FOTO in VIDEO: Depeche Mode vnovič obnoreli Zagreb!

Depeche Mode, zasedba, ki je v začetku osemdesetih na glasbeni sceno udarila pod vodstvom Vincea Clarka in prvencem Speak & Spell (1981), je po skoraj 35 letih obstajanja, preživela in dosegla veliko. Pravzaprav vse. Več kot 100 milijonov prodanih plošč, razprodane turneje, kultni status praktično po vsem svetu, horde zvestih oboževalcev, bistvo vsega pa je seveda v njihovi glasbi.

Če je bil prvenec, ki je svetu ponudil tipičen primer synth popa v pesmih Just Can't Get Enough, Puppets, Photographic, je po prvih uspehih za skupino kmalu sledil šok, saj jih je zapustila glava zasedbe in glavni pisec pesmi Clarke. Zasedba ni obupavala, temveč je vlogo pisca pesmi prevzel Martin Gore, na klaviaturah pa so rekrutirali Alana Wilderja. Drugi album A Broken Frame je bil nekoliko tipajoč, zato pa je glasba postala vedno kompleksnejša, saj so fantje odkrili čudoviti svet samplanja in to tudi s pridom uporabili pri svoji glasbi s sloganom "uporabimo vsak zvok samo enkrat". Plošči Construction Time Again (1983) ter Some Great Reward (1984) s prve polovice osemdesetih sta tako ponudili izviren pristop in pesmi, ki jih morda niso povsem pognale na vrh lestvic, so jih pa pridobile zveste privržence. Preboj, predvsem v ZDA in pa v Nemčiji, kjer so bili ves čas izredno popularni, je pomenila pesem People Are People, poleg nje pa ne gre pozabiti na Everything Counts, Master And Servant, Blasphemous Rumours in tako dalje. Njihova temno fazo označuje album Black Celebration (1986), ko so zadnjič producentsko sodelovali z Danielom Millerjem, ki jih je sicer "s stiskom roke" že na samem začetku pridobil za svojo neodvisno založbo Mute.

Za Depeche Mode je bilo zagotovo prelomno in "usodno" tudi srečanje z nizozemskim fotografom in režiserjem Antonom Corbijnom, ki jim je sredi osemdesetih začel režirati videospote in je poskrbel tudi za njihovo vizualno podobo. Črno-beli videospoti, ki jih je naredil za pesmi A Question of Time, Strangelove, Never Let Me Down Again, pač ne gredo iz spomina. Pozneje pa seveda za Personal Jesus, Enjoy The Silence in številne druge, ki še danes veljajo za ene od boljših vizualizacij pesmi v glasbenem svetu. Z albumom Music For The Masses so nato dejansko posegli po "masah ljudi", predvsem v ZDA, kjer morda niso prodali največ plošč, so pa postali vrhunska koncerta atrakcija, prelomnica pa je bil koncert v Pasadeni, kjer so nastopili pred okoli 80 tisoč ljudmi, o čemer so posneli tudi film 101.

Za največji uspeh in za mnoge tudi najboljši album velja Violator, predvsem po zaslugi skladb Personal Jesus in Enjoy The Silence, ko se je zgodilo, da jih je sprejela tudi "mainstream" publika. Po albumu Songs of Faith and Devotion (1993), ki je bil zagotovo njihov glasbeni vrhunec, jih je leta 1995 zapustil Alan Wilder. Vmes je imel pevec Dave Gahan bližnje srečanje s smrtjo, saj se je predoziral z drogami, a se mu je nato uspelo očistiti, da je lahko končal naslednji album Ultra (1997), ko je ostal sam z Martinom in Andyjem Fletcherjem. Skupina se kljub odhodu "mojstra zvoka" Wilderja ni predala in v zadnjih 15 letih postregla še z albumi Exciter, Playing The Angel, Sounds of The Universe in letos z Delta Machine.

