Simon in Mateja s kolesom po poti Osmanskega cesarstva: 'Skupaj zmoreva vse'

Potem ko je Mariborčan Simon Eržen v okviru svojega dobrodelnega projekta Simon Eržen okoli sveta oktobra lani prekolesaril 3200 kilometrov po azijski diagonali, ni trajalo dolgo, da so ga spet zasrbeli prsti oziroma noge.Tokrat se mu je pri podvigu pridružila tudi partnerica Mateja Vodopivec in s kolesom sta se podala po poti Osmanskega cesarstva.

"Ideja, da greva v Gruzijo, je bila Matejina, in sklenila sva, da pot nadaljujeva po Turčiji in Grčiji vse do Bolgarije. Mateja se je morala zaradi službenih obveznosti predčasno posloviti, zato sem pot iz Istanbula do Sofije nadaljeval sam. Skupaj sva v 27 dneh prekolesarila 2100 kilometrov, jaz pa svojo pot v dolžini 3000 kilometrov zaključujem danes, 36. dan," nam je iz Sofije sporočil Simon. Naslednji dan je imel avtobus do Zagreba, od koder se je s kolesom podal v Maribor, kjer ga je pričakala Mateja.

'Vedel sem, da bova zmogla'

Simon je iz Tbilisija do Sofije naredil skoraj milijon vrtljajev, vsega skupaj je kolesaril kar 160 ur, na dan je naredil okoli 90 kilometrov. Kar je za tako razgiban teren – višinskih metrov je bilo namreč v povprečju okoli 900 na dan – in s 50 kilogrami prtljage na kolesu kar veliko.

Priznal je, da je imel najprej pomisleke, saj je bila to njegova prva izkušnja kolesarjenja v dvoje. "Zaradi enajstletnih izkušenj projekta, v sklopu katerega sem naredil že 25.000 kilometrov po različnih državah, sem imel v podzavesti moralno obvezo, da poskrbim za Matejo. Pa ne zato, ker je moja partnerica, ne glede na to, kdo bi bil z menoj, je tisti, ki je bolj izkušen in več ve, moralno odgovoren za drugega, in mu predaja izkušnje. In tako sem njej predajal znanje o tem, kako naj kolesari po prometnih cestah, pristopi do ljudi in ravna z opremo, da bi vse potekalo čim bolj optimalno. Sčasoma sem se sprostil. Vedel sem, da bova zmogla, ker si zaupava. Iz dneva v dan kolesarjenja je bil najin moto: Who can do it? We can do it together."

Vročina, sopara, veter in agresivni psi

In v takem duhu sta prestajala vse napore, s katerimi sta se srečevala. Eden glavnih je bil vreme – v Turčiji na višinah je bilo do 42 stopinj Celzija, ob obali je bilo zelo soparno, zato je bilo dihanje oteženo, veliko je bilo tudi dežja in vetra. Matejo je bilo strah kolesariti v prometnih glavnih mestih, kjer vozniki niso naklonjeni kolesarjem, tudi padla je na pesku, ko sta se spuščala z dvatisočaka. "Poškodovala si je koleno in roko, njeno gibanje je bilo nekaj časa omejeno. Tudi meni je bilo takrat neugodno, vedel sem, da ji moram stati ob strani in da preživlja težke trenutke. Jamranje ni pomagalo, srečevala sva se s težkimi trenutki, v katerih bi potrebovala odmik eden od drugega, ampak to na taki poti ni mogoče, treba je držati skupaj. Pa sva prešla vsak svoje strahove in na tak način le še utrdila najin odnos," pripoveduje naš sogovornik.

Pokrajina, po kateri sta kolesarila, se je zelo razlikovala – Gruzija je bila zelena s planotami, jezeri, rekami in hribi, v Turčiji sta v dveh dneh peljala skozi 100 tunelov, dolgih od 100 metrov do 5 kilometrov. Pot je bila zelo razgibana, prečkala sta več dvatisočakov, Simon v Bolgariji tudi Rodope. Oviral ju je izredno močan veter, sploh na severu Turčije, in kamenjast asfalt, kombinacija česar je velik upor proti kolesarjenju. "Veter te ne uniči samo fizično, pač pa tudi psihično, in se ti včasih zdi neumno kolesariti še naprej, pa vendar je bilo potrebno vsaki dan iti naprej."

