Ko je človek pod stresom in ima občutek, da se ne bo mogel več umiriti, ima dve možnosti: kemija ali telovadba. Izbrala sem slednjo. Te dni je minilo sedem mesecev od takrat, ko sem začela teči. Najprej tistih nekaj nemogočih metrov, pred dnevi pa sem pretekla svojo prvo desetko na 21. Ljubljanskem maratonu. Vem, nek strašen dosežek to ni, boste rekli, ampak zame je. S tekom nisem samo izgubila nekaj kilogramov in namesto mastnih oblog dobila mišice, pač pa sem vzljubila tek in predvsem našla učinkovit način, da obvladujem stres, se sprostim ter napolnim baterije. Da ne omenim pozitivnega psihološkega učinka, ko osvojiš zastavljen cilj.
Če grem na začetek moje tekaške zanesenosti (v bistvu je takrat še ni bilo, le velika potreba po tem, da nekaj spremenim in zaživim bolje), ko sem se ob misli na kakršen koli organiziran tek zgolj smejala, češ, kaj takšnega pa res ni zame, potem vem, da sem naredila ogromen korak. Nikoli nisem marala teka. Spomnim se, da so nas v osnovni šoli silili s tekom, ker je bilo to v programu, kar sem sicer opravila, a z veliko muko. Enkrat sem šla na kros, da bi se izognila pouku, in sem bila zadnja. Moja mama je rekla, da sem prišla na cilj vijolična v obraz in obupana od napora. Kot vsaka dobra mama, me je tudi moja potolažila, češ, ni važno zmagati, važno je sodelovati. Te pocukrane tolažbe ji dolgo nisem odpustila. Še več. Do začetka letošnje pomladi sem menila, da je tek zguba časa, obraba sklepov in terapija za nesrečne.
Živim blizu poti ob žici, kjer je zagotovo največ tekačev v Ljubljani. Kadar sva jih z možem srečala, ko so tekli čez cesto, midva pa sva po 45 minutah zastojev na obvoznici in slabe volje, ker je šla skoraj cela ura lepega dneva v nič, hitela domov iz službe, kjer sta naju čakala otroka, sem rekla možu: "Če me boš kdaj videl, da tečem, me lahko kar povoziš. Še posebej, če bom tekla v dežju. Kaj tako skrajnega ..." Danes tečem vsaj dvakrat tedensko, tekla sem v dežju in mrazu in tekla bom tudi v snegu. Danes si tedna brez teka ne želim in ko sem se poškodovala (ne med tekom, pač pa sem padla s kolesom), sem bila dva tedna brez teka in se mi je mešalo. Prav tako (če ne celo bolj) potrebujem tek, kot vsi tisti, ki sem jih srečevala na poti iz službe domov in sem zanje mislila, da so norci, ki mečejo stran svoj čas. Danes jih razumem, razumem pa tudi vse tiste, ki me grdo gledajo iz avta, ko z lahkotnim korakom in nasmeškom na ustih hitim čez cesto, ker vem, kaj se jim plete v glavi.
Tek vzljubiš ali pa ne. Pomemno je, da si ga izbereš za rekreacijo takrat, ko dovolj dozoriš in si pripravljen to početi s telesom in predvsem glavo. Jaz sem začela zelo počasi in previdno. Sprva niti ni šlo hitreje, saj sem napredovala dobesedno po korakih. Spomnim se prvega dne. Služba je bila mimo, z možem sva na poti srečala nekaj tekačev, spet nekaj komentirala njihov intuziazem, potem pa sem prišla domov in rekla možu, kaj če bi šla tečt. Nekaj dni pred tem sem bila s prijatelji zunaj, pa smo si privoščili tudi malce več poplesavanja. Dva dni sem komaj hodila. Vse me je bolelo in takrat sem ugotovila, da nimam nobene kondicije, moje mišice pa so v globoki fazi hibernacije. To je bil čas za spremembo. Oblekla sem tekaške hlače, ki sem si jih morda kakšno leto prej kupila, ker so bile znižane na razprodaji (češ, enkrat morda pridejo prav), majico in zgornji del trenirke. Obula sem športne copate, očala zamenjala z lečami ter se poslovila. Do poti ob žici sem šla kot gazela – lahkih nog, dolgih korakov in polna navdušenja. Ko sem prišla na pot, pa sem se ustavila vsa zadihana in brez energije. Kot da sem se zaletela v zid. Mimo mene so tekli stari in mladi, vsi polni življenja, jaz sem pa komaj še hodila. Pa sem si zastavila svoj prvi cilj: priteči moram samo do prve table na poti, pri čemer naj povem, da je bila prva tabla od mene oddaljena zgolj 100 metrov. In sem začela. Bolj kot sem gledala tisto tablo v daljavi, dlje stran je bila. Nekdo jo je premikal, vam povem. Zagotovo je bila zarota. Nikakor nisem mogla do nje in ustavila sem se kakšnih 20 metrov pored tablo, dihala kot nora in lovila svoje srce, ki je bilo namesto v mojem prsnem košu v moji glavi. Ni mi uspelo. Obrnila sem se in šla proti domu. Ko sem prišla domov, sem povedala, kaj se je zgodilo, pa mi je mož rekel: "Počakaj kak dan ali dva in poskusi znova. Mogoče bo tokrat šlo lažje."
