Umetnik je kot ustvarjalec novega sveta le s tanko nitjo povezan z neizmernim neznanim, bodisi da odkriva temeljne arhetipe človekove osebnosti ali pa univerzalne tokove življenja in stvarnosti. Slikar išče in izraža v svojih znakih osnovna sporočila, najbolj temeljne obrise, vzorce sveta in organske rasti življenja. Podobno sledi kipar s formo svojih skulptur iste strukture, prasheme, fraktale vesoljne stvarnosti in bolj po intuiciji kot z logiko prenaša spoznane zakonitosti v neobdelan material, ki spominja na prasnov.
Neposreden vtis tako ustvarjene slike ali kipa izzove pri gledalcu posebne občutke čutnega zadovoljstva, radosti ob stiku z nečim pozabljenim, zastrtim, oddaljenih, a vendar tako znanim, vedno prisotnim.
Po besedah samega avtorja si ne moremo zamisliti forme, ki je ne bi bilo v nas, saj smo sami ustvarjeni iz nje in je vsak naš pojem le kompleksna, posplošena predstava. V tem smislu človek-umetnik ni nikoli kreator, lahko je le iskalec, najditelj in poustvarjalec nečesa, kar že obstaja skrito v globinah vsakdanjim očem nevidnega. In ko nevidno postane vidno, je vzeto iz področja "tam" in postavljeno v področje "tu". Tako je vsa kreacija le v prenašanju uzrtih praoblik iz večnosti v življenje.
