Čeprav je Jil pela v francoščini, v dvorani pa ni bilo nad oziroma podnapisov, to občinstva, tudi tistega, ki ni razumelo jezika, ni pretirano motilo, saj so ob njeni izvrstni interpretaciji občutili vso strast in dušo pokojne pevske legende. Še dodatne simpatije pa si je pri obiskovalcih Jil pridobila z besedama "Hvala lepa", ki jih je izrekla večkrat, tudi ob koncu večera, ki ga je na željo obiskovalcev, ki so jo z bučnim aplavzom znova privabili na oder, zaključila s pesmijo Milord (zadnja skladba rednega dela nastopa je bila sicer pričakovano Non, je ne regrette rien).
90-minutni šov je bil sicer sestavljen iz dveh delov. V prvem, v katerem je odpela širšemu občinstvu manj znane pesmi, ki jih je Edith na začetku kariere pela na ulici, je občinstvo popeljala na Montmartre – najbolj znano pariško umetniško četrt, v drugem, ki je bil posvečen obdobju njenega vzpona in vrhunca kariere, pa je odpela vse Edithine največje hite. Jil so na odru spremljali štirje glasbeniki: na klavirju, kontrabasu, harmoniki in tolkalih, skozi celotno predstavo pa se je na velikem platnu vrtela videoprojekcija, ki je vključevala tudi ekskluzivne in nikoli do zdaj videne fotografije iz življenja Edith Piaf.
Sicer pa se Jil še vedno zelo dobro spomni, kdaj je prvič slišala peti Edith Piaf. "Bila sem še otrok. Imela sem dvanajst let. Zdelo se mi je kot čudež. Nikoli še nisem slišala takšnega glasu. To je bilo zame veliko čustveno doživetje," nam je pred nastopom povedala Jil. Njeni najljubši Edithini pesmi sta La Foule in Les Mots d'Amour. Na naše vprašanje, kaj je po njenem razlog, da pariškega slavčka še dandanes tako zelo radi poslušamo (drugo leto bo minilo 100 let od njenega rojstva, letos pa mineva 50 let od njene smrti), pa je odvrnila: „Mislim, da zato, ker je znala čustva tako pri moških kot pri ženskah vzbuditi s preprostimi besedami in kretnjami ter samo prezenco.“
KOMENTARJI (3)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.