Tjaša Železnik je že v vrtcu vedela, da bo nekoč postala igralka in tem sanjam je tudi uspešno sledila. A ker prihaja iz športne družine, ji je bila telesna dejavnost tako rekoč položena v zibelko. Že v vrtcu je bila zelo dobra v krosih, tekih, imela je šolske rekorde, kar se tiče gimnastike in atletike je bila nadpovprečna že v osnovni šoli.

''Še danes se spomnim prvega teka čez ovire. Rekla sem si, zakaj bi morala to znati. Nikoli ne bom tekla. In na koncu se je izkazalo, da mi ravno to najbolj leži,'' se prvih športnih korakov spominja Tjaša, ki se je z atletiko začela ukvarjati konec osnovne šole, jo trenirala celo srednjo šolo in jo končala v 4. letniku. Posvečala se ji je približno 5 do 6 let. Trenirati je najprej začela trikrat na teden, v zadnjih letih pa vsak dan.

''Bila sem dvakrat v slovenski reprezentanci, s katero sem nastopila v Italiji in v Foči v takratni Bosni in Hercegovini v teku na 100 metrov z ovirami. Pred tem sem še kot pionirka, torej najmlajša v ekipi, za naš klub ŽAK Ljubljana nastopala v štafetnem teku 4x100 in 4x400. Sodelovali smo na vseh državnih prvenstvih in s to ekipo sem nekdanjo Jugoslavijo prepotovala po dolgem in počez. Vedno z vlakom, saj smo bili Železničarski atletski klub in smo imeli popust pri vozovnicah,'' pravi Tjaša, ki je nastopala skupaj z odličnimi atletinjami, kot sta Marjana Lužar, Jerneja Perc … "Bile smo zelo dobre, saj nam je večkrat uspelo osvojiti kolajno na državnem prvenstvu in to je bil velik uspeh, takrat je bila konkurenca res močna, saj so bili tam zbrani najboljši atleti takratne skupne države Jugoslavije,'' obuja spomine na tiste čase. Tako kot večina športnikov se tudi sama ni mogla izogniti poškodbam. ''Pestile so me poškodbe, ker sem tekla čez ovire, sem imela težave z zadnjo stegensko mišico na levi nogi."

Čeprav pravi, da je obdobje atletike že končano poglavje v njenem življenju, pa ji je ta oblika športa veliko pustila. ''Zdi se mi, da mi je atletika veliko dala, na primer disciplino, osredotočenost, zastavljanje ciljev, delavnost. Nikoli nisem imela občutka, da kaj zamujam, ker sem imela zelo dobro družbo.''

Še preden je začela s študijem na akademiji, je z avdicijo dobila tudi prvo vlogo v profesionalnem gledališču. Igrala je v Slovenskem mladinskem gledališču v predstavi Psiha režiserja Vita Tauferja. V srednji šoli je hodila po igralsko znanje k Barici Blenkuš, kjer so vsak teden igrali prizore in vadili na improvizaciji. Nastopala je tudi v šolski gledališki skupini na Gimnaziji Poljane.

V osnovni šoli pa se je srečala tudi z baletom. ''Začela sem v tretjem razredu, trenirala pa sem ga tri leta. Spominjam se, da smo imeli v šoli izmenični pouk in potem sem morala dopoldne hoditi na ure baleta in to mi ni bilo preveč všeč, ker so bile popoldanske ure veliko bolj zabavne in večina malih nadobudnih baletk je ure obiskovala takrat. Dopoldne pa le peščica. Mogoče mi je danes žal, da nisem bila pri baletu bolj vztrajna, saj ga še danes občudujem in obožujem. Takrat sem bila najbrž še premlada, da bi se baletu posvetila tako resno, kot sem se kasneje atletiki."

V vsej svoji igralski karieri pa je Tjaša samo enkrat nastopila v plesni predstavi, in sicer v predstavi Tomaža Štrucla z naslovom Suesid, v kateri je nastopila tudi plesalka Barbara Kolenc, zdaj tudi režiserka. ''Mislim plesala … reciva temu raje, da sem se gibala (smeh).''

''Zelo plesna pa je bila tudi ena mojih prvih predstav v MGL-ju Tanja Tanja, v režiji Matjaža Pograjca, takrat smo precej trdo trenirali s plesnim učiteljem standardnih in latinsko ameriških plesov. Na začetku je bilo hudo naporno, ko pa smo osvojili osnove, smo začeli prav uživati. Takrat sem si rekla, da moram enkrat nujno na plesni tečaj, da bom zares obvladala vse od angleškega valčka do čačačaja. Za zdaj ta želja še vedno ostaja na spisku stvari, ki bi jih želela narediti in znati."

Ko je prenehala s treniranjem atletike, so šli kilogrami gor

Ko je Tjaša opustila atletiko, ni trenirala vsak dan, kar se je s časoma poznalo na njenem telesu. ''Seveda sem se zredila. Kasneje sem kilograme tudi izgubila. V bistvu, če sem iskrena, sem ves čas malo na dieti (nasmeh). Ampak, da ne bo pomote, to ni dieta v pravem pomenu besede. Ves čas pazim, kaj jem. Pozimi na to malo pozabim, kar se seveda pozna. Potem pa spet padem v isti ritem zdrave prehrane in gibanja. Marsikdo bi morda pomislil, da sem ena tistih srečnic, ki lahko jedo, kar želijo in se nikoli ne zredijo, ampak ni tako. Seveda se včasih tudi pregrešim in si privoščim slano, sladko in mastno in potem spet sladko, a to naredim bolj poredko."

