'Še nebo je jokalo, ko se je moja avantura iztekala'

"Bolj sem se približevala cilju, bolj je deževalo. Še nebo je jokalo, ko se je moja avantura iztekala. Ni bilo časa za postanke in preoblačenje v nepremočljiva oblačila. Vonj evkaliptusa v nosnicah je bil kot droga, poganjala me je proti koncu poti," tako zadnje kilometre pred ciljem opisuje ptujska ultramaratonska kolesarka Bernarda Jurič.

Ni dežja, ki bi zmogel sprati doživetja in občutke na več kot 6000 kilometrih poti, opravljene v dobrih 33 dneh, pravi. "Še nikoli nisem v dežju uživala  tako, kot sem takrat. Obleka se zlepila s kožo in telesom. Očala sem snela, da sem dežne kaplje lahko občutila tudi s trepalnicami."

Bila je prepričana, da je že pri ciljnih kamnih, a se je prehitro poveselila – čakalo jo je še nekaj ovinkov. Poslušala je, kako gume režejo vodo po cestni površini, in se začela izgubljati v zamaknjenosti. "Naenkrat zagledam dve luči. Pomislim: a zdaj se že kamni tako svetijo? Ne, niso kamni, to sta Radmana, Dado in njegova žena Vesna, ki sta pred dobrimi 25 leti zapustila Banjaluko. Zaradi vojne. Še nikoli se nismo srečali v živo, Dado me je spoznal prek Facebooka. Pa sta se danes iz Melbourna odpeljala 350 kilometrov proti jugu in s sabo vzela slovensko zastavo zame in hrvaško za mojega kolesarskega kolega Sinišo Babiča."

Prav Dado je bil tisti, ki je Bernardo in Sinišo v cilju na dežju fotografiral. "Bila sem premočena do kosti, čevlji in nogavice so bili napiti z vodo. Ovita v slovensko zastavo sem z nog s težavo in nestrpnostjo trgala nogavice, nato pa sem si obula sandale z visoko peto /.../ Že hoja na visokih petkah po travniku je bila zelo težavna, noge so se mi kar ugrezale v travo. Še dobro, da video moje polke ni uspel! Od sreče sem objemala in poljubljala moja kamna. Še sama ne vem, kako sem se, obuta v za tisti kraj tako zelo nemogočo obutev, uspela povzpeti na levi kamen in na njem zaplesati. Moje telo je gorelo, oči so se lesketale v dežju!," opisuje Bernarda.

V dveh mesecih je dvakrat prekolesarila Avstralijo in osvojila vse štiri skrajne točke kontinenta. Kaj pa zdaj? "Nadaljevanje ni bilo predvideno, moj načrt se je iztekel pri kamnih. A sta Vesna in Dado odprla vrata svojega doma v Melbournu. Po štirih urah vožnje je Vesnina juha z žličniki v ranih jutranjih urah v moje telo vlila toplino, in to ne samo v želodcu, temveč tudi v srcu. Obudila je spomin na mamo, ki mi je, ko sem se s potepa vračala domov, vedno skuhala juho."

Pa ji še ni bilo dovolj. V petek, ko se je zbudila v mehki in topli postelji v Melbournu, ni počivala. "V moji glavi so brez sekunde počitka divjala ugibanja, kako priti na Mt. Kosciuszko. Od najbližjega mesta, od koder se lahko povzpneš na najvišji vrh Avstralije, me je ločilo 600 kilometrov. Načrt je bi hitro narejen in v ponedeljek zjutraj sem bila že v mestu Thredbo, kjer sta me pozdravila sonce in veter. Samo tja gor, proti vrhu, so usmerjeni moji pogledi," pojasni.

Hoja po snegu ji je dala občutek domačnosti in v dobrih petih urah je bila na vrhu. "Odvržem zgornja oblačila in - kot običajno - naredim fotko, na kateri je - kot običajno - videti moj že krepko zdelani rdeči modrček. Tega ne počenjam zaradi objestnosti, krivi so težko opisljivi trenutki sreče in izpolnjenosti. Pot do sem ni bila lahka, a nagrada je božanska!  A o tem kdaj drugič. Napočil je čas, da grem domov, kajti odkljukala sem vse svoje avstralske točke," je zaključila svojo pripoved.