FOTO: Na premieri kazala popek

Najnovejše celuloidne sanje za trekije so zvest odraz holivudskega sociološkega pogleda na futuristično kolonizacijo prostora, ki mu zaenkrat pravimo še vesolje. Ideja zgodb je zasnovana okoli precej natančnih znanstvenih, družbeno političnih, imeprialističnih, humanistično filozofskih, evolucijskih in celo verskih konceptov, raste in se spremija s časom, kot se spremija tudi moderna znanstvena misel ter globalna politična doktrina. Treki so nekakšen utopični James Bond, ki pripravi domišljijo na stvari, ki prihajajo, medtem ko imperij pogumno rine naprej tja, kamor ni šel še nihče. Človeška civilizacija je danes tako zakomplicirana, da jo lahko razumemo edino skozi pravljice, legende, povesti in basni, ki se prenašajo med ljudmi, skozi oči otroka v nas, ki se še vedno trudi razumeti sebe in svet. Vedno sem se spraševal, zakaj ne posnamejo znanstveno fantastične serije, kjer bi kolonizirali realno vesolje in pri tem tudi dosledno upoštevali fizikalne zakone. Sicer obstaja NASA TV, vendar dokumenti v nastajanju niso tako zabavni, še posebej, če so delno cenzurirani. Manjkajo pravi igralci, ki znajo izražati občutek za človeško dramo, nas pripraviti k ugibanju, kaj se pa res nahaja tam zunaj in če je to z nami res tako povezano. Pa suspenz tudi mora biti, taka pustološčina ne more kar izveneti v prazno ter se v nedogled nadaljevati, če že lahko sanjam, pričakujem od tega silnega napora tudi neko zadovoljitev. Realnost ni več dovolj, gledališče je še vedno korak pred filmom, čeprav je menda jasno, da lahko vse, karkoli, dobesedno vse edino nariše človek, na roko. Ampak iz nekih razlogov, se zdi scena v dobrem gledališču še vedno bolj prepričljiva, realistična in celo utopična, v specialnih efektih pa celo prednjačijo, ker tako dobro razumejo tok svetlobe, prostor, dim in ogledala ter ostale omejitve človeških čutil. V bistvu je težje postaviti kamero in ujeti idealno sceno kot preprosto pustiti človeka, da med predstavo udobno sedi na mestu in si domišlja, da opazuje poljubni, po lastni izbiri idealni zorni kot. Vse to je danes film, ki nam bo pričaral utopijo, kako bo nekoč PaxHumana koloniziral obližnje vesolje in vzpostavil diplomatske odnose s prvimi primitivnimi, a nekaterimi zelo predkanimi in spretnimi rasami nezemljanov, ki bodo med blodenjem po praznini zavili še v točko C, kjer se bomo lahko srečali in si skupaj naročili dva deci. To seveda ni več Trek iz sedemdesetih, sneman za generacije hipijev, niti za pankerje iz začetkov tretjega tisočletja, ko je razpadla delitev sveta na dvoje, in na troje, in bi še naprej, če ne bi naredili konec, to je Trek za generacijo pogumnih borcev za pravičnost in demokracijo, za globalni red in disciplino, mir in blaginjo med vsemi rasami človečnjakov, konec lakote in aidsa na celem svetu. To je Trek generacije za Nov začetek, ki bodo verjele v Atomsko cerkev, jaz pa se grem zvečer ogrevat v Metro, Last light in me nekaj dni verjetno ne bo na portalu. Film si bom pa seveda pogledal takoj ko pride, jasno. A že kdo ve, kdaj bo spet kaka nova serija, izjemno pogrešam tisto dnevno sobo, kjer je bilo vedno tako napeto in so se znali pametno izogniti problemom, prelepe borginje in vulkanke, v oprijetih trikojih, zmenit se je treba, kaj pa če, tak je, tako smo se takrat odločili, pa to...

To ne morš verjet. Sonce bruha, denarja nam zmanjkuje, pa še ona kaže popek. Ejejej, kam gre ta svet...

Grozn