Je pa tudi velika ljubiteljica teka. ''To imam nekje v telesu in meni je to super. Gibanje, tek mi od nekdaj sede. To je super meditacija, vmes razmišljam o vsem mogočem, včasih pa sem osredotočena zgolj na tek. Ko imam čas, skoraj vsak dan tečem. Odtečem 8, 9 kilometrov.'' Če je njen urnik poln snemanj in predstav, pa prizna, da ne more narediti veliko za svoje telo in da takrat bolj pazi, kaj je.

Nosečnost – kilogrami so se kar kopičili

Pri 38 letih se je Tjaši izpolnila želja po materinstvu. 11 dni čez rok je s carskim rezom rodila hčerkico.

''Vsi so mi govorili, da bom z lahkoto rodila in da bom imela samo trebuh. In se je izkazalo, da se napovedi niso niti malo uresničilo. Imela sem izrazito povečan apetit. Vsaka hrana je imela izrazit okus, kot da bi dal glasbo bolj naglas, samo v mojem primeru, da priviješ okus (nasmeh). Vse je bilo še bolj dobro kot običajno in nisem se mogla upreti. V nosečnosti sem res uživala. Spomnim se, da ko sem že nehala nastopati v gledališču proti koncu nosečnosti, sem igrala še v eni predstavi, ki jo je režiral Dragan Živadinov. Na koncu so mi bile ogromne hlače že čisto preozke, saj sem bila kot ogromen balon in potem me je Dragan pogledal in rekel: 'No, zdaj bomo pa prenehali s predstavami, če ne boš kar tukaj rodila.' (smeh). Med nosečnostjo sem se zredila za 30 kilogramov,'' je povedala Tjaša, ki je tudi med nosečnostjo obiskovala ure pilatesa. ''To je bila zame idealna vadba.''

Po porodu so ji kilogrami šli hitro dol, ampak za izgubo zadnjih pet kilogramov se je morala pošteno potruditi.

Kako pa ji uspe skrbeti za svoje telo v zadnjih letih?

Tjaša Železnik veliko časa preživi na gledaliških odrih, zato časa za telovadbo ni vedno veliko.

''Prednost igralke je zagotovo ta, da smo ves čas na nogah in se redko usedeš. Ves čas si v nekem pogonu. Poleg tega imamo v MGL-ju dvakrat na teden treninge pod vodstvom osebnega trenerja Iztoka Hodnika. Jaz jih redno obiskujem, ker se mi zdijo dragoceni in po pol leta, moram priznati, opažam razliko."

Je pa simpatična svetlolaska tudi ljubiteljica smučanja, ki ga prakticira že od petega leta.

''Ko sem imela kakšen prost dan, sem šla smučat. Za seboj imam nekaj smučarskih dni na leto, kolikor mi čas dopušča. Hodim na Krvavec, drugače pa mi je letos uspelo pobegniti za štiri dni na smučanje v Avstrijo.''

Televizije ne gleda veliko, če že, rada pogleda kuharske oddaje, ker jo ta ''umetnost'', kot ji reče, zelo fascinira. Sama ni preveč vešča za štedilnikom, saj prizna, da premalo kuha. ''Nekega osnovnega znanja nimam, kar je čudno, ker je moja stara mama izjemna kuharica in je znala narediti take pojedine za najširšo družino. Jaz pa nič ne znam (nasmeh). Štruklje je vedno delala z mano, pa jih še vedno ne znam narediti sama. Moja mami je tudi zelo dobra, jaz pa še v življenju nisem kuhala goveje juhe in golaža. No, priznam pa, da mi pite odlično uspejo. Sem jih že naredila nekaj in rada poskušam različne, na primer hruškina z marcipanom. Pri sladicah moraš biti matematičen, očitno mi to gre, pri improvizaciji pa nisem najboljša (smeh). Saj veste, ko rečejo: 'Odpri hladilnik in iz tega kar imaš, nekaj skuhaj.' Meni pa vedno manjka kakšna bistvena sestavina.''

Od malega je sladkosneda, zato pravi, da sladkarij nima doma. ''Kot otrok sem res bila suhec, ampak od nekdaj obožujem sladkarije, imam pač ''sweet tooth'', kot bi rekli Američani.''

Štirideseta nova trideseta?

Pri 42 letih ima v sebi še vedno nekaj dekliškega, kar se odraža na njenem obrazu in to zagotovo pripomore, da je videti mlajša.

''Res je, da včasih dobim kompliment, da ne kažem svojih let, čeprav se meni ne zdi. Koži obraza posvečam kar veliko časa, saj je zaradi stalnih mejkapov konstantno na udaru. Mislim, da so pravilna nega, dobra krema, zdrava hrana, veliko gibanja ter dobra genska zasnova ključ do tega, da prikriješ kakšno leto ali dve (smeh)."

Poletje je čas, ko se vrata gledališča zaprejo, zato se bo tudi Tjaša odpravila na zaslužene počitnice, kjer bo nabirala moči za novo sezono. Kam se bo odpravila na dopust, naj ostane skrivnost, pomembno je, da bo poletne dni čim bolj izkoristila zase in se posvečala svoji hčerkici, ki se že veseli morskih radosti. Jeseni pa se na televizijske zaslone vrača Usodno vino in z njim tudi njen lik.