V Sloveniji imamo 159 planinskih koč, med njimi 31 najvišje ležečih, kjer je oskrba mogoča samo s helikopterjem. Dostava hrane, elektrika, voda in odvoz smeti – vse to zahteva izjemen logistični napor. Vremenske razmere delo dodatno otežujejo. Največji izziv pa je kadrovska stiska. "Izzivi so vse večji. Mlajši, ki obvladajo taka znanja, pa največkrat dobijo posel v dolini," pravi Ivan Resnik, načelnik gospodarske komisije pri Planinski zvezi Slovenije.
Porezen – kočo ohranja sedem zakonskih parov
Koča na Poreznu je že desetletje brez oskrbnika. Pri življenju jo ohranja ekipa prostovoljcev – sedem zakonskih parov, ki si pozimi delijo dežurstva ob koncih tedna, poleti se izmenjujejo vsak teden. "Žal smo stari, povprečno okoli 70 let, pa kakšna ekipa obupa zaradi bolezni ali kakšnih drugih razlogov," pove Ivan Rupnik, predsednik Planinskega društva Cerkno. Vstajajo zgodaj, kuhajo sveže jedi, vzdržujejo objekt in pazijo na zaloge elektrike in vode. "Zvečer si kar zmatran," pravi Marija Lapanja, ki je ob našem obisku ravno pripravljala hrano za kočo, polno pohodnikov. Porezen ni zgodba o turizmu – temveč o skupnosti, ki ne dovoli, da bi koča utihnila.
Brez helikopterja ni surovin
Na dobrih 1650 metrih nadmorske višine se dan začenja z delom. V Roblekovem domu na Begunjščici oskrbnik Gregor Brenkoš pričakuje helikopter, ki bo že pred osmo uro zjutraj pripeljal surovine. Po pisarniškem delu v dolini si je želel fizičnega izziva – zdaj načrtuje obroke, kuha, čisti, sprejema goste. Pred poletno sezono je vsak teden hodil v dolino in nazaj, zdaj bo večino poletja preživel v koči.
Nedaleč stran za planince v Valvazorjevem domu pod Stolom skrbi mladi par. Bor je v planinskih kočah začel pomagati že kot srednješolec, od takrat jih je zamenjal že nekaj, Ana se mu je pridružila pred dvema letoma. "Tukaj gor nimaš stroškov. Živiš zastonj in ješ zastonj. Je pa res, da si tu 24 ur na razpolago, brez dopusta. Če si ne najdeš zamenjave, ne moreš nikamor in si tu ujet. Zdaj, ali je to dobro ali slabo – kakor komu," oskrbniško delo iz prve roke opisuje Bor Logar Dražumerič.
Najemniki, ki na Uršlji gori gradijo uspešno zgodbo
Nejc in njegova ekipa so na Uršlji gori ustvarili zgodbo, ki sloni na sodelovanju, zaupanju in dobrem odnosu s Planinskim društvom. Deset do petnajst ljudi mu pomaga, da v koči vse poteka gladko. Obnovili so sobe, dnevni prostor, kopalnice, vse s pomočjo lokalne skupnosti in nekaj tisoč ur prostovoljnega dela. "Jaz sem najbolj vesel, če skleneva kupčijo, v kateri sva oba zadovoljna. Da nima profita samo eden, ampak tudi tisti, ki dela," pravi Stanko Robin, predsednik Planinskega društva Prevalje. Če so odnosi dobri, je tudi planinska koča lahko dobra in uspešna poslovna zgodba.
Koča na Kopitniku: nova energija na stari jasi
Barbara in Igor sta kočo na Kopitniku prevzela v iskanju novega začetka. Z majhnimi sredstvi, ki sta jih vložila v najnujnejšo opremo, in velikim srcem. "Dan se ne začne takrat, ko je odprto, ampak kak dan prej, ker je treba ogromno časa posvetiti temu, da nabaviš robo, sadje, zelenjavo, kruh, pijačo," pravi Igor Podlesnik, ki hodi v službo, v prostem času pa pomaga ženi Barbari, ki se je posvetila delu v koči. "Želim si delati z ljudmi, narava pa je dodana vrednost," dodaja Barbara. Prisegata na domačnost in dobro hrano ter se trudita, da bosta kočo na čudoviti jasi v Posavskem hribovju obudila.
Planinske koče so danes prepuščene predvsem društvom in zagnanim posameznikom. Javnih sredstev za obnovo skorajda ni več, pa čeprav so te postojanke pomemben del naše kulturne dediščine. Koliko je plačano delo oskrbnikov, kakšna znanja morajo imeti? Kdo jih bo v prihodnosti vodil? V rubriki 24ur Fokus.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.