Zgodba čilskega rudarja: 'V rov se ne spustim več'

13. oktobra 2010 se je začela 22-urna reševalna akcija, v kateri so z globine okoli 700 metrov na površje potegnili 33 ujetih rudarjev. 69-dnevna odisejada rudarjev se je začela 5. avgusta 2010, ko jih je zasul plaz zemlje in so obtičali kar 700 metrov pod zemljo. Rudarje v starosti od 19 do 63 let so rešili z najsodobnejšo tehnologijo.

Daniel Esteban Herrera, eden od rešenih rudarjev, se tri leta po nesreči še vedno postavlja na noge. Pravi, da mu je nesreča življenje obrnila na glavo. V pogovoru za Euronews je dejal, da je leto in pol po nesreči obiskoval psihologa, da bi z njegovo pomočjo premagal strahove in stiske. "Še vedno hodim na skupinske terapije, kjer s svojim pričanjem pomagam predvsem drugim, tako kot so tudi meni pomagali drugi," je novinarju Euronewsa pojasnjeval danes 30-letni Herrera, ki je nad odzivom države razočaran. Kot pravi, je država prelomila vse svoje obljube in pustila vseh 33 rudarjev na cedilu.

Po zdravljenju se je vrnil na delo, ker brez plače pač ne moreš preživeti. Na vprašanje novinarja, ali jim ni država obljubila pomoči, Herrera pravi, da je bila le-ta namenjena zgolj 12 rudarjem, tistim, ki so bili starejši od 55 let in za katere se je predvidelo, da so prestari, da bi še bili zmožni za delo. In še ta pomoč je bila minimalna, opozarja Herrera.

Odškodnine rudarji še niso prejeli in tudi slabo kaže, pravi Herrera, saj postopek še vedno ni končan na sodišču. Prav tako je zgrožen nad celotnim sodnim postopkom, po katerem je sodišče lastnika rudnika oprostilo povzročitve nesreče iz malomarnosti. "Prav zaradi slabega varnostnega nadzora v rudnikih se rudniške nesreče še naprej dogajajo," opozarja Herrera in dodaja: "Sodstvo nas je pustilo na cedilu."

Herrera zadnje leto dni dela v rudniku Codelco Radomiro Tomic v Calami. Zaradi travme, ki jo je doživel, dela na površju. Vozi tovornjak in nakladalnik. "Ne dolgo nazaj sem se vrnil v rudnik San Jose. Zlezel sem v manjši jašek in začutil nekaj, česar še nikoli prej nisem. Spreleteli so me strah, obup in žalost. Rekel sem si, da moral zadeve rešiti, a dlje kot do 100 metrov globine nisem prišel. Takrat sem dojel, da je v rudniku ostal del mojega življenja. Mislim, da nikoli več ne bom mogel delati pod površjem," pripoveduje Herrera.

30-letnik občasno predava ljudem o svoji izkušnji, saj upa, da bo njegovo pričevanje pomagalo drugim prej do spoznanja, da je življenje dragoceno. "Ta izkušnja me je naučila mnogo stvari: zdaj veliko bolj cenim svojo družino, na življenje gledam z drugačne perspektive in poskušam uživati v vsakem dnevu posebej. Tako zelo huda bolečina je za nami. Biti ujet v tako majhnem prostoru globoko pod zemljo kar 70 dni te zaznamuje."

"Še vedno trpim. Še vedno čutim posledice," pripoveduje Herrera. "A to moram premagati, korak za korakom. Najhuje je, ko vidim, kako zaradi te izkušnje trpi moja družina. Oni niso dobili nobene psihološke pomoči, čeprav so jo potrebovali, saj so tudi sami šli skozi pekel." Opozoril je, da imajo nekateri družinski člani še vedno nočne more in da se mnogi o tem še vedno ne morejo pogovarjati, ne da bi planili v jok. "Nihče jim ni ponudil pomoči, pa čeprav so trpeli. Nihče ni poskrbel zanje," pravi Herrera, ki je razočaran nad ravnanjem države. Ta jim je obljubila cel svet, pripoveduje Herrera in dodaja, da je njihove obljube odnesel prvi veter. "Počutim se, kot da so z menoj manipulirali. Oblasti so nas izkoristile, nato pa so nas odvrgle, kot da smo lonček za kavo," je kritičen Herrera.

Herrera ohranja stike s preostalimi rudarji, a opozarja, da so mnogi v bistveno slabšem položaju, tako psihično kot finančno. Mnogi se ne morejo vrniti na delo, ker so še vedno živčne razvaline, pravi Herrera, to pa zanje pomeni, da nimajo sredstev, da bi se preživljali, zaradi česar so spet v psihični stiski. Nikakor ne morejo iz tega začaranega kroga, obljubljene pomoči pa ni od nikoder.

Na vprašanje, kaj se je zgodilo z denarjem, ki so ga prejeli po rešitvi, Herrera odgovarja: "Ja, res smo prejeli nekaj denarja, a tega ni bilo tako zelo veliko. Prejeli smo osem milijonov pesov (12.000 evrov). Je to za vas znesek, zaradi katerega nam tudi tri leta po kalvariji očitajo, da smo polni denarja," je piker Herrera. O tem, da je cel svet spremljal njihovo reševanje in da so zaradi izkušnje postali junaki, pa Herrera pravi: "Nismo iskali slave. Jaz sem si želel zgolj to, da bi preživel in da bi se spet počutil dobro v svoji koži."

30-letnik je del svojega časa posvetil tudi motivacijskim predavanjem. Z njimi želi ljudem, še posebej drugim rudarjem, sporočiti, naj ne obupajo, ko so v stiski. "Morate biti močni in morate premagati težave. Pomembno je, da gledate naprej," pravi Herrera. Oblastem pa sporoča: "Spet ste nas razočarali."