Erik Schrody, bolj poznan kot Everlast, je Američan irskega porekla. Slednje je dobro "vnovčil" z jezno rap zasedbo House of Pain, superhitom Jump Around in tremi albumi, ki jih je zasedba, v kateri sta bila še Danny Boy in DJ Lethal, izdala med leti 1992 in 1996. No, Everlast je pred tem poskušal že s samostojno kariero (album Forever Everlasting, 1990), a mu nekako ni šlo. Po House of Pain pa je leta 1998 "udaril" z uspešnim albumom Whitey Ford Sings The Blues, na katerem najdemo uspešnice kot sta What It's Like in Ends, njegov glasbeni izraz pa se je iz jeznega rapanja prelil v baladno-bluesovsko petje ob spremljavi kitar, čeprav je bilo sprva še občasno slišati nekoliko rapanja, o bolj kot z njegove strani predvsem po zaslugi gostov na ploščah. Put you lights on je pesem, duet s Santano, ki ga je postavil tudi na grammyjevski zemljevid, pesem pa je s Santanine plošče duetov Supernatural, čeprav jo dodal tudi kot bonus na svoj naslednji album Eat at Whitey's.
Občinstvo se ga je navadilo kot nekakšnega kantavtorja, ki se ukvarja z opisovanjem "white trash" populacije in njihovih problemov, predvsem na četrtem albumu White Trash Beautiful (2004), ki pa ni dosegel komercialnega uspeha, zato je ostal brez založbe. Pri svoji založbi Martyr Inc. je nato izdal tri albume Love, War and the Ghost of Whitey Ford (2008), Songs of ungrateful Living (2011) in lanskega The Life Acoustic.
Najnovejši album je prišel predstavljat tudi v zagrebško Tvornico kulture. Ob plakatu prejšnjega albuma Songs of Ungrateful Living (?), ki glede na aktualni album nekako ni spadal na oder, se je predstavil zgolj ob spremljavi pianista. "Pred pol ure sem mislil, da se ne bo nihče pojavil, očitno v teh krajih res pridete zadnje minute," je ugotavljal na začetku, ko se je Tvornica vendarle za silo napolnila nekaj čez 21. uro. Kot je omenil v nekem intervjuju (tokrat jih ni dajal), za tak "žametni" glas potrebuješ dolga leta popivanja, a deklet, ki so z njim prepevala v prvih vrstah, to ni motilo. Dejstvo je, da ni več 20-letnik, kilogrami pa prav tako delajo svoje. Njegov blues je na trenutke izzvenel nekoliko monotono, zato so se Zagrebčani nekaj časa predajali "debatnemu krožku" in nazdravljanju s pivom pod odrom in ob šankih. "Očitno radi govorite, kaj pa če bi še malo zapeli skupaj?" jih je spodbujal nekdanji raper, danes pa nekdo, ki ima več skupnega s Tomom Waitsom ali Johnnyjem Cashom kot pa jeznim rapanjem. A Everlastova transformacija je očitno popolna, med drugim se je leta 1996 zapisal muslimanski veri, na koncertih pa igra celo kakšno pesem Neila Younga, Casha ali Lennona.
No, hrvaško občinstvo je več navdušenja pokazalo ob uspešnicah Ends in What It's Like, za konec pa je prihranil še svojo akustično različico Jump Around, pesem, zaradi katere je marsikdo sploh prišel na koncert. A Jump Around je sedaj Jump Around?, ki pa je nekaj povsem drugega. 44-letni Everlast je nekdanjo jezo in razigranost zamenjal za otožno ležernost in rapanje za melanholično prepevanje. Ali mu gre to zameriti ali ne, pa je stvar okusa. Še sam je lani priznal, da Jump Around akustično zveni "trapasto" in da ne pove "absolutno nič o ničemer". Za primerjavo prisluhnite obema različicama njegovega največjega hita!
KOMENTARJI (1)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.