Na poti sta imela nekaj zdravstvenih težav, ki so jima jemale moči, predvsem prebavne motnje, pa tudi nekaj tehničnih. "Imela sva vsak po en gumi defekt, nekaj je bilo počenih špic, meni se je zlomil celo obroč na zadnjem kolesu, ki sva ga menjala v Istanbulu." Večkrat so ju preganjali psi, ki so bili še najbolj napadalni v Gruziji. Solzivca, ki sta ga imela s seboj, jima k sreči ni bilo treba uporabiti, sta pa vsake toliko časa morala zaradi njih hitreje poganjati kolo.

Prijazni in gostoljubni ljudje

Simon pravi, da sta potovala v stilu Robinsona Crusoea. "Veliko noči sva kampirala, spala sva v šotoru, pri domačinih, v kolibah, ob hotelu, na pašniku, nekajkrat tudi v hotelu, da sva se malo umila. Ko sva opravila dnevno dozo kolesarjenja, sva šla plavat ali pa sva si ogledovala različne znamenitosti, nato pa sva objeta zaspala. V vsaki državi sva se srečevala z različnimi kulturami in religijami, spoznavala sva ljudi in njihove običaje, kar naju je zelo bogatilo. Kljub večjim naporom, sva doživljala lepe trenutke. Kjerkoli sva bila, so bili ljudje zelo prijazni in gostoljubni." Zadnji del poti, od Istanbula do Sofije, ko je Simon kolesaril sam, ga je vsak dan spremljal dež. A v osmih dneh šotora sploh ni potreboval, saj so ga vedno gostili prijazni ljudje.

Še posebej sta bila presenečena v Turčiji, kjer so jima domačini pripravljali večerje in zajtrke, jima nudili prenočišče, in ju vabili na kave in čaj. "Turki v Turčiji so povsem drugačni od Turkov v Nemčiji. Ljudje, pri katerih sva spala, so naju zalagali s sadjem in zelenjavo, ki pa ga nisva mogla vedno vzeti, saj sva bila precej naložena. In žal nama je bilo. Če si v Turčiji lačen in žejen, potem si res revež. Ker so ljudje vedno pripravljeni pomagati," še pravi Simon.

Po Kemalovih stopnijah

Pot v Turčiji je sicer potekala po stopinjah Kemala iz nadaljevanke Moja boš. "Ustavila sva se v Zonguldaku, kjer je Kemal preživljal težke čase v rudniku, v Istanbulu pa sva povsem po naključju prenočevala v hiši njegovih staršev, kjer so tudi snemali nadaljevanko." Spomnil se je tudi dogodka, ko so ju policisti s postaje, ob kateri sta nevede postavila šotor, ob 22. uri povabili na čaj. Ali pa ko jima je popoln neznanec v Gruziji, ki je mimo njiju peljal na 2000 metrih višine, kar tako, za dobrodošlico, podaril sladoled.

V dobrem in slabem ...

Neprecenljiva izkušnja, ki sta jo odnesla s poti, je izmenjava kulturnih in osebnih navad z domačini vsake od držav, in občutek varnosti, ki ju je vseskozi spremljal na poti. "Vedno, ko je bila Mateja slaba, sem jaz podzavestno to podoživljal, če je bil eden slabe volje, je bil avtomatsko tudi drugi, ob lepih trenutkih pa sva bila oba vesela. Skupaj sva počivala, skupaj kolesarila, bila sva sinhrona, bila sva eno," je še povedal.

Simon in Mateja sta v sklopu projekta zbranih donacij s seboj na pot ponesla 465 evrov, ki sta jih nameravala podariti trem družinam v stiski, a nista našla nikogar, ki bi njun denar tako nujno potreboval, zato bosta znesek prenesla v naslednjo ekspedicijo. Ta bo prihodnje leto, destinacija pa za zdaj še ni znana.

Izkušnje iz poti po Osmanskem cesarstvu bosta Simon on Mateja v multimedijski izvedbi predavala od oktobra 2018 naprej po Sloveniji in v Avstriji.