Prekolesaril je vseh 212 občin: 'Za celiakijo ni čudežne tabletke'

"Če bi me pred tremi ali štirimi meseci vprašali, kaj je celiakija, vam ne bi znal pojasniti. Za to bolezen sem slišal, a se vanjo nisem poglabljal, saj je sam in moji bližnji k sreči nimajo. Zdaj, ko sem slišal zgodbe bolnikov s celiakijo, vem, kako pomembno je, da ljudje izvedo zanjo," pripoveduje Matjaž Golob. V tej zgodbi pa se je znašel povsem po naključju …

Pri 50 je prišel njegov čas

Diplomirani inženir gradbeništva, mož in oče dveh otrok, ves prosti čas posveti tistemu, kar ga v življenju najbolj veseli – športu, natančneje kolesarjenju na dolge ture in teku na maratonih. Že leta 1997 je s prijatelji prekolesaril 384 kilometrov od Kopra, prek Vršiča, do Novega mesta. Nato je svojo ljubezen do športa zaradi študija in družine postavil na stranski tir, pri 50 letih pa se je odločil, da je spet prišel njegov čas.

Predlani je tako s kolesom prevozil vsa glavna mesta bivše Jugoslavije (2400 km), lani pa je v 20 dneh prevozil pot ob meji bivše Jugoslavije (malo več kot 4000 km). "Letos sem načrtoval, da bom kolesaril od Črnega morja do Atlantskega oceana, potem pa sem na televiziji slučajno gledal neko oddajo z motoristi, ki so obiskali vseh 212 slovenskih občin. A oni so šli samo do tabel, ki označujejo ozemlje občine, jaz sem pa to spremenil v obisk vseh mestnih hiš, kjer sem se tudi fotografiral," pojasnjuje.

Dva meseca načrtovanja poti

Načrtovanje poti je bilo izredno zahtevno, pravi, vzelo mu je kar dva meseca časa, vmes pa je večkrat skoraj obupal. "Moj prvotni cilj je bil, da – če se le da – ne vozim po istih cestah. To seveda ni povsod mogoče, na Jezersko, na primer, ne moreš nikjer drugje. Pa sem malo spreminjal, malo dodajal in na koncu pa prišel na izjemno pot, ki je ne bi spremenil niti malo, saj se je izkazala za idealno."

Na kratko nam je opisal etape: iz Novega mesta je šel v smeri Straže, Dolenjskih Toplic in Bele krajine, preko Osilnice do Sodražice. Drugi dan se je podal na morje in prespal v Piranu, potem je šel skozi občine ob meji, do Kobarida. 4. dan Kamnik, 5. dan Lovrenc na Pohorju, 6. dan Dobrovnik, nato pa Bistrica ob Sotli, Vrhnika, Bohinjska Bistrica, Slovenj Gradec, Sveti Tomaž, Radeče, Medvode in povratek v Novo mesto.

Več kot 100 sprejemov: 'Tega nisem pričakoval niti v sanjah'

S 25 kilogrami opreme je na dan naredil približno 200 kilometrov. "Na pot sem krenil ob 5. zjutraj, zaključil pa med 19.00 in 20.30, odvisno od sprejemov, ki so mi jih organizirali. Teh je bilo več kot 100. Niti v sanjah nisem računal, da jih bo toliko! Pričakali so me ljudje s celiakijo, občinarji, harmonike, lokalni mediji, skratka povsod je bila zabava."

Za organizacijo njegove poti je poskrbel predsednik društva Celiac Goran Makar, s katerim sta prijatelja že dolga leta. Na idejo o sodelovanju pa sta prišla povsem slučajno – Matjaž mu je povedal, da bo kolesaril, Makar pa ga je vprašal, ali bi pri tem ljudi ozaveščal o celiakiji, in predlog je z veseljem sprejel.

Prenočišča so mu urejale občine, pa tudi posamezniki preko Facebooka. "Pod streho so vzeli popolnega neznanca, mi dali večerjo, vstali pred 5. uro, da so mi pripravili zajtrk ... Vsem tem ljudem klobuk dol, to mi je dalo še dodatno energijo. Tudi ljudje na sprejemih ti dajo energijo in če v klancu pride kriza in noge pečejo, se spomniš tega, pomisliš, kaj vse te še čaka, in dobiš nov zagon. Niti v enem trenutku nisem pomislil, da mi ne bi uspelo."

