Svetovna prvakinja v footbagu: Ne maram stresa. Edini stres, ki ga prenašam, je na igrišču

32-letna Lena Mlakar Jereb je simpatična, komunikativna in nasmejana Kranjčanka, od začetka avgusta pa tudi svetovna prvakinja v footbagu. Nič hudega, če vam ta šport ni poznan, Lena je že navajena, da ljudem pojasnjuje, za kaj gre. "Ko jim rečem footbag, me ponavadi čudno gledajo, ko pa jih vprašam, ali poznajo žogico hacky sack, takoj vedo, za kaj gre. Footbag namreč izvira od tam."

Gre za igro z usnjeno žogico, ki je razdeljena na dve glavni disciplini – freestyle, pri katerem igralec ob glasbeni spremljavi občinstvo zabava z izvajanjem trikov (t. i. rutina), in igro na mrežo, ki na badminton igrišču deluje po principu odbojke – servis, sprejem, podaja, zabijanje, blokada. Poanta je v tem, da igralci ne smejo uporabljati rok, pač pa samo noge, od podplatov do kolen, žogica pa v nobenem primeru ne sme pasti na tla. Igra se v enicah, kjer ima igralec na voljo dva dotika z žogico, ali dvojicah, kjer so dotiki lahko trije, a morajo biti izmenični. Igra se na 11 ali 15 točk (odvisno, ali gre za enice ali dvojice), na dva dobljena niza od treh, kar pomeni, da povprečna igra običajno traja do pol ure. Obstajata ženska in moška disciplina ter mešane dvojice.

'Če ne bi mogla več igrati, bi se mi sesul svet'

Na začetku so obstajale štiri velike skupine footbagerjev – Ljubljančani, ki so prvi ustanovili klub, ekipa iz Brezovice, ekipa freestylerjev iz Laškega in Kranjčani. "Takrat je bil to velik bum, vsi so brcali žogico, veliko so delali na promociji. Potem pa so se s tem postopoma nehali ukvarjati, saj so si večinoma ustvarili družine in nimajo več časa," pojasnjuje Lena, ki je danes ena od le še petih Kranjčanov, ki so še vedno aktivni v footbagu.

Vodilna sila v ekipi od samega začetka, pravi Lena, je bil Aleš Pelko. "On je ta šport pripeljal v Kranj, se trudil, da smo se obdržali vsa ta leta kot ekipa, ter prevzel vlogo trenerja, čeprav se je tudi on sam učil veščine tega športa." Kranjčani namreč nimajo svojega kluba ali zveze in ne prirejajo turnirjev. Vse, kar delajo, delajo na lastno pobudo in z lastnim denarjem. Svojih dosežkov, ki jih ni malo, ne izpostavljajo nikjer, zato so doma dokaj neprepoznavni. Na treningih se dobivajo le enkrat tedensko in Lena se boji, da bo – če svojega znanja ne bodo podajali naslednjim generacijam –, vse skupaj počasi zamrlo. "S tem športom sem se začela ukvarjati v srednji šoli, ko kot najstnik prestajaš marsikaj, ob njem sem zrasla, si izoblikovala osebnost, postala sem samozavestnejša. Ta šport je del mene, če ga ne bi mogla več igrati, bi se mi sesul svet."

Srčno si želi, da bi lahko pripomogla k temu, da bi bil footbag v Sloveniji bolj prepoznan in da bi zanj navdušila mlade. Želi si tudi boljšega sodelovanja s Freestylerji v Sloveniji. "Žal mi je, da v Kranju nimamo nobenega freestylerja, ki bi otrokom kazal svoje trike in bi ga želeli posnemati. Ker vidim, da jih zanima. Ko nas opazujejo, kaj delamo z žogico, pridejo zraven in si želijo poskusiti … " Še večja težava je v tem, da v tem športu ni trenerjev, zato se mora posameznik učiti povsem sam – z vajo in lastno iniciativo. "Težko je dobiti nove igralce, ker nimamo posebej najetih terminov za treninge novih igralcev, niti izdelanega sistema treningov. Igralcu lahko le pokažemo, kako se igra, potem pa mora sam razvijati svoj stil. Dejstvo pa je, da mora imeti veliko predznanja, preden lahko igra na mreži."

Šport, ki je praktično zastonj in ne pozna rivalstva

Poškodbe pri footbagu žal niso redke, še posebej trpijo kolena. "Dejstvo je, da ima ta šport precej nenaravne gibe – trpijo kolki, gležnji, kolena, veliko je skokov in pristankov ... To ni karate, ko veš, kdaj boš skočil in udaril, svojih reakcij ne moreš predvideti, so dokaj nekontrolirane," pojasnjuje Lena.

