Po treh sončnih jutrih je bilo danes že ob šestih zjutraj nebo prekrito z visoko oblačnostjo. Gora pa se je iz ure v uro bolj zavijala v gost oblak. "Vse dol tišči," je Tomaž preklinjal vse vremenske napovedi, ki so prav za sredo obetale najlepši dan. Po internetu je preveril vse nove vremenske napovedi – z vsakim dnem je napovedane več vlage, konec tedna tudi nad 95-odstotkov! Kljub temu prav zdaj težka svoj nahrbtnik, v katerega je naložil vse za vzpon, opremo in hrano, navesil vse naokoli vrvi, dereze, cepina ... Je tiho, pogovarja se le s Stipetom, tako da nihče ne ve, kaj se dogaja. "Človek sam nikoli ne rine v 'sranje'," sem slišala reči Stipeta, s čimer je mislil, da alpinist nikoli zavestno ne odide v slabo vreme - če že, ga to ujame na gori. A Tomaž je znan po svojeglavih odločitvah...
Potem, ko je celo dopoldne Tomaž kot na trnih hodil s pripravljenim nahrbtnikom gor in dol, se je odločil, da bi bil začetek vzpona v tako slabih vremenskih razmerah preveč tvegan. Čeprav je zjutraj kazalo, da se bodo temni oblaki razkadili, so tudi vremenske karte pokazale, da je SV del Pakistana zajel manjši monsun, v velikosti Slovenje.
"V takšnem vremenu je nesmisleno tvegati – bil bi čisti samomor. V zgornjem delu namreč sneži, med 6200 in 7500 metri, in vse kar prileti s stene, bi padlo direktno name. V steni tudi ne moreš čakati na eni točki, ker te prej ali slej zasuje prej ali slej. Predvsem na sredini stene, kjer bi moral prečiti, je brisan prostor, karkoli prileti, me odnese. Zato mislim še naprej čakati!" se je odločil Humar.
Vidna utrujenost
Tomaž je ves popoldan bolj brlel, kot živel. Razlog je neprespana noč. Znano je, da alpinisti, predvsem tisti, ki se pripravljajo na res tvegane vzpone – sam je za POP TV pred vzponom napovedal, da ima ne polovico, pač pa le 30 odstotkov možnosti preživetja – zadnjo noč ne spijo. Poslušajo goro, v mislih obnavljajo smer, odvija se jim film življenja, obujajo spomine, orosijo se oči... Tudi Tomaž ni mogel spati. Ob polnoči je še kar pisal v svoj mali zeleni blok, ob štirih zjutraj je opazoval prve oblake, ob šestih kopreno čez nebo. Ob sedmih nas je vse zbudil Rahmet, s šalico čaja – tokrat prvič, saj je bil tudi zajtrk prvič tako zgodaj.
Nestanovitno vreme
Kot se spominja tako Tomaž kot ostali člani odprave, so vremenske napovedi pred dvema letoma veliko bolje držale, kot letos. Na Šiši Pangmi, kjer je Tomaž prejemal napoved od istega vira, pa je držalo celo na ure natančno. Nanga Parbat je prvi osemtisočak z Zahoda, torej se vse vremenske motnje odvijajo okoli njega. Zanimivo je, da se tako temperature kot veter ne spreminjata, vse pa pove vlaga v zraku. Ta se giblje od 30 do 98 odstotkov. Torej ni nobene oprijemljive točke, na katero bi se človek lahko zanesel. Slabo vreme pride kar tako, iz nič!
Stehtali nahrbtnik – več kot 20 kilogramov!
Vsi trije domačini, ki so v bazi, so želeli na lastnih hrbtih preizkusiti težo Tomaževega nahrbtnika. Najpogumnejši je Javed, naš zvezni oficir, "mornar" kot ga ljubkovalno imenujemo, saj stalno nosi črtasto majico, kavbojke in fotoaparat okoli vratu. "Zdaj grem," je pomahal, Tomaž pa: "Ne, ne brez zemljevida. Da boš našel pot!" Nato mu je na glavo nataknil še čelado in maneken Javed se je ponosno sprehajal gor in dol. Na koncu pa vseeno dodal: "Ne, ne grem brez tebe, Tomaž!" Nahrbtnik pa – še brez vse hrane in nekaj železja – že tehta 20,5 kg!
Orehovo olje proti mrazu
Kuharska trojica je Tomažu spekla čapatije, pripravila tunin namaz s sirom, čebulo in česnom, da pa mora nujno s seboj vzeti tudi mešanico olja iz mandljev, orehov in mareličnih pešk. Spogledamo se, saj ne vemo, čemu bi mu služil. "Ko te bo zeblo, spij samo požirek. Zelo ogreje!" Domačini imajo vedno prav. In Tomaž ima majhno stekleničko olja že v nahrbtniku.
