Samo v Aleksincu, rudarskem mestu na jugu Srbije, prejema Karitasovo humanitarno pomoč več kot 600 družin. Mnogi, predvsem starejši, ki nimajo nobenih prihodkov, so povsem odvisni od dobrote drugih.
V nekdanji rudarski koloniji ljudje živijo v na pol podrtih stanovanjih, celo v hišah brez oken in vrat. Lokalne oblasti, do nedavnega so tudi Aleksincu vladali Miloševićevi socialisti, vse do danes niso pripravile nobenega programa, ki bi po zaprtju rudnika omogočal preživetje prebivalstva.
Po hudi nesreči leta 1989 so rudnik v Aleksincu, ki je nekoč zaposloval več kot 3000 ljudi, zaprli. Le okoli 300 zaposlenih je dobilo delo v okoliških revirjih, npr. v bližnji Sukobanji.
Rudnik sameva, stroje prekriva rja. Tisti, ki so imeli kam, so odšli. Ostali so brezposelni in upokojeni rudarji ter njihove družine. Predvsem starejši tudi po spremembi režima ne verjamejo, da jim bo kdaj bolje.
Oblasti, novi ali stari, ne zaupajo. Prejšnja je na primer kljub očitni stiski ljudi preprečila gradnjo javne kuhinje, kjer bi najrevnejši lahko dobili vsej en topel obrok dnevno. Menda zato, da svet ne bi videl njihove bede.