Med velikim državnikom in krvoločnim diktatorjem: kaj je bil Josip Broz Tito?

Ne glede na to, kako argumentirani in prepričljivi sta skrajni mnenji o dosmrtnem jugoslovanskem predsedniku Josipu Brozu Titu, je že uvodoma treba sprejeti dejstvo, da gre za izjemno kompleksno vprašanje, na katerega, če upoštevamo vsa zgodovinska dejstva, ne moremo podati enoznačnega odgovora. In temu bo po vsej verjetnosti tako vsaj še lep čas, dokler se z več menjavami generacij ne ustvari zgodovinska distanca. Je morda zato lažje priti do odgovora, če o tem "povprašamo" tuje avtorje, ki verjetno nikoli ne morejo biti tako dobro informirani kot domači, a so hkrati manj čustveno vpeti in zato morda sposobni bolj razbremenjenega pogleda na našo polpreteklost?

Med velikim državnikom in krvoločnim diktatorjem

Titovo zgodovinsko vlogo so pod drobnogled vzeli številni svetovni avtorji. Američana Susan in Ronald Shapiro, ki sta denimo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na Madžarskem pomagala pri vzpostavljanju temeljev civilne družbe, Tita v knjigi Dvig zavese: Zgodovina padca komunizma v vzhodni Evropi označujeta za "dobronamernega diktatorja", ki je na Balkan – regijo, ki je zgodovinsko zaznamovana s frakcionalizmom – prinesel stabilnost, svojim državljanom pa omogočil delovna mesta, javno zdravstvo, šolstvo in bivanjske kapacitete. Na drugi strani pisatelj in novinar Victor Sebestyen Tita v knjigi Nastajanje modernega sveta primerja s Stalinom. "Titova brutalnost je bila primerljiva z njegovim nekdanjim mentorjem Stalinom, s katerim sta se sicer kasneje razšla, a sta si vseeno delila željo po krvi sovražnikov, resničnih ali namišljenih." Avtor tudi ne spregleda politično-družbenih čistk in povojnih pobojev. 

S Sebestyenom se v končni oceni strinja tudi strokovnjak za človekove pravice na univerzi v Nottinghamu Dominic McGoldrick, ki Titovo vladavino vidi kot "centralizirano in represivno". V knjigi Prilagoditev nacionalne identitete državnemu in mednarodnemu pravu opozarja, da je Titov avtoritarni režim skozi izpopolnjen birokratski sistem vztrajno kršil človekove pravice. Kljub temu da tudi McGoldrick vleče vzporednice s Stalinom, pa hkrati navaja, da so bili v prvih letih Titovega režima največje žrtve prav jugoslovanski stalinisti. 

Na sistematično kršenje človekovih pravic sta opozarjala tudi avtor Josef Korbel in haaški tožilec Elliot Behar, slednji sicer hkrati priznava, da je Jugoslavija predvsem v šestdesetih letih doživela velik razvoj, njeni državljani pa da so za tisti čas uživali "nenavadno veliko svobode".

Na drugi strani David Matas, prav tako strokovnjak za človekove pravice, Titovo zgodovinsko vlogo vidi bolj v sivem. Kot piše v knjigi Nikoli več: Boj proti kršitvam človekovih pravic, je bila Jugoslavija pod Titom bolj liberalna kot druge države vzhodnega bloka in je aktivno prestopala med liberalizmom in represijo. Opozarja pa tudi, da je bilo v nekem trenutku v državi več političnih zapornikov kot v drugih vzhodnoevropskih državah. Matas ob tem navaja čistke med "intelektualci srednjega razreda, liberalci in demokrati" in opozarja, da je Jugoslavija, kljub temu da je bila podpisnica Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, precej nezvesto sledila tam zapisanim načelom.

Medtem pa švedski avtor Alastair Finlan Tita in Jugoslavijo ocenjuje kot unikaten projekt, ki je cvetel v času hladne vojne. Finlan omenja Titov prelom s Stalinovo dediščino in predvsem vodilno vlogo pri ustanovitvi gibanja neuvrščenih, ki so "državam v razvoju ponudili alternativo proti naslanjanju na vodeči supersili." Švedski strokovnjak za varnostna vprašanja tudi ocenjuje, da je bila "jugoslovanska regija po letu 1945 cvetoč primer gospodarskega in družbenega razvoja". Podobno na Tita in Jugoslavijo gleda tudi ameriški avtor Frank N. Magill (1996), ki sicer ekonomsko sliko deli na dva dela. Za prva povojna desetletja, nekje do sredine sedemdesetih let, jugoslovanskih razvoj označuje kot impresiven, ki pa je nato (podobno kot celotni vzhodni blok) zašel v krizo, ki je prinesla inflacijo in nezaposlenost. Tako Finlan kot Magill omenjata zatiranje republiških nacionalizmov. To označujeta kot del politike, ki je državo ohranjala združeno in zagotavljala stabilnost in mir v regiji. 

