Alpinista Tomaž Humar in Aleš Koželj sta že peti dan v Messnerjevi smeri na južni strani pakistanskega semtisočaka Nange Parbat. Njuno aklimatizacijo močno ovira dež, saj zaradi visokih temperatur pada tudi nad 5000 metri. Dva dni sta bila popolnoma premočena dobesedno ujeta v taboru ena na višini 5280 metrov, danes pa sta se kljub slabim razmeram povzpela v drugi višinski tabor, od koder so zjutraj sestopili korejski alpinisti.
Tomaž Humar je za 24UR je povedal, da sta si z Alešem približno na višini 6200 metrov vzela odmor za kosilo - juhco. Kljub slabi vidljivosti, in sneženju pa bosta nadaljevala z vzponom vse do tabora 3 na višini 7200 metrov. Vrniti se nameravata po isti smeri. Korejska alpinista, ki po uspešni osvojitvi vrha sestopata po Diamirski strani, pa se po včerajšnjem javljanju še nista oglasila. Aleš se je v šali pozanimal, kakšno je vreme v Sloveniji, in ko je izvedel, da se je zjasnilo, je tudi za njih naročil malo poletnega vremena.
Ekskluzivno poročilo članice odprave in novinarke 24UR Maje Roš.
14. julij: Humar in Koželj 'ujeta' v taboru 1
"Sva kot v podmornici," se z višine 5280 metrov javita Humar in Koželj. Ponoči ni nehalo deževati niti za hip, vmes je malo snežilo. Posušilo se jima ni nič, niti en kos obleke ni suh, dve korejski in dve slovenski spalni vreči sta mokri za ožet, po notranji strani šotora se cedi voda. Zjutraj po radijski postaji pokličeta Korejce. Če imajo morda v taboru 2 dve suhi spalni vreči. A povedo, da tabor 2 danes potrebujejo, saj sta se dva njihova alpinista zjutraj začela vzpenjati proti vrhu. Dvojica pa ju, če bi slučajno obrnila, čaka v taboru 2.
Tako sta Humar in Koželj dobesedno "ujeta" na višini 5280 metrov. Pogled v steno je res nenavaden. Medtem ko se je nad bazo skoraj zjasnilo, so le na predelu Messnerjeve smeri zabiti oblaki. "Stena je tam zelena. Jezna," pove Nataša. Nekaj ni v redu ... Sicer pa držimo pesti za Korejce, da bodo po 35 letih ponovili Messnerjevo smer.
"Imava sodni dan," Aleš sporoči ob 14. uri. "Pomešan je dež, sneg in sodra." Preizkušala sta že vso korejsko hrano, ki sta jo našla v šotoru, za poslušanje glasbe jima je zmanjkalo baterij. Razveselita se, ko jima iz baze po postaji prebiramo prispele spodbudne maile. "Kaj jemo za kosilo?" vprašata. Prav težko je odgovoriti, ko veš, da sta tam gor le na konzervah, juhcah, krekerjih in korejskih posušenih ribah. Mi pa imamo zelenjavno juho, riževe rezance in paradižnikovo polivko, pa še suhe slive za povrh. In predvsem – suho za preobleči, kar trenutno najbolj pogrešata!
15. julij: Korejci po 35 letih ponovili Messnerjevo smer na Nanga Parbat
Odprava: 2005 Korean Nanga Parbat Rupal face expedition je po letu dni priprav in treh mesecih vztrajanj na gori le dosegla cilj: po 35. letih so ponovili Messnerjevo smer. Dvajsetčlanska odprava, katere vodja je bil Lee Sung – Won, alpinistični vodja pa Kim Chang – Ho, je v treh mesecih imela le deset dni brez padavin. Pred tremi tedni so že dosegli višino 7600 metrov, a so se odločili za reševanje Kim Mi – Gona, ki mu je skala zlomil nogo in poškodovala rame.
Čeprav je vztrajal, naj ga pustijo na gori in dosežejo vrh, so ga štiri dni reševali z gore. Še trije člani odprave so zaradi poškodb, ki jim jih je prizadelo padajoče kamenje, morali v bolnišnico. In čeprav so načrtovali, da bodo 13. julija zaključili odpravo, so vztrajali. Včeraj sta dva alpinista zadnjih 800 višinskih metrov premagovala ves dan ter nekaj čez enajsto ponoči le dosegla vrh. Veselje v taboru smo poslušali po radijski postaji in jim poslali čestititke. Kljub temu, da so bili naši trije alpinsiti zaskrbljeni, zaradi pozne ure in po glasu sodeč velike izčrpanosti Korejcev, so zadnje novice, da uspešno sestopata po Diamirski strani.
