Ko je hitrost vse prej kot vrlina ...

<slika_2>V teh dneh je Porno filmu namenjene precej medijske pozornosti. Več ali manj mu je bila in mu je še vedno naklonjena. Kritiki so film odlično ocenili, dvorane se polne, gledalci zadovoljni - na ulici slišim dialoge iz filma, povabil na tuje festivale je veliko - torej, če bi napisal, da nisem zadovoljen, ne bi bil ravno iskren. Ta prosti spis pa bom uporabil za to, da pojasnim režijski koncept Porno filma, ki je dosledno enostaven, preprost in zelo funkcionalen. Skrajno reducirana izrazna sredstva so bila tvegana odločitev, vendar zastopam stališče, da postaja film v formalnem smislu nasploh preforsiran, stehniciran, da gre za tehnicistični ekspanzionizem na račun ostalih pomembnih stvari. Kaj je pravzaprav definicija filma? Najbolj preprosto, so to zgodbe, ki proizvajajo čustva. Naj se vrnem na koncept enostavnih, dolgih in statičnih kadrov. Zgodovina filma deli režijo na "primitivno" obdobje, ki je trajalo do leta 20 in v katerem so prizori gledalcu prikazani v bloku. Temu obdobju je sledilo klasično obdobje, v katerem je praktično vsaka podrobnost prirejena gledalčevemu pogledu, montažni imperativ pa je postajala hitrost. Ker se v tem filmu posredno ukvarjam tudi s seksom, pri katerem je (verjetno se strinjate) hitrost vse prej kot vrlina, sem se odločil za tako imenovani primitivni način snemanja v blokih oziroma, kot pravimo temu danes, v kadrih oziroma sekvencah. Zakaj sem se v resnici odločil za to metodo? Na voljo sem imel samo osemnajst snemalnih dni in nujno sem si moral izmisliti stil, ki mi bo sploh omogočil posneti ta film. Vse ostalo je le posledica. Vedno bolj pa sem prepričan, da nam je v teh osemnajstih dneh uspelo ujeti na trak prave trenutke, na katere se gledalci odzivajo - oni pa so nenazadnje vsakemu filmu vrhovni razsodnik.