Lani je za Male viteze odtekel 42 maratonov, letos bo tekel okoli Slovenije

"Bil sem vodja prodaje v velikem podjetju, imel sem vse – ime na vizitki, službene avtomobile, potovanja, uspeh ... Nisem pa imel zdravja. In tega se nisem zavedal, dokler nisem zaradi dolgoletnega stresa na zadnjo pot pospremil dveh sodelavcev. Tam sem zagledal sebe in vedel: če ne bom spremenil svoje življenjske poti, bom čez deset let končal enako," pripoveduje Bogomir Dolenc.

Začel je delati na sebi, se pravilno prehranjevati in se rekreirati. Spoznal je Mateja Markoviča in njegovo skupino Never give up, "norce", kot jim pravi, in ljudi, ki so mu kmalu postali vzor. V teku in dobrodelnosti je našel svoje poslanstvo in danes je tekač, ki posega v ekstremne dolžine.

42 dni, 42 maratonov in več kot 32.000 evrov

Lani je v 42 dneh odtekel 42 maratonov po različnih krajih Slovenije – da bi opozoril na težave Malih vitezov. "Mali vitezi so osebe, ki so kot otroci imeli raka, prestali so operacije, kemoterapije, terapije ... in še vedno nosijo posledice. Otrok, ki ima zaradi težke operacije iznakaženo telo, se med odraščanjem lahko sooča s težavami v okolju, z vrstniki, s samozavestjo ... Lahko ima težave v srednji šoli, pri študiju, zaposlitvi ... Teh oseb je v Sloveniji več kot 1200. Vsako leto namreč za rakom zboli 50 otrok. Proces zdravljenja je dolg in v 90 odstotkih uspešen, a posledice ostajajo – v obliki poškodbe tkiv, iznakaženosti telesa, največje poškodbe pa so psihološke narave," pojasnjuje naš sogovornik.

Na projekt se je pripravljal leto in pol. "S partnerico Tadejo sem osem mesecev potoval po Sloveniji, iskali smo občine in lokalne skupnosti, ki bi bile pripravljene sodelovati z nami, podpornike in donatorje. Dobili smo veliko zavrnitev, a na koncu nam je uspelo zgodbo skreirati v 42 različnih dogodkov, ki so potekali na stadionih in mestnih ulicah ... Vsak, ki se je pridružil teku, je odtekel, kolikor je želel, jaz pa sem tekel toliko krogov, da sem dokončal 42 kilometrov." Medtem so na stojnicah in prijavnih mestih zbirali prostovoljne prispevke in prodajali spominke Malih vitezov – zapestnice, obeske, risbice ..., ki so jih te osebe v sklopu rehabilitacije predhodno izdelale na delavnicah. S pomočjo SMS donacij in donacij različnih podjetij so uspeli zbrati 32.518 evrov.

"Projekt je bil zelo uspešen. V gibanje smo uspeli spraviti več kot 6.650 ljudi. 34 ljudi je odteklo cel maraton, jaz pa sem enega odtekel vsak dan. Teklo ali hodilo je tudi veliko Malih vitezov, eden od njih – Boris Plantan – je na več dogodkih odtekel več kot 200 kilometrov! Pustili smo eno zgodbo Sloveniji in dobili tudi potrditev športnih organizacij, da je to fantastičen rezultat."

Letos bo tekel okoli Slovenije

S tem se Bogomir še ne misli ustaviti. Malim vitezom želi pomagati še naprej, zato se je letos odločil, da bo med 31. avgustom in 11. septembrom zanje tekel okoli Slovenije. "Štart in cilj bosta v Črni na Koroškem, tekel pa bom po cestah čim bliže meji. 1200 kilometrov v 12 dneh. Računam, da bom vsak dan tekel od 8. do 18. ure, torej po deset ur na dan. Povprečna kilometrina na dan bo 100 kilometrov, jo bom pa prilagajal glede na konfiguracijo terena in psihično oz. fizično utrujenost."

Na vprašanje, ali je sploh mogoče in zdravo toliko preteči, Bogomir odgovori, da je večina stvari v glavi. "Telo seveda mora biti pripravljeno na izziv, a to je le 20 odstotkov. Ostalih 80 je v glavi. Verjamem v psihološko pripravo, imam vizualne podobe in metafore. Moja motivacija je zgodba 10-letnega fanta Anžeta, ki se že tretjič bori z rakom. Ko stopim na štart, ne sme biti vprašanj v smislu, kaj mi je bilo tega treba, in ali sem sposoben ... Tam si, narediš svoje delo in odtečeš! Vmes seveda pridejo težave in bolečine, ki jih odpraviš s psihološkim razmišljanjem in pravilno prehrano, hidracijo in dovolj kvalitetnega spanca, da se telo lahko regenerira."

