V Odmevu Boris A. Novak lovi odmeve pokrajin in srečanj, živih in mrtvih ljudi, ki so zaznamovali njegovo življenje. Z nostalgijo upesnjuje lepoto nepovrnljive preteklosti, otroška optika pa na nenavaden način izraža resnico zgodovine. Z ljubeznijo in jedko ironijo artikulira slovenski nacionalni značaj in njegovo prilagajanje novemu času samostojne, postsocialistične države.
Kljub osredotočenosti na spominske odmeve so v zbirki zbrane pesmi, napisane v različnih oblikah pesniškega spomina, od antičnih do srednjeveških in renesančnih form, predvsem soneti. Pesnik je razvil izvirno sonetno zvrst, ki jo je imenoval zamirajoči sonet. Naslov zbirke pa opozarja na starodavno in zahtevno pesniško obliko, ki se imenuje odmev (eho) in ki tvori okvir knjige. Novak je to redko obliko prvič preizkusil v slovenščini.
Prevod Stevensovih pesmi sodi v železni repertoar vsake sodobne nacionalne literature kot ena izmed tistih ključnih knjig poezije 20. stoletja, ki ostajajo zanjo tudi v prihajajočem tisočletju nenehna inspirativna spodbuda. Veno Taufer je izbranim pesmim dodal dva ključna Stevensonova avtopoetska eseja, ki imata pomembno vlogo v sodobnem pesniškem mišljenju.