Po treh tednih (mislim, da sem takrat že šla petkrat teči) sem že občutila, da se me tek prijemlje. Takrat sem si tudi izdelala svoj načrt, da je dvakrat tedensko dovolj in da bom tekla, če bo le šlo, ob ponedeljkih oziroma torkih ter ob sobotah zjutraj, ko družina še spi, da moj tek ne zajeda preveč našega skupnega in dragocenega časa. Pomlad je odlična za začetek. Vsem začetnikom priporočam, da se na svojo tekaško kariero podajo marca ali aprila. Takrat se narava prebuja – tako kot vi. Takrat dnevi niso več tako zelo kratki, pa tudi vroče še ni. Hkrati boste imeli zagon pred poletjem, še posebej tisti, ki bi radi s tekom preoblikovali telo. Jaz nisem načrtovala hujšanja, ker sem potrebovala predvsem kondicijo in psihološko sprostitev. Ampak s tekom odtečejo tudi kilogrami. Kar izpuhtijo, zato bodite pripravljeni tudi na to.
Da sem postala odvisna od teka, sem ugotovila šele julija, ko smo šli na morje. Kar naenkrat je bila v potovalki tretjina vseh oblačil in opreme namenjena teku. Še več. Prvi teden dni dopusta je bila neznosna vročina in če si hotel teči, si moral pač vstati sredi noči, še preden se je zbudilo sonce. Ni problema. Ob pol petih sem vstala in stekla med borovci iz kampa. Čudovita trasa, tik ob morju in zalivu polnem jadrnic. Naporna, saj je imela dva vzpona in spusta, pa vendar je nagrada ob pogledu na sončni vzhod, ko sem se vračala proti kampu malo pred šesto uro, zbrisala ves napor. Kmalu sem dojela, da brez teka ne zdržim več.
Pa še nekaj je bilo. Čas je bil, da si zadam tudi kak večji oziroma dolgotrajnejši cilj. Tik pred odhodom na morje mi je prijatelj, ki je bil že od vsega začetka moja velika spodbuda, postavil izziv. V bistvu ga je postavil sebi, ampak je vanj vključil še mene, da bo bolj zanimivo. Stavila sva, da pretečeva desetko na Ljubljanskem maratonu. On je sicer omenjal tudi čas, češ, da moram biti hitrejša od 55 minut, ampak sem na drugi strani telefona že takrat zavijala z očmi, da bo moj dosežek na maratonu to, da desetko sploh pretečem. Stava je tako padla. Jaz sem se na maraton prijavila in nadaljevala s svojim tekaškim treningom. Ampak takrat več kot pet kilometrov v kosu še nisem pretekla, zato me je začelo skrbeti.
Ko sem se vrnila z morja, me je mama v skrbi, da ne bi pretiravala in bi se zgodilo kaj usodnega med tekom, prosila, če bi se lahko posvetovala s kakšnim tekaškim trenerjem o tehniki, pravilnem ogrevanju, raztegovanju in še čem. Malo, da ji ustrežem, malo pa tudi zato, ker sem previden človek, sem se res povezala s tekaškimi trenerji pri GiBitu. To pa je bil zadetek v polno! Najprej sem dvomila, da bom sploh lahko trenirala v skupini, ker sem individualec in uživam, ko sama tečem po glavnih, stranskih, gozdnih in blatnih poteh. Potem sem dvomila, da jih bom lahko dohajala, ker sem spoznala, da nihče ni tekaški začetnik, pa tudi večina je že imela za sabo pretečeno desetko in še kaj več. Ko sem v začetku avgusta šla na svoj prvi trening na Koseški bajer, sem imela tremo. Kot da bi šla na izpit. Spoznala sem trenerja ter tekače, pa tudi prve vaje. Moj trener Mirko je bil že na začetku zahteven, a poln spodbud in dobrih nasvetov, ki jih črpa večinoma iz lastnih izkušenj, zato so se vedno izkazali za dobro navodilo in pomoč, ko zaškripa. Prvi trening sem preživela in predvsem nisem nikogar s svojim pomanjkanjem kondicije ovirala. To je bilo neverjetno veselje. Moja prva resna zmaga.
