34-letni slovenski alpinist, za katerega velja, da ga imajo bogovi radi. Sam pravi, da ga ima rada Himalaja. Ne pleza zaradi slave ali alpinističnih nagrad, čeprav jih je dobil že veliko in čeprav ga po preplezani južni steni Daulagirija leta 1999 pozna praktično ves svet. Pleza zato, ker zares zadiha šele na 5000 metrih. V dolini nima obstanka - srce, razum in noge ga že kar ve zase vlečejo gor, v stene. Kot pravi, pleza zato, ker je samo v steni zares blizu Njem.
Ko je Elizabeth Hawley, eni največjih poznavalk Himalaje in njenih obiskovalcev, pred vzponom na Daulagiri predstavil svoj načrt, je rekla: "Nor je, ampak nikakor ne neumen." Nikoli ni bil človek pravil. Že zelo zgodaj se je odločil, da je njegova zgodba s stenami samo njegova in da njegovih poti ne bo določal nihče razen njega samega.
Odpovedal se je klasičnim himalajskim odpravam, kjer je treba poslušati vodjo, in postal sam svoj gospodar. Najtežjo steno v svoji karieri, Daulagiri, je preplezal solo, v alpskem stilu.
Za tega pravi, da gre pri njem za povsem enostavno umetnost preživetja v vertikali, pri kateri ni prostora za omahljivce in ne za velike junake. Led in skale so njegovo naravno okolje. S seboj na odprave ne vodi strokovnih ekip, temveč "hordo privatnikov", kot so njegovo daulagirijsko odpravo poimenovali nekateri strokovni krogi. V njej so njegovi najbližji prijatelji in soplezalci, osebna zdravnica, bioenergetičarka - ljudje, ki dihajo z njim in zanj in ki mu ne poskušajo soliti pameti niti takrat, ko se zdi stvar najbolj brezupna.
Po uspešni vrnitvi z Daulagirija, potem, ko je preživel nemogoče, je pri gradnji hiše padel vzvratno v odprtino za stopnice in si močno poškodoval obe nogi. V naslednjih mesecih, ki jih je preživel po bolnišnicah in zdraviliščih, je bil nekajkrat na robu preživetja. Zdravniki so bili prepričani, da ne bo nikoli več hodil. Po vrsti operacij se je maja 2001 izkazalo, da bo kljub vsemu še lahko uporabljal noge, čeprav je desna malce krajša in je levi gleženj delno nemobilen. Da pa bi spet plezal? Pozabi! Ampak prenehati s plezanjem za Tomaža ni bila realna možnost. Okreval je.
Poleti 2002 je bil spet v Himalaji. Leto dni kasneje je poskušal premagati južno steno Nanga Parbata, a sta mu zdravje in vreme to onemogočila. Neuspeh ga ni ustavil. Humar pleza naprej.
