FOTO in VIDEO: Po mestu se širi vonj po truplih, lakota povzroča nemire, bolnišnice so zaklenile vrata

Tajfun Haiyan, ki naj bi tudi po oceni Združenih narodov na Filipinih odnesel več kot 10.000 življenj, je dosegel Vietnam, kjer so pred njim na varno evakuirali več kot 600.000 ljudi.

Ko je zadel Vietnam, je veter pihal "le" še 157 km/h. Iz Vietnama poročajo o petih mrtvih in 22 poškodovanih. Nesreče so se večinoma dogajale, ko so prebivalci skušali pred nevihto zavarovati svoje premoženje.

Z juga Kitajske poročajo o šestih žrtvah. Tri osebe so umrle, ko je veter podrl reklamni pano, ena oseba je utonila, dve pa so našli mrtvi na ladji, na kateri pogrešajo še pet mornarjev.

"Kako se boriš proti najmočnejšemu tajfunu?"

Medtem ko se je Vietnam izognil najhujšemu, pa se na Filipinih nadaljuje nočna mora, ki jo je tajfun pustil na seboj. Oblastem je uspelo identificirati okoli 1700 žrtev.

Najhuje je v mestu Tacloban, ki ima okoli 200.000 prebivalcev, med pustošenjem tajfuna pa je skoraj povsem izginilo.

Filipinski predsednik Benigno Aquino je danes v državi razglasil stanje nacionalne katastrofe, s čimer želi podpreti napore za čim hitrejšo zagotovitev potrebne pomoči preživelim. Razglasitev bo po njegovem mnenju vladi omogočila nadzor nad cenami osnovnih dobrin in storitev ter sprostitev finančnih sredstev.

Prioriteta je pokop trupel

Direktor operacij urada ZN za usklajevanje humanitarnih aktivnosti John Ging je dejal, da so "nekateri kraji prekriti s trupli".

Ging je sicer novinarjem opisal, kako težko se je bilo prebiti do uničenega mesta Tacloban in drugih prizadetih krajev. Da so se vozila s pomočjo prebila po enajst kilometrov dolgi poti od letališča v mesto, so namreč potrebovala kar tri ure. "Prva prioriteta ekip, ki se prebijejo do območij, je spodbuditi pokop trupel zaradi tveganj za javno zdravje," je dodal.

Sicer pa po besedah Ginga preživeli nujno potrebujejo čisto pitno vodo in hrano.

Razmere pa bi lahko razmere še poslabšale, vremenoslovci za prizadeto območje napovedujejo močne nevihte, ki bi lahko povzročile poplave.

Tam, kjer so reševalci že postavili tabore, se zbirajo preživeli v upanju na skodelico riža in malo vode. Večina zgolj sedi in nemo gleda predse. Obraze imajo zakrite s kosi blaga, da bi ublažili vonj po smrti, ki se je razširil po mestu zaradi številnih trupel, ki ležijo po ulicah ali med ruševinami, zaradi česar nekateri menijo, da je žrtev v mestu morda celo več kot 10.000. Vojak je včeraj dejal, da trupla pobirajo s šestimi tovornjaki, a jih je preveč, da bi lahko pobrali vsa.

Beg iz izginulega mesta

Na letališču, ki je od Taclobana oddaljeno približno tri ure hoje, je dolga vrsta tistih, ki so sem prišli v upanju, da bodo z vojaškimi letali, ki so edina, ki pristajajo na skoraj povsem uničenem pristanišču, lahko zapustili mesto. "Skušamo se prebiti v Cebu ali Manilo," razloži turist. A v vrsti niso le turisti. Domačini, ki so ostali brez vsega, ugotavljajo, da tukaj pogojev za nov začetek ne bo.

Vendar prevoz ljudi iz mesta poteka počasi, na en let lahko sprejmejo le 110 ljudi, starejši, otroci in ranjeni imajo prednost.

Veliko ljudi, ki tavajo po ulicah, je ranjenih. Zdravstvene oskrbe ni, prav tako so v psihološkem šoku. Jenny Chu, študentka medicine, z grozo ugotavlja, da svoje vasi ne prepozna več. "Ostala so samo ogrodja hiš in nikjer ni hrane. Povsod iščemo hrano in vodo,“ pravi.

Mestne oblasti se spopadajo s težavo, da nimajo dovolj vreč za trupla in da jim nazor nad mestom polzi iz rok, ker so se nekateri zatekli k ropanju. "Ljudje so prestrašeni, umazani, žejni in lačni. Brez pomoči se bodo kmalu začeli pobijati med seboj,“ je prepričana lastnica pekarne.

Ogromen problem je tudi zdravstvena oskrba. V Taclobanu je odprta le še ena bolnišnica, ki pa lahko nudi le osnovno zdravstveno pomoč, ostale so, ker jim je zmanjkalo zdravil in drugega materiala, svoja vrata zaklenile.

V mestu je povsem ali delno poškodovanih skoraj 90 odstotkov stavb. Med tistimi, ki so jo še najbolje odnesle, je cerkev, ki so jo spremenili v zavetišče za preživele.

Preživele pa preveva predvsem občutek nemoči. "Kako se boriš proti tajfunu, ki je bil menda najmočnejši v zgodovini? Storili smo vse, kar smo mogli,“ pravi eden izmed njih.

Ob domačih reševalcih Filipinom s pomočjo ali osebjem med drugim pomagajo ZDA in Evropska unija. Vendar pa je jasno, da mesto, ki ga je tajfun zravnal z zemljo, ne bo kmalu okrevalo. "Nimam hiše, nimam oblačil in ne vem, kako naj ponovno začnem svoje življenje. Tako sem zmedena. Ne vem, kaj se nam je zgodilo. Prosim, pomagajte. Kdor koli ima dobro srce, pomagajte,“ je občutke marsikaterega Filipinca v izjavi novinarjem strnila neimenovana ženska.

Preživeli pa se najbrž ne bodo nikoli otresli travmatičnih spominov. "Vpili so, ko jih je odnašala voda. Stegovali roke. A kaj naj bi storil, komaj sem na varnem obdržal sebe,“ pripoveduje domačin, ki se otepa občutka krivde, ker je preživel.

Večina pa za to, kar se je zgodilo, ne najde besed. "Opustošenje je … Ne, za to ni besed. To je tragedija,“ je razmere opisal notranji minister Mar Roxas.

Pahor pisal filipinskemu kolegu

Filipinska katastrofa je pretresla svet, izrazi sožalja prihajajo od vsepovsod. Med drugim je Benignu Aquinu pisal predsednik Slovenije Borut Pahor.

"Spoštovani gospod predsednik, globoko me je pretresla vest o tragični naravni nesreči, tajfunu Haijan, ki je prizadela veliko ljudi in zahtevala toliko dragocenih življenj na Filipinih. Dovolite mi, da Vam in filipinskemu narodu izrazim globoko sožalje v imenu državljanov Republike Slovenije in v svojem imenu. Prosim Vas, da družinam in svojcem preminulih prenesete izraze našega iskrenega sočutja," je zapisal Pahor.