Deklasificirani dokumenti ameriške obveščevalne službe CIA iz šestdesetih in sedemdesetih let razkrivajo, da kljub temu, da je jugoslovanski BDP rastel za približno 7 odstotkov na leto in dohiteval zahodne standarde, je "njegova poraba za nespametne industrijske naložbe ustvarila kronični primanjkljaj v plačilni bilanci države. Nenadzorovana rast v sedemdesetih letih pa je ustvarila kronično inflacijo, ki je tako Tito kot partija nista nikoli zares znala stabilizirati." Ameriški nacionalni obveščevalni svet je v analizi iz leta 2006 ugotovil, da je Jugoslavija plačevala tudi visoke obresti za posojila, čeprav je zahodne posojilodajalce "tolažila Titova prisotnost in voljnost za implementacijo nepriljubljenih reform". Avtorji analize tudi ocenjujejo, da je bilo do konca sedemdesetih let, ko se je rast jugoslovanskega gospodarstva upočasnila na slabih šest odstotkov, jasno, da bo "hitrega razvoja, na katerega so se Jugoslovani navadili, nezadržno konec".

Kaj so o Titu rekli njegovi sodobniki?

Ameriški časnik The New York Times je ob njegovi smrti zapisal, da si je Tito "prizadeval izboljšati življenje ljudi", Jugoslavija pa da je po izvitju iz sovjetskega primeža postala "svetla točka v vzhodnoevropski sivini", znani ameriški režiser in radijec Orson Welles pa je celo dejal, da je Tito "največji človek na svetu". 

O Titu so za časa njegovega življena in tudi po smrti spregovorili številni svetovni voditelji in druge znane osebnosti, tudi njegovi največji nasprotniki, ki so si jugoslovanskega diktatorja neizmerno želeli videti mrtvega. Še najbolj redkobeseden je bil Adolf Hitler, ki je na predlog zunanjega ministra Joachima Von Ribbertropa, da bi s Titovimi partizani leta 1943 sklenili premirje, po Ribbertropovem pričevanju hladno odvrnil, da "se ne bo pogovarjal z banditi". Precej drugače pa sta nanj gledala nemški poveljnik na Sutjeski Rudolf Lüters in vodja SS ter Hitlerjev ožji sodelavec Heinrich Himmler. Lüters je denimo občudoval borbenost partizanov in njihovo organizacijo pod Titovim poveljem. "Njihova borbena morala je začudenja vredna. Nemški vojak ni dorasel fanatično borbenim partizanom," je v poročilu zapisal Lüters. Himmler je šel še dlje, ko je leto dni kasneje zapisal: "Moram reči, da je ta gospod Josip Broz stari komunist in čvrst človek. Na žalost je tudi naš nasprotnik ... Ta človek nima na razpolago absolutno ničesar. Vedno je obkoljen in vedno najde način, da se prebije iz obroča. Nikoli ni kapituliral." 

Kaj pa so o njem povedali zavezniki? Legendarni britanski voditelj Winston Churchill, ki sicer nikoli ni skrival ostrega nasprotovanja komunizmu – pred vojno je celo večkrat povedal, da v komunizmu vidi večjega sovražnika kot v fašizmu in nacizmu – je Tita večkrat označil za "balkansko hobotnico", vseeno pa je že leta 1944 dejal, da se Tito "hrabro bori proti nemški vojski in zanjo predstavlja smrtno nevarnost". Ravno iz tega razloga, tako Churchill, je Velika Britanija prenehala podpirati Mihajlovićeve četnike, ki so sodelovali z Nemci. 

Ameriška predsednika Dwight Eisenhower in Franklin D. Roosevelt sta ocenila, da je Tito "eden največjih herojev druge svetovne vojne, njegova odločitev, da nastopi proti Nemcem, pa ena izmed velikih prelomnic". S prijaznimi besedami in tudi z občasnimi kritikami nista skoparila niti Jimmy Carter ter Richard Nixon. Slednji je po prerekanju glede pojmovanja demokracije ob Titovem obisku ZDA leta 1971 za The New York Times ocenil, da ima Tito "trdna stališča, a se je pripravljen pogovarjati z vsemi. Zelo dobro ocenjuje ljudi, zato sva se dobro razumela. Pa tudi ne boji se nas."

Podobno so mu bili, vsaj v javnosti, naklonjeni evropski voditelji. Zahodnonemški kancler Willy Brandt je leta 1973 hvalil njegovo "državniško modrost", francoski predsednik in prav tako heroj druge svetovne vojne Charles De Gaulle pa je dejal, da je "Tito legendarni junak".

Tovrstna dvorjenja na polju svetovne politike je seveda treba razumeti tudi kot del 'državniške folklore', saj kritik na račun jugoslovanskega voditelja, tako s strani omenjenih voditeljev držav kot tudi zahodnega tiska, ni bilo malo. Tito je tako v življenju in smrti polarizirajoča osebnost ne samo za prebivalce nekdanjih jugoslovanskih republik, ampak tudi za mednarodno stroko in širšo svetovno javnost.

Kaj o Titu pravijo danes?

V času obstoja samostojne Slovenije je bilo izvedenih več raziskav, ki so poskušale opredeliti, kdo je bil največji slovenski politik. Novogoriška Fakulteta za uporabne družbene študije (FUDŠ) je v raziskavi iz leta 2012 ugotovila, da na vzorcu 908 vprašanih Tito zavihtel na prvo mesto med politiki, pred Milanom Kučanom, Janezom Drnovškom in Ivanom Krambergerjem.  Pred njim so bili sicer Rudolf Maister, Primož Trubar in France Prešeren. 

Točno 40 let po njegovi smrti tako še vedno ni splošnega konsenza o njegovi zapuščini. Prav odsotnost soglasja pa morda daje odgovor na uvodoma zastavljeno vprašanje – kaj je bil Josip Broz Tito?