Tako kot vprašanje nedoločenosti meddržavne meje, ki je konec minulega leta stopilo v ospredje zlasti zaradi posegov hrvaške strani južno od reke Dragonje, pa tudi zaradi opozarjanja Joška Jorasa na svoje težave, tudi ostala nerešena vprašanja ostajajo ista že deseto leto - še vedno ni rešeno vprašanje lastništva in upravljanja z jedrsko elektrarno v Krškem, rešena pa tudi ni usoda varčevalcev podružnice Ljubljanske banke v Zagrebu. Konec januarja pa bo tudi minilo leto dni, odkar na presojo slovenskega ustavnega sodišča čaka dvostranski sporazum o obmejnem sodelovanju in prometu, ki ga je hrvaški parlament že ratificiral in potrditev katerega si Zagreb želi še pred začetkom veljave schengenske meje. Premier Janez Drnovšek sicer meni, da ni razlogov, da Državni zbor sporazuma ne bi ratificiral, vendar bo to mogoče šele po presoji ustavnega sodišča.
Čeprav je kopenski del meje večinoma usklajen, ostaja še vedno nedoločena na nekaj odstotkih meje, tudi na reki Dragonji in pri Trdinovem vrhu. Pri meji južno od Dragonje hrvaška stran trdi, da je tudi nekdanja republiška meja potekala tako, da so bila nekatera naselja pod hrvaško upravo, slovenska vlada pa je na eni zadnjih decembrskih sej ugotovila le, da južno od Dragonje še ni prišlo do sporazumne ugotovitve poteka meddržavne meje. Sicer se Slovenija pri določitvi meje na kopnem zavzema za upoštevanje katastrskih meja.
Pri določitvi morske meje med državama pa prihaja do težav, ker je do osamosvojitve obeh držav ni bilo. Med državama sicer veljajo dogovori iz 25. junija 1991, ko se je osamosvojila Slovenija, in s katerimi sta sprejeli, da kot razmejitveno črto sprejmeta nekdanjo medrepubliško mejo. Izhodišče Slovenije je, da kot samostojna država ne more imeti manj pravic kot takrat, ko je bila v nekdanji SFRJ, torej, da zahteva teritorialni izhod na odprto morje.
Kljub načelnemu dogovoru o reševanju problematike NEK se je tudi leto 2000 izteklo brez premikov. Vse leto se nista sestali pogajalski skupini, ki naj bi dokončno uskladili meddržavno pogodbo o NEK, s katero naj bi državi pravno vzpostavili lastniško strukturo v razmerju 50:50. Temu bi sledilo reševanje drugih odprtih vprašanj, med njimi cene električne energije ter razgradnje in skladiščenja radioaktivnih odpadkov.
Problematika zagrebške podružnice Ljubljanske banke (LB), ki po mnenju Slovenije sicer sodi v sklop sukcesijskih vprašanj, vendar se je kljub temu pripravljena o njej pogovarjati, ostaja prav tako nerešena. Slovenska vlada je maja sicer sprejela sklep, da v okviru t.i. goodwilla zaprosi IMF za strokovno presojo statusa zagrebške podružnice LB, ministrstvo za finance pa je v sodelovanju z Banko Slovenije pripravilo vso potrebno dokumentacijo, ki jo je junija lani posredovalo IMF.
