Naša sogovornica je takšnim izgovorom rekla "ne" konec leta 2014. Dolenjka Jasmina Podlesnik je nekdanja cvičkova princesa, ki se je ob natrpanem urniku odločila, da je čas za korenite in dolgoročne spremembe. In odločitev je po obdobju zanikanja o tem, koliko kilogramov se je pravzaprav nabralo, "padla" zelo hitro. "Prvo novembrsko nedeljo leta 2014 sem ugotovila, da mi ni več prav noben kos garderobe. To je bil dovolj šokanten podatek, da sem že naslednji dan sprejela odločitev, da spremenim življenjski slog."
Izgubila si več kot 15 kilogramov ...
Da. Žal se je številka, ko sem začela, bližala že 90, kar je – glede na mojo višino – precej katastrofalno, čeprav se tega dolgo niti nisem zavedala. Nekako sem se dolgo prepričevala, da jih imam še vedno 68 ...
Sem se pa nato lotila analiziranja, da bi ugotovila, kaj je šlo narobe. Predvsem je težava v tem, da imam službo, zaradi katere večino dneva presedim, kar pomeni, da ne porabim prav veliko kalorij. Zagotovo pa ne toliko, kot sem jih zaužila prej, ko je samo kosilo pomenilo tudi do 1500 kalorij. Količino zaužite hrane je treba prilagoditi aktivnosti.
Kakšne cilje si postavila, ko si začela z uvajanjem drugačnega življenjskega sloga?
Zastavila sem si cilj, da želim imeti manj kot 70 kilogramov, zato sem delala na tem, da se na tehtnici spredaj čim prej pokaže šestica. In ko se je, se mi je od srca odvalil velik kamen, je pa bila pot precej dolga in naporna.
Motiv pa ni bila samo izguba kilogramov, ampak tudi zdravje ...
Si se tokrat prvič lotila izgubljanja kilogramov in bolj zdravega življenjskega sloga?
Prvič je bilo, ko sem bila stara 13 in sem imela skoraj 95 kilogramov. Takrat sem izgubila 27 kilogramov. Je pa v najstniških letih precej lažje izgubiti kilograme. Če se takrat odločiš zmanjšati obroke, piti veliko vode, kakšen obrok nadomestiti s sadjem ... je učinek veliko hitrejši kot pri skoraj 30-ih.
Kako pa si se motivirala, ko se je tehtnica ustavila in se je izgubljanje kilogramov upočasnilo?
Pri mesec je šlo zelo hitro. Izgubila sem štiri kilograme in bila sem navdušena. Kasneje je šlo počasneje, vendar je bila prvotna odločitev tako trdna, da motivacija niti ni bila problem. Je pa res, da se prehoda na zdrav način življenja nisem lotila tako, da bi se odpovedala določeni vrsti hrane, ker ne verjamem, da takšen pristop deluje, zato odpovedovanje ni bilo težava. Prav tako ne verjamem v instant pripomočke v obliki tablet in praškov, saj se večina tako izgubljenih kilogramov hitro vrne, ne prinese pa takšen pristop zdravega in fit telesa. Moj cilj je tokrat dolgoročna izguba kilogramov in dolgoročno zdravo telo.
In kako se je odvijala tvoja pot do fit telesa?
Kot rečeno, sem torej prvi mesec, novembra, izgubila štiri kilograme. Sledil je praznični december, ko se je izgubljanje kilogramov nekoliko ustavilo, nato pa povprečno dva do tri kilograme na mesec. Najbrž bi šlo tudi hitreje, a moj pristop ni bilo stradanje. Sem jedla, a drugače, ter s ciljem, da zaužite kalorije tudi porabim z gibanjem. Lani aprila sem tako prišla na želeno težo, ki jo od takrat vzdržujem.
Kako se je z novim pristopom spremenila dnevna rutina skrbi za telo? Koliko časa nameniš razmisleku o prehrani, njeni pripravi, gibanju ...
Nisem kakšen poseben kuhar, tako da se ne ukvarjam s pripravo kakšnih posebnih obrokov. Se pa potrudim, da preštejem kalorije, ki so v hrani in kalorije, ki jih porabim. Pozorna sem tudi na kalorije, ki jih zaužijemo nezavedno – so tudi v kakšnem dodatnem kosu sadja, napitku ... Marsikdo pozabi, da imata tudi jabolko ali banana določeno kalorično vrednost, in da se lahko v zelo majhni slaščici skriva ogromno kalorij.