V okviru te turneje so se spet ustavili v zagrebški Areni. Čeprav občutno manj ljudi kot leta 2010, so Depeche privrženci naredili vrhunsko vzdušje. Za vizualizacijo je spet poskrbel Corbijn, saj smo pri dobro polovici pesmi lahko spremljali njegove filmčke na velikem ekranu v ozadju. Koncert so začeli malo pred deveto, ko smo zaslišali Welcome to my World in nato še Angel z novega albuma. Sledil je koncertni favorit Walking in my Shoes, nato Precious (s filmom, v katerem nastopajo štirinožni kosmatinci) ter (za mnoge) presenečenje, saj so po dolgem času na seznam pesmi uvrstili tudi Black Celebration (pesem, ki jo mnogi "novejši" oboževalci morda niti ne poznajo). No, bolje zagotovo poznajo Policy of Truth s plošče Violator, ki je bila na vrsti naslednja.

Martin Gore je nekako na sredini koncerta malo umiril strasti in zapel baladi Higher Love in When The Body Speaks, Dave pa je nadaljeval z novima Heaven in Soothe My Soul. Korak nazaj so naredili še s A Pain That I'm Used To ter starejših hitom A Question of Time. Za konec uradnega dela pa so seveda prihranili dvojec Personal Jesus in Enjoy The Silence, ko se je zagrebški Areni "utrgalo" in je poln parter (in malo manj polne tribune) dobesedno norel. Za konec uradnega dela pa je bila nova Goodbye in Daveov "hvala lepa, lahko noč".

Luči pa še niso pogasnile. Bučno topotanje z nogami je zahtevalo "še". Navdušenje, ko so se člani spet pojavili na odru. No, Martin. Prišel je zapet svojo nežno pesem Home, ki je v prepevanje spravila celoten avditorij. Zadovoljstva na svojem obrazu preprosto ni mogel skriti. Nato se je spet na odru pojavil Dave in zapel Halo (v Goldfrapp remiksu), ki je postregel z enim od boljših vizualizacij mojstra Corbijna. Za vse nostalgike je nato sledil še Just Can't Get Enough, v kateri je Andy Fletcher dokazal, da zna igrati na klaviature, ne zgolj ploskati, pri čemer ga je z nasmeškom na obrazu spodbujal Dave. Za konec pa še izvrstna izvedba I Feel You ter 23. pesem večera Never Let Me Down Again. Eden največjih koncertnih favoritov zadnjih 25 let v zgodovini Depeche Mode se obvezno zaključi z mahanjem rok levo-desno kot žitno polje. Dave je to "izumil" na koncertu v Pasadeni, zadeva pa "delujejo" še dandanes in je zares nekaj, kar mora v živo doživeti vsak pravi oboževalec Depeche Mode. To je trenutek, ko je treba pozabiti na dvignjene telefone in fotoaparate v roki ter se pridružiti in ponavljati zaključni verz "See the stars they're shining bright, everything's alright tonight". Da, vse je bilo v redu. Več kot v redu.

Zvezde pa nedvomno sijejo na nebu Depeche Mode, saj po vseh letih ostajajo mojstri svojega posla. Vse jim "štima". In četudi so jim morda oboževalci iz osemdesetih in devetdesetih "zamerili", da jih je zapustil Alan Wilder, ne gre zanikati, da Dave, Martin in Fletch več kot dostojno nadaljujejo njihovo zgodbo. Dave je, ne da bi mu "gledali skozi prste", v boljši vokalni formi kot pred leti, (predvsem starejše) pesmi pa so manj sintetizirane in prirejene, tako da zvenijo tako, kot jih večina najbolje pozna. Ob koncu se je najbrž mnogim utrnila misel, da je vsak zamujen koncert Depeche Mode velika napaka. In res je tako. Tisti, ki s(m)o bili tam, bi to lahko brez težav potrdili. Priče smo bili vrhunsko "oddelanemu" koncertu, ki se brez težav lahko kosa z velikimi rock spektakli. A Depeche način je malce drugačen. Daveov ples bokov, Martinovo petje, ki seže v srce, kultne pesmi in uživanje na odru in pod njim. In dokler bo tako, si lahko mirne duše rečemo: do naslednjič!