Fizične kondicije mu ni primanjkovalo, še dodaja, saj je takih naporov in večurnega kolesarjenja vajen. "Zadnjih pet let kolesarim, naredim med 15.000 in 20.000 km na leto, pretečem med 1000 in 1500 km, tako da telesno sem dobro pripravljen. Še največ je v glavi. Preklopiti moraš na to, da boš 14 dni počel eno in isto. Vstajanje, kolo, počivanje, vstajanje, kolo, počivanje ... Najtežje je po dveh, treh dneh, toliko, da telo dojame, kaj se dogaja, potem pa padeš v ritem in steče. Še trikrat bi lahko naredil to razdaljo, če bi le imel dopust. Prehitro je minilo!"

'Za celiakijo ni čudežne tabletke'

Na vprašanje, ali se mu zdi, da Slovenci vemo dovolj o tej bolezni, odgovori, da ne. "Ve tisti, ki ima to bolezen in vedo njegovi bližnji, ostali pa zelo malo. V teh 14 dneh, ko sem kolesaril, je ogromno ljudi spoznalo to bolezen, počasi se začenjamo zavedati in razumeti, za kaj gre. Jaz imam dve prirojeni srčni napaki in težave z rednim bitjem srca, a vzamem tableto in lahko povsem normalno živim. Če lahko delam to, kar delam, vidite, da sem načeloma zdrav. Nekdo s celiakijo pa nima čudežne tabletke, ki bi mu lahko pomagala, pač pa strogo brezglutensko dieto, ki se je mora držati vse življenje. Slišal sem za primere, ko režeš kruh z nožem, potem pa po pomoti odrežeš sir in ga ponudiš bolniku s celiakijo. S tem, ko si rezal glutenski kruh, si kontaminiral nož in tisti, ki je pojedel kos sira, ima lahko velike težave. Država tega še ne razume dobro. Tablete dobimo na recept, celiakaši pa morajo to hrano, ki je precej dražja, kupovati. Za otroke do 18. leta sicer so neke subvencije, potem pa jih ni več. Na primer: kilogram moke je štirikrat dražji od navadne. In to hočemo premakniti, da bi država razumela, da to je problem, da je treba ljudem nekako pomagati, da niso prepuščeni samim sebi."

Poleg tega, še opozarja Golob, moramo razlikovati med boleznijo in prostovoljno odločitvijo za prehranjevanje z brezglutensko hrano. "Ko nekdo s celiakijo pride v restavracijo in natakarja vpraša, ali imajo kaj brezglutenskega, pogosto sliši pripombe, češ da gre spet za neko modno muho. A to ni veganstvo ali vegetarijanstvo, to ni modna muha, je nuja in potreba, saj oni drugače ne morejo živeti. Potem pa so tu nekateri zvezdniki, med njimi tudi Novak Djoković, ki uživajo brezglutensko hrano. Ne zato, ker bi jo morali, ampak zato, ker jim pač tako paše."

'Ne smemo spati na lovorikah'

S to akcijo smo naredili veliko, je prepričan naš sogovornik, a zdaj ne smemo spati na lovorikah. Zato že pripravljajo nove podvige za drugo leto – od kolesarjenja po diagonali, do 24-urnega kolesarjenja. Sam namerava začeti tudi plavati, da bi drugo leto lahko izvedel vsaj pol triatlona. "Potem, za 60 let, pa mogoče Ironman. Plani so, ali bodo tudi izvedljivi, pa je vprašanje. Na prvem mestu je zdravje, ampak človek mora imeti v življenju neke cilje, da se spravi v gibanje. Če nimaš planov, nimaš motivacije," zaključi.

Celotno dogodivščino strne z naslednjimi besedami: "Izjemna je bila vsaka sekunda, ki sem jo preživel na cesti, in vsak trenutek, ki sem ga bil deležen na sprejemih. Vse to mi je bilo v užitek, tudi če so noge pekle in sem malo trpel. Jaz rad kolesarim, na pot bi šel tako ali tako, če moje vrtenje pedal nekomu pomaga, pa to naredim z velikim veseljem! Društvu Celiac sem hvaležen za podporo, imam krasne spomine na pot, prevozil sem vse občine in spoznal ogromno ljudi. Z eno besedo: vrhunsko!"