Jezni beli možje

Izračuni kažejo, da bodo belci v Združenih državah leta 2050 postali manjšina. Na vlaku številka 7, ki pelje iz Queensa na Manhattan, smo že včeraj v vozu trije beli obrazi med več kot sedemdesetimi potniki. Zaradi tega je Amerika edinstvena in razburljiva mešanica jezikov, kultur, navad, je paleta barv kože in država, ki jo raznolikost poganja in bogati. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da so rasna trenja stvar preteklosti in da priseljence sprejemajo z odprtimi rokami.

"Pogosto sem se spraševal, če jim ni bilo bolje, ko so bili sužnji, ko so obirali bombaž, kot pa jim je zdaj, ko živijo od vladne podpore? Niso pridobili prav nič več svobode. Imajo manj svobode." Tako je razglabljal Cliven Bundy, lastnik ranča v Nevadi. V medije ga je izstrelil spor z ameriško vlado, ki je ne priznava in ji ne želi plačevati odškodnine, pa čeprav pase živino na njenih zemljiščih. Rančar je sprva postal ikona in obraz republikanskega upora proti preveliki, neučinkoviti in pogoltni zvezni vladi, za prijatelja so ga razglašali vplivni kongresniki in konservativni komentatorji. Dokler ni odprl ust in se razgovoril o dobrobiti suženjstva.

V dneh drame na ranču v Nevadi je Nacionalno združenje za izboljševanje položaja temnopoltih načrtovalo gala prireditev, na kateri bi posebno priznanje podelili Donaldu Sterlingu, lastniku košarkarskega moštva Los Angeles Clippers. Milijarder, ki je v preteklosti iz svojih stanovanj metal temnopolte in Latino prebivalce, je kasneje očitno daroval dovolj denarja, da so borci za enakost zamižali na obe očesi. Mižala je tudi liga NBA, čeprav je bil Sterlingov "plantažni" sistem vodenja kluba javna skrivnost. Toda udobno sobivanje je zmotil zvočni posnetek Sterlingovih nasvetov svoji ljubici, naj se nikar ne druži s temnpoltimi ali jih celo vodi na tekme njegovega kluba. V zgodovinski odločitvi je komisar lige NBA Sterlingu prepovedal kakršnokoli "druženje" z najmočnejšo košarkarsko ligo na svetu, morda bo prisiljen celo v prodajo moštva. Odobravanje še nikdar videne kazni je skorajda enoglasno.

Obe zgodbi sta dokaz, da je Amerika, obtežena z zgodovino rasne neenakosti, naposled enotna v obsodbi rasizma. Ta postaja družbeno nesprejemljiv. Nihče, ne najbolj skrajni politiki ne najbolj pogoltne korporacije, noče biti povezan z ničemer, kar od daleč spominja na rasno neenakost. Toda odločno ravnanje je najlažje takrat, ko je vse enostavno in je rasizem izražen tako jasno kot v primeru lastnika ranča in lastnika košarkarskega moštva. Težje je, ko ekstremiste, kakršna sta Bundy in Sterling, zamenja prikrito družbeno ravnanje, ki se odraža v obliki neenakih možnosti. V podatku, da Afriški Američani in Latino prebivalci zaslužijo šest do sedem centov na vsak dolar, ki ga zaslužijo belci. Da so šole danes bolj rasno ločene kot pred štirimi desetletji. Da mi prijateljica odkrito prizna, da je službo prodajalke dobila, ker je bila v prepolni sobi edina bela kandidatka. Da sta se newyorški policijski komisar in nekdanji župan Bloomberg hvalila, da sta uspešno zmanjšala stopnjo kriminala predvsem s pomočjo taktike "ustavi in preišči". Tako je leta 2012 policija 533.000-krat ocenila, da je posameznik na ulici tako sumljiv, da ga je treba nemudoma pregledati. V več kot polovici primerov so ustavili temnopolte, le deset odstotkov sumljivih je bilo belopoltih Newyorčanov. Zanimivo pa je, da je bilo devet od desetih ustavljenih – nedolžnih. Po razsodbi sodišča in uporu predvsem afriško-ameriške in Latino skupnosti je novi župan Bill de Blasio takšno rasno profiliranje policije končal.

Ob zmagi Baracka Obame leta 2008 so mnogi menili, da je rasizma v Ameriki konec, in kronski dokaz naj bi bil prav prvi temnopolti predsednik. Ta se je na sobotni večerji z dopisniki Bele hiše še vedno šalil na račun vztrajnega prepričanja dela Amerike – predvsem tistih, ki bi v Beli hiši radi videli le bele može – da ni Američan. In da torej ne more biti predsednik. "Televizija Fox News, kar priznajte, da me boste pogrešali. Precej težje bo dokazovati, da je bila Hillary Clinton rojena v Keniji," je dejal v svojem nagovoru. Toda, tudi Obama sam bo Belo hišo verjetno zapustil kot predsednik, ki je razočaral tiste, ki v Ameriki nimajo besede. Ne le, da Beli hiši skozi neučinkoviti in sovražni kongres očitno ne bo uspelo spraviti reforme priseljevanja, ki bi 12 milijonom priseljencev brez dokumentov omogočila dostojno življenje. V času Obamove administracije je število izgonov priseljencev iz države celo preseglo številke iz časa, ko je v Beli hiši domoval republikanec George Bush. Leta 2012 je tako deželo sanj moralo zapustiti skoraj 410.000 priseljencev. Večina je moških, ki so prišli iz sosednje Mehike. Večina med njimi ni zagrešila kakšnega hujšega prekrška. Večina med njimi je zgolj iskala možnost za boljše življenje in zaslužek. A predvsem del konzervativne Amerike jih vidi zgolj kot prišleke, ki kradejo službe. Pa čeprav nedokumentirani priseljenci za nekaj dolarjev na uro opravljajo najtežja dela, ki jih zavrača vsak Američan. Utrip New Yorka bi se ustavil brez prišlekov, brez sobaric, varušk, raznašalcev hrane, tistih, ki garajo v kuhinjah. Morda pa je odgovor na vprašanje, zakaj dežela, ki je zrasla na plečih priseljencev, zdaj te neusmiljeno izganja, enostaven: morda na površje vse bolj prihaja strah jeznih belih mož. Ki vedo, da leta 2050 ne bodo več večina.