Z GiBitovci sem do Ljubljanskega maratona trenirala enkrat tedensko eno uro 15. Vmes sem se dvakrat poškodovala, zato sem nekaj treningov spustila. Vsak trening je bil naporen, Mirko pa je skrbel, da je bil vedno znova izziv. Trenirali smo tek v hrib, hitre teke, delali vaje za moč, menjavanje tempa in pa seveda vse tekaške vaje, brez katerih ne gre. Ne bom lagala. Vseh treningov nisem opravila brezhibno. So bili treningi, ko ni šlo več, in sem zadnjih 400 metrov hodila. Ampak vsakič sem se potrudila in ko ni šlo naprej, sem vedela, da sem iztisnila iz sebe vse atome moči. Takšnih treningov, ko mi je bilo na poti domov hudo, da ne zmorem, ni bilo veliko. Pa tudi, ko so bili, me volja do teka ni minila. V bistvu me je v vseh teh sedmih mesecih potrla le ena stvar: poškodbe. Ko sem si poškodovala koleno in sem kmalu ugotovila, da zadeva ni tako zelo nedolžna, sem se zjokala. Menda sem ob padcu s kolesom, ko sem letela čez bankino, priletela naravnost na desno koleno. En gospod, ki je bil priča padcu, je s strahom pritekel, ker se je bal, da se ne bom pobrala. Pa je kmalu spoznal, da bo vse ok, ko sem zabrundala, da je šla moja tekaška kariera po gobe. Samo nasmejal se je in mi pomagal vstati, meni pa je bilo ob pogledu na razbito in krvavo koleno grozno. Kako bom pa zdaj tekla? Samo to sem razmišljala.
Za razliko od Svetovega teka, pa je bila desetka na Ljubljanskem maratonu bistveno težji zalogaj. Kljub navijaškemu vzdušju, je bila moja prva desetka zame velik telesni napor. Psihološko sem bila v slabšem stanju nekaj dni pred desetko, ko me je skrbelo, ali mi bo sploh uspelo. Kaj sploh počnem na tem teku, če tečem komaj sedem mesecev, pa še poškodovana sem in tako dalje. Tako pač je. Trema prej, napori med tekom in zadovoljstvo po teku. To so te tri faze skozi katere se je potrebno prebiti. Vsaka ima svoj smisel in vsaka pomembno vpliva na rezultat.
Držala sem se vseh navodil, ki so mi jih dali trenerji in moji sotekači. Nekaj dni prej sem že mirovala, dan pred maratonom sem si vzela prost dan in sem si naredila obilen obrok z ogljikovimi hidrati. Se razvajala z malenkostmi in si privoščila nekaj dobre in predvsem pozitivne družbe. Če se obkrožiš z ljudmi, ki so pozitivci, pa še spoznajo se na fizični napor, potem ni možnosti, da ti ne bo uspelo. Hvala obema prijateljema, da sta me spodbujala to soboto. Prav tako sem zadnji trenutek dobila prošnjo od sotekačice, da bi skupaj tekli v nedeljo. V to sem sicer malo podvomila, ker je bilo to dekle bistveno boljše od mene, še posebej, ker se je prvotno prijavila na polmaraton. Danes vem, kako dobro je bilo, da sem sprejela ponudbo. Čeprav sem vedela, da moram imeti dovolj počasen tempo, ker je moj cilj, da pretečem (ne prehodim) desetko, sem se bala, da me bo njen tempo potegnil, kar pomeni, da tvegam, da mi zmanjka moči v ključni fazi. Moj trening čas je bil tam okoli 6 minut in 10 sekund na kilometer, če sem se zelo potrudila. Zato sem si izračunala, da bom 10 km pretekla tam okoli ure in deset, kar za prvič niti ne bi bilo slabo. Pa se ni tako izšlo.