'Najlažji je bil zadnji maraton'

Lani, po pretečenih 42 maratonih v 42 dneh, Bogomir ni imel nobenih težav. "Na cilj sem prišel z 90 odstotki svoje moči. Prav nič nisem bil utrujen, nobenih krčev, nobene bolečine. Ljudje so čakali in gledali, kdaj bom padel dol, ampak od 21 maratona naprej, v drugo polovico sem šel vedno hitreje, tekel sem vse lažje, pravzaprav mi je bil najlažji prav zadnji maraton. Na cilju sem rekel, da sem v tistem trenutku sposoben preteči tudi 100 maratonov in to bi lahko naredil! Moje telo je bilo sposobno, glava pa več ne. Psihološko sem bil na nuli, z motivacijo tudi. Ko si enkrat na cilju, spustiš psihologijo. Sama organizacija projekta vse do zadnjega dne je od mene terjala svoj davek."

Kaj pa občutki na cilju, po doseženem cilju? "Evforija! ... Ko prideš na cilj in dokončaš zgodbo, ki si jo gradil leto in pol, in veš, da ti je uspelo v gibanje spraviti ogromno množico ljudi! Zadnji dan me je na cilju pričakalo več kot 100 Malih vitezev, skupaj z njimi sem pretekel ciljno črto. Občutki pa ... Ko treniram in si vizualiziram stvari v glavi, se vedno postavim na cilj. V teh pripravah je veliko emocij ... tečejo ti solze, veš, kaj boš naredil, kaj si naredil. Ko sem pritekel v Velenje, pa teh emocij ni bilo. Ob meni je bila Tadeja v visoki nosečnosti, skupaj sva pritekla skozi cilj, po petih minutah sem se ji vrgel v objem in to je bilo to. Emocije so dejansko prišle šele en mesec po projektu, ob rojstvu hčerkice Emi. Končno sem se uspel usesti za računalnik in v blogu strniti svoje misli. Pogledati nazaj, kaj smo naredili, čez kaj vse smo šli in koliko zgodb ljudi smo spremenili ..."

Po končanem projektu si ni privoščil kaj dosti počitka. "V petek smo končali, v soboto sva si s partnerico vzela prosto, v nedeljo sem šel že na kratek tek, v ponedeljek pa na plavanje. Psihološko pa sem potreboval en mesec, da sem stvari v glavi postavil na svoje mesto."

Stalni zdravniški nadzor in izjemni rezultati

Da vse poteka varno, našega sogovornika ves čas teka spremlja tudi zdravniška ekipa. "Vsi vidijo samo mene in si mislijo, da sem nor, da se igram s svojim zdravjem. A v ozadju imam Inštitut za medicino in šport, ki me je nadzoroval med vsakim maratonom, imel sem zapestno uro, ki nadzira določene parametre, enkrat tedensko sem dal kri. Zdravnica je rekla, da je to, kar se je dogajalo v mojem telesu, neverjetno. Samo železo je upadlo, vsi ostali parametri so bili v mejah normale, kot da bi tekel samo 10 ali 20 kilometrov. Fenomenalen rezultat! Zdravnica je rekla: Nimam pripomb, ti samo teci!"

In bo tekel. Bogomir namreč že trenira za letošnji tek okoli Slovenije. "Zdaj sem že toliko natreniran in mišica ima spomin, tako da bo letos lažje, čeprav bo specifika treninga povsem drugačna. Lani sem treniral vsak dan za 42 kilometrov, zdaj treniram za 100. Ampak samo 12 dni! Naredim po devet ali deset treningov na teden. Nekako dva treninga na dan, en dan v tednu pa vedno počivam. Treningi zajemajo kombinacijo teka – kratkega (10 do 20 km), dolgega (30, 40, 50 km), treninga fitnesa, moči, jedra in joge, kjer sprostim svoje telo in misli."

Bolj kot hrana je pomembna tekočina, še pravi. "Toliko, kolikor porabiš, toliko moraš dati v telo in skrbeti za hidracijo. Ko je telo dehidrirano, se zadeva konča. Lani sem porabljal od 3400 do 3800 kalorij na maraton, brez dnevne porabe telesa za normalno funkcioniranje, spil pa sem v povprečju od pet do sedem litrov tekočine na dan. Sicer jem preprosto in naravno hrano, brez kemikalij in prepovedanih substanc. Edini prehranski dodatek, ki ga uživam za mišice, je v obliki tekočih beljakovin. Vse delam na naraven način in ultramaratone bom tekel, dokler mi bo telo dopuščalo," zaključi.