Tudi sama si je leta 2014 na svetovnem prvenstvu v Parizu že prvi dan poškodovala koleno, a je kljub temu vztrajala in na koncu pristala na uspešnem četrtem mestu. V letih, ki so sledila, si je strgala še meniskus in nato lani septembra vendarle prestala operacijo. V manj kot letu dni si je brez fizioterapije, samo z vajami, ki jih je izvajala sama doma, popolnoma opomogla. "Poškodba me ni ustavila, še dodatno me je motivirala," pravi.

Lena, ki se s športom ukvarja že celo življenje, pravi, da jo je vedno omejeval denar, footbag pa je praktično zastonj. "Ne potrebuješ drugega kot žogico, ki jo lahko celo sam narediš, in superge, greš na cesto in treniraš. Ko enkrat prideš do igre na mreži, pa potrebuješ samo še mrežo." Dobrega igralca footbaga po njenih besedah odlikujejo predvsem izkušnje iz tekmovanj in ne sam trening. "Nihče te ne uči, kaj je prav in kaj ne, lahko sicer sprejemaš nasvete drugih, vendar pa se večinoma naučiš iz situacij, ki jih sam predvidiš in se nanje ustrezno odzoveš. 80 odstotkov igre je mentalne in ne fizične."

Poleg tega se pri večini športov soočaš z nevoščljivostjo, rivalstvom in tekmovalnostjo, pravi Lena in doda: v footbagu pa tega ni. Odprti in prijazni ljudje so pravzaprav glavni razlog, da počne, kar počne. "Nekoč nas je nek slovenski olimpijski športnik vprašal, kaj se gremo, češ da to sploh ni šport, ker ni na olimpijskih igrah. Take besede ti zagotovo izbijejo moralo. Tega pri nas ni. Ker nas je tako malo, se močno trudimo, da ta šport ohranimo. Smo kot ena velika družina, ki drug drugega spodbuja in si privošči zmago."

Uspeh, ki ga ni pričakovala

Kakšen je občutek, ko vsi navijajo za enega, je Lena na lastni koži občutila v začetku avgusta, ko je sama in na lastne stroške odpotovala na svetovno prvenstvo v zibelko footbaga – Portland. Tja nisem odšla po zmago, pravi, pač pa zato, ker sem si želela spoznati ljudi, ki so začeli s tem športom.

Ker ni imela partnerja za žensko in mešano disciplino, ju je morala poiskati kar na licu mesta, med približno 100 tekmovalci. Žensko soigralko je našla v Nemki Kerstin Anhuth, s katero sta se poznali že od prej, moškega pa v Poljaku Wiktorju Debskiju, s katerim ni še nikoli igrala. "Kljub temu, da nikoli prej nisva odigrala nobene igre, niti za trening, je bila to zame ena najboljših iger v življenju," pravi.

Lena je namreč domov prišla kot velika zmagovalka – s seboj je prinesla dve zlati medalji (v enicah in mešani disciplini), in eno srebrno (v ženskih dvojicah). "Največ, kar lahko dosežeš v svetovnemu merilu, je triple crown (trojno zlato), ki mi je za las ušlo," skromno pripoveduje in doda, da ni preveč razočarana, saj je "treba kaj pustiti še za prihodnjič".

Za osvojitev laskavega naslova je dobila zgolj simbolično denarno nagrado, ki pa ni pokrila niti stroškov njenega potovanja. A skromno dekle pravi, da je največja nagrada njeno osebno zadovoljstvo. "In zavedanje, da imam majhno družino doma, hkrati pa brate, družino s celega sveta. Triple crown je res težko doseči in občutek, ko so vsi navijali zame, je bil neverjeten," pripoveduje.

Sanje še niso končane

Lena zasluge za svoj uspeh pripisuje tudi svojemu partnerju. "Brez njega, ki mi nesebično omogoča, da uresničujem cilje v tem športu, mi zagotovo ne bi uspelo," pravi in hiti pripovedovati, da se njene sanje tu še ne končajo.

Močno si namreč želi, da bi Slovenija organizirala naslednje evropsko prvenstvo v footbagu. "Vsi nas sprašujejo, kdaj bomo mi gostili prvenstvo. Imamo podporo evropske zveze, tako da s samo organizacijo ne bi bilo nobenih težav, zdaj samo iščemo možnosti za najem prostorov." Zato prav zdaj pišejo pismo kranjskemu županu, če bo morda imel posluh zanje.