Medtem ko so se v torek vrstili govori predsednikov, premierov in ministrov, pa so predstavniki civilne družbe vse bolj zaskrbljeni, da se bo vse skupaj končalo pri lepih namenih, brez konkretne finančne in politične podpore za usklajen svetovni boj proti epidemiji.
Kot kažejo razprave na posebnem zasedanju, je problem aidsa izrazito kompleksen, pri čemer različni interesi ogrožajo skupen odgovor na izziv bolezni. Bogate države imajo drugačne težave z aidsom kot revne države in so zaskrbljene, da finančna pomoč revnim afriškim državam ne bo prišla do bolnikov, ker ni ustrezne infrastrukture, ali pa bo porabljena za vse kaj drugega kot za boj proti aidsu.
Raziskovalce je strah, da bi ob vse večji pomoči revnim državam pri odpravljanju posledic bolezni zmanjkalo denarja za iskanje zdravila ali preventivnih cepiv. Na posebnem zasedanju pa so prišli do izraza tudi različni pogledi na to, kdo si zasluži pomoč. Islamske države zavračajo usmerjanje pozornosti na pomoč homoseksualcem, saj naj bi bili ti po besedah libijskega veleposlanika Abuzeda Omarja Dorde krivci za izbruh bolezni. Predsednik GS Finec Harri Holkeri je sicer sporočil, da je bil dosežen dogovor o sklepni deklaraciji, vendar bo ta precej bolj "splošno deklarativna", kot so upali pred začetkom zasedanja. Iz vsebine naj bi že črtali besedilo, ki homoseksualce, zapornike in prostitutke imenuje kot posebej ogrožene skupine, ker naj bi to žalilo verska čustva nekaterih držav.
Svetovni sklad proti aidsu, za katerega si močno prizadeva generalni sekretar OZN Kofi Annan, je doslej dobil obljube o prispevkih v višini 700 milijonov dolarjev, kar pa je daleč od želenega cilja od 7 do 10 milijard dolarjev letno, kolikor naj bi bilo potrebno za zajezitev epidemije. Po mnenju nekaterih diplomatov pa morda potrebovali manj denarja, če bi farmacevtska podjetja znižala cene zdravil ali pa se odpovedala monopolom.
