Flisar opozarja, da so "drzni zaslepljevalci Slovencev" po lastnem priznanju ukinili knjižni program, ker jim ne prinaša dobička, hkrati pa ti isti ljudje vlagajo tako prihranjena sredstva v nakup drugih slovenskih založb, torej v programe, ki so po njihovi lastni definiciji neprofitni. Flisar se ob tem sprašuje, kaj je v knjižnih programih Založbe Obzorja, Tehniške založbe, Pomurske založbe, Cankarjeve založbe tako profitnega, da so lahko zanimive za ljudi, ki trdijo, da "na dvomilijonskem trgu založništvo ni donosen posel". Odgovor, ki ga ponujajo, je, tako Flisar, višek cinizma: radi bi zaščitili slovensko založništvo pred grabežljivimi rokami tujcev, recimo zloglasnega požiralca založb Bertelsmanna, ki bi mu vdor na slovenski trg preprečil samo velik založniški konglomerat, imenovan DZS. Flisar meni, da je veliko bolj verjetno, da DZS požira slovenske založbe zato, da bi Bertelsmannu, ko se pojavi, imela kaj prodati.
DZS s svojim aktivnim prezirom do kulture, ki predstavlja temeljno zdravje vsake, tudi kapitalistične družbe, načenja tisočletno jedro slovenske identitete in je zaradi tega nevaren. Flisar opozarja, da mora levji delež krivde za tako stanje stvari sprejeti država