Si pa najbrž privoščiš pregrehe?
Pogosto. Ampak si naredim mentalno zabeležko o tem, koliko kalorij je bilo v tej pregrehi in to popoldne upoštevam pri količini gibanja in hrani v nadaljevanju dneva. Si torej privoščim, ampak delam na tem, da zaužito pokurim.
Česa se je pa težje držati – načrta prehranjevanja, ko človeka mamijo pregrehe, ali načrta rednega gibanja?
Odvisno. Predvsem pozimi se je težje držati načrta rekreacije. Pri hrani je pa tako, da si občasno človek res, res kaj zaželi, na primer burek ali kaj podobnega, in potem smo pri volji, ki mora zmagati. To ni pot, ki se jo da prehoditi brez odrekanja, zato uspeha brez volje in moči ni.
Kako si nov način prehranjevanja združila s prehranjevanjem v restavracijah, ki ga terja tvoja služba, saj včasih težko vemo, koliko skritih kalorij se skriva v hrani, pripravljeni v restavraciji?
V restavraciji običajno izberem kuhano zelenjavo. Vendar pa je treba biti pri tem zelo previden, saj ji gostinci pogosto dodajo veliko masla, imela sem izkušnjo, ko so jo polili z oljem ... Prišla sem do spoznanja, da gostinci zelo pridno skrbijo za kalorije in je mogoče z obrokom, ki izgleda "zdravo", zaužiti celo več kalorij kot s kakšno drugo izbiro! Nekaj restavracij, kjer sem rednejši gost, zdaj že vnaprej upošteva željo, da naj bo hrana brez "dodatkov". Ljudem zato svetujem, da se pri prehranjevanju v restavraciji pri natakarju pozanimajo, kaj je zares v njihovi hrani.
Omenila si gibanje. Kakšno vrsto rekreacije pa si izbrala?
Trudim se vsak dan preteči par kilometrov, čeprav sem kot otrok sovražila tek.
Kako pa se nekdo, ki ne mara gibanje "prevzgoji"?
Ugotavljam, da je šport dober način za sprostitev po napornem delovniku. Med tekom gredo možgani "na off". Danes je to zame način sproščanja.
Kot si omenila, si se s pridobivanjem in izgubljanjem kilogramov srečala že v preteklosti. Kako več oziroma manj kilogramov vpliva na tvojo samopodobo in samozavest?
Vsekakor si bolj samozavesten, ko se dobro počutiš v svoji koži in oblačilih. Še posebej, ko se je treba pojaviti na javnih dogodkih. Izguba kilogramov tako zame pomeni precejšnjo pridobitev samozavesti.
Ljudje, ki so se z odvečnimi kilogrami srečali že kot najstniki, pogosto pravijo, da tudi, ko izgubijo kilograme, poskrbijo za fit telo, v glavi še vedno nosijo podobo debelega najstnika in vse strahove, ki so s tem povezani ... Ti je uspelo novo podobo tudi ponotranjiti?
Ne, ta izkušnja "grdega račka" pa po moje vedno ostane del tebe. Odkrito lahko povem, da sem bila v osnovni šoli najbolj debel otrok v razredu. Na to seveda nisem ponosna. Po osvojenem nazivu cvičkove princese sem tako kdaj slišala opazko "od grdega račka do princese". Nek priokus tako ostane in mislim, da svojega telesa ne vidiš in ceniš kot nekdo, ki nima te izkušnje. Osebno se najbrž nikoli ne bom zares počutila vitko.
Te skrbi, da bi se kilogrami vrnili? Kaj je zdaj tvoja glavna motivacija?
Ne, ne skrbi me. Tudi če grem na tehtnico in je kakšen kilogram več, s tem nimam težav. Bi pa reagirala hitreje, ko bi ugotovila, da se kilogrami vračajo. Naredila bi "bilanco" hrane in gibanja v zadnjem obdobju in uvedla popravke. Najbolj pomembno se mi zdi, da se procesa izgubljanja kilogramov in fit življenja lotimo z glavo. Z veliko volje in pripravljenostjo na uvajanje sprememb v način življenja. Postati fit pred televizorjem, kar ponujajo kakšne reklame, ne obstaja.
