'Lani je bilo na Antarktiki manj pingvinov, a več kitov'

S Francom Sedmakom smo se srečali v Trstu v tamkajšnji ladjedelnici, kjer je že vse od 10. maja zasidran italijanski ledolomilec Laura Bassi. V teh mesecih ga namreč intenzivno prenavljajo, star je 30 let, kar za ledolomilce ni prav veliko, a obnova je potrebna. Nameščajo nove radarje in številne druge inštrumente, da bo Laura Bassi, ki je tudi tovorna in raziskovalna ladja, jeseni nared za novo plovbo na najjužnejšo in najhladnejšo celino. Sedmak se nam je, ko smo se srečali, najprej opravičil za svojo slovenščino, ki je zamejska. Doma je namreč iz Križa nad Trstom, živi pa v Kontovelu. Na ladji, pravi, govorijo tri jezike: poleg italijanskega še slovensko in hrvaško. Člani približno 60-članske posadke z raziskovalci vred prihajajo iz Slovenije, Hrvaške in Italije, kot se, poudarja Sedmak, za tržaško ladjo tudi spodobi. 

Leta 1995 so jo zgradili Norvežani, dolgo časa je plula pod britansko zastavo, od leta 2019 pa pod italijansko, ko je prešla v last tržaškega Inštituta za oceanografijo in eksperimentalno geofiziko. Za ledolomilce sta značilni oblika in moč trupa. Laura Bassi je dolga 80, široka pa 17 metrov. Njen trup je debel od 42 do 50 milimetrov. Prebija led, debel do približno 90 centimetrov. Vsa oprema mora biti prilagojena nizkim temperaturam. "Kar se tiče znanstvene opreme, smo res na višku," poudarja Sedmak. 

Letos so domov pripeljali najstarejši led iz samega središča antarktičnega kontinenta. S točke Dome C, ki leži 35 kilometrov stran od raziskovalne baze Concordia, ki si jo Italijani delijo s Francozi. Ta stoji 3200 metrov nad morsko gladino. Znanstvenikom pa je po treh letih oziroma 200 dneh vrtanja vendarle uspelo priti skoraj do zemlje, dokopali so se do globine 2800 metrov. "Imamo torej led, ki na bi bil star milijon in 200 tisoč let,"  navdušeno pripoveduje Sedmak. "To pomeni, da imamo podatke o podnebni zgodovini za milijon in 200 tisoč let nazaj." 

Da raziskovalcem lahko dostavijo tako dragocen tovor za preučevanje, sta pomembna pomorsko znanje in usklajenost posadke. Pot do skrajnega juga namreč ni enostavna in brez nevarnosti. Zaradi razmer na Bližnjem vzhodu in v Rdečem morju so lani spremenili smer plovbe. Običajno so se iz Trsta spustili skozi Suez in Rdeče morje v Indijski ocean, mimo Avstralije do Nove Zelandije. Lani pa proti zahodu skozi Gibraltar, čez Atlantik in skozi Panamski prekop. Laura Bassi pluje s hitrostjo do 14 vozlov, med plovbo po morju porabi 18 ton goriva na dan, za plovbo skozi led pa 20 ton na dan. Do Rossovega morja, kamor bodo spet odpluli oktobra, jih čaka 12 tisoč morskih milj.

Toliko ledenih gora, kot so jih videli lani, jih niso še nikoli, pripoveduje Sedmak. Kako pa se je v zadnjih letih spremenilo podnebje? Kako drugačen je živalski svet na južni celini? "Pingvinov je bilo letos manj, ne vem, zakaj, kitov pa več," odgovarja. Tudi tjulnjev so prešteli manj kot v preteklih letih. 

Kako pa je videti življenje na ladji, na kateri Sedmak s posadko preživi pol leta? Kaj vse ima ledolomilec Laura Bassi? Po kom je dobil ime? In kdo je najpomembnejši človek na njem? 24ur Fokus ob 19. uri.