Messnerjeva smer
Vzpon bratov Messner na Nango Parbat še danes ostaja zavit v tančico skrivnosti. 27. junija 1970, ko se zaradi pomotoma izstreljene rdeče rakete, ki je pomenila slabo vreme, ostali člani odprave obrnejo, se sredi noči ambiciozen Reinhold Messner sam, brez spalne vreče in in hrane odpravi v noč. Pri počitku se obrne in opazi, da mu sledi prav tako ambiciozni brat Günther. Ob 17. uri po prvenstveni smeri dosežeta vrh. Sledi zmagoslavje. Fotografiranje. Ob sončenm zahodu sestopata na še nepreplezano Diamirsko stran. Günther je že popolnoma izčrpan. Bivakirata na 8000 metrih pri -30 stopinjah. Günther ima višinsko bolezen, halucinira, prosi za odejo, ki naj bi ležala pred njim.
Messner pravi, da je brat vztrajal, da sestopita na neznano Diamirsko stran. A v Messnerjevi smeri je pet taborov in tisoč metrov vrvi, na Diamirski ni ničesar. Zakaj potem na drugo stran? Senca dvoma pa je tudi v dialogu med dvema članoma odprave, ki sta priplezala čisto blizu. Slišala sta klice na pomoč, a Messner je jasno odgovoril, da je vse v redu, čeprav je bil brat na koncu z močmi. Da je šlo za nesporazum, zdaj razlaga Messner. Vodja odprave Herrligkoffer je bil ves čas prepričan, da Messner ni na Diamirsko stran sestopil zaradi nuje, pač pa iz častihlepja. Sestop se je sprevrgel v tragedijo. Güntherja je pokopal snežni plaz, Reinhold pa je izgubil nekaj prstov na nogah.
Legendarnemu Messnerju je tako Nanga Parbat ostala kot največja senca na duši. Večkrat se je odpravil iskat brata, kliče ga v sanjah. Sledili so očitki, da je brata žrtvoval v gonji za lastno slavo, v Nemčiji sta izšli dve knjigi, ki dvomita o Messnerjevi zgodbi. Člana odprave mu očitata, da je brata zapustil, ko so mu pohajale moči. V odgovor je Messner napisal knjigo: Bela samota. Moja dolga pot na Nango Parbat, kjer opisuje, kako je plezal prvi, da bi našel pot, kako jima ni uspelo priklicati pomoči in ko sta izgubila medsebojni stik, je Güntherja verjetno zasul plaz. Izpovedal pa se je tudi v knjigi Gola gora, kjer piše, da nikoli ni želel tvegati še drugega rekorda – sestop čez neznano steno Diamir. Da bi bil sestop po isti smeri za brata, ki je zboleval za višinsko boleznijo, prenevaren. O krivdi za bratovo smrt so razpravljali celo v medijih in na sodiščih. Lani pa naj bi testi DNK pokazali, da je tkivo, najdeno v Diamirski steni, Güntherjevo.
Humar in Koželj plezata proti taboru 2
Do enajstih ponoči sta Humar in Koželj v mokrih spalnih vrečah s prižgano postajo čakala na glas Korejcev. Uspeha kolegov sta se razveselila in jim po postaji, čeprav je korejsko znanje angleščine bolj slabo, poslala čestitike. Ob sedmih zjutraj sta začela pospravljati tabor 1 in se pripravljati za nadaljevanje aklimatizacije.
"Spet nekaj prši iz oblaka, a odhajava. Iz tabora 2 sta do naju pravkar sestopila Korejca, ki sta čakala, kaj bo z njunima kolegoma, ki sta dosegla vrh, in nama dala suhe spalne vreče," sta povedala. Napredujeta hitro. "Plezata na moč in razum," komentira Nataša. Oblak se je umaknil iz stene in iz baznega tabora ju vidimo kot dve majhni piki. V šestih urah naj bi dosegla tabor dve na višini nekaj več kot 6000 metrov.