Štart je na teh velikih in rekordnih tekaških dogodkih menda povsod enak. Zamuden, naporen in poln nevarnosti, da se spotakneš. Tak je bil tudi moj. S Patricijo sve se postavili na konec cone 3, kjer so tekači, ki predvidevajo, da bodo tek končali okoli ene ure. In sva začeli. Ves čas sva počasi prehitevali druge tekače pred nama, bolj malo klepetal in predvsem opazovali. Najprej, ko si še v centru mesta, je spodbujanja veliko, potem vedno manj. Pri oznaki tretji kilometer me je že bolelo desno koleno. Bolečina je bila ostra in pekoča, ostalih težav še ni bilo. Še vedno sem bila vesela, da sem sprejela stavo in da imam to možnost, da tečem ob boku s toliko pozitivnimi ljudmi. Na polovici, ko so nas spodbujale godbe, me je pa že mučila prva utrujenost. Kakšen tempo sva imeli, je bilo težko oceniti, ampak Patricija je tekla lahkotno ob meni, jaz pa sem že sopihala kot vlak. Na polovici je spodbudno rekla, da je samo še malo, pa sem ji namenila res grd pogled. Saj veste, v stilu ’ne ti meni’. Ampak popuščala pa nisem. Malce je bilo nerodno, da so mizo z vodo postavili le na eno stran proge, kjer je bila gneča, na tleh pa cel kup plastičnih kozarcev, zato nisem ničesar popila med tekom. Drugič bi se vseeno odločila za vodo. Zadnje štiri kilometre je bila bolečina v kolenu hujša. Še vedno sva držali tempo in prehitevali sotekmovalce, potem pa sva prišli do zadnjih dveh kilometrov. Patricija je šla naprej, tako sva bili tudi dogovorjeni, saj jaz nisem imela dovolj moči, da pospešujem do cilja. Ko je izginila v množici pred mano, mi je bilo hudo, da ji ne morem slediti. Kar končala bi tek, tako me je potrlo, da nimam moči za super mega finiš. Ampak sem se spomnila besed mojega trenerja, ki je opozoril, da naj se nikar ne ustavimo, pač pa zgolj upočasnimo svoj tek, zato se ustavila nisem, ampak upočasnila pa tudi nisem. To pa ne! Do konca sem držala tempo, še nekaj jih prehitela, vmes pozirala fotografu iz moje službe, med množico iskala kak poznan obraz, ki bi mi dal še zadnje atome moči, nato pa pritekla v cilj z očmi na tabli s časom. Ena ura 5 minut in 33 sekund. Bravo Nina, sem si rekla, ko so nas potiskali naprej od ciljne črte, da ne delamo gneče. Takoj me je začelo zebsti, saj sem bila premočena. Pretekla sem svojo prvo desetko! Nisem se ustavila, nisem hodila, kljub bolečemu kolenu sem prišla do konca. Kaj stava, moj cilj je uresničen. Briga me, koliko jih je bilo boljših od mene, koliko jih bo še teklo na 21 in 42 km, tokrat sem zmagala jaz.
Ko sem prišla do svoje GiBit ekipe, kjer so se sotekmovalke že preoblačile, sem videla, kako si čestitajo in se veselijo. To je neverjeten občutek. To skupinsko veselje in zahvala trenerjem za vse nasvete, spodbudo in za podporo. Neverjetno! Na svoja oblačila sem sicer nato čakala več kot 10 minut, ker me je mož, ki je bil moj podpornik, v cilju zgrešil. Po moje ni pričakoval, da bom že končala, pa še v gneči in ob vseh reklamnih panojih se to hitro zgodi. Ko pa sem se končno preoblekla, sem se začela veseliti svojega dosežka. Še danes se veselim.
Še to. Oseba, ki je stavila z mano, tokrat ni tekla. Menda je ta maraton predrag, po moje pa se je ustrašila, da ji ne bo uspelo. Zdaj je njen dolg še večji, premagati mene pa bo še težje. Drugo leto se zagotovo pomeriva na desetki, pa da vidiva, kako bo šlo. Je pa ta oseba poskrbela še za en moj rezultat. Ko sem se večer pred maratonom odpravljala spat, me je seveda podražila, da bi bil res dober rezultat, če bi desetko pretekla pod eno uro. Hahaha, je vse, kar sem uspela ob tem izustiti. Ampak misel je ostala v glavi in očitno tudi v nogah. Čas, ki sem ga prej omenila, je namreč čas tekača, ki je prvi začel teči. Moj končni čas je bil 58 minut in 18 sekund. Ha! Tekla sem celo pod eno uro. Mirko, Patricija in moj izzivalec, dolžna sem vam eno veliko slastno torto.
Rada bi dodala še nekaj. Ko končate svojo prvo desetko, pojdite na progo spodbujati še maratonce. Meni je teh spodbud manjkalo, predvsem na koncu. Dve uri sva z možem stala ob cesti na zadnjem kilometru polmaratona ter na slabi polovici maratona in spodbujala vse, ki so pritekli mimo. Čisto vsakemu bi se najraje priklonila. Vsa čast. Šele sedaj, ko tečem in se prebijam iz kilometra v kilometer, cenim njihov trud, zanesenost ali pa norost, kot nam tekačem mnogi radi očitajo. Nekoč sem jih tako ocenjevala tudi jaz. Ampak tisto je bilo nekoč, danes pa jim lahko rečem le: Vsa čast!
KOMENTARJI (28)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.