Preiskovalna zgodba ameriškega medija CNN razkriva grozljive podatke kulture posilstev v Indiji. 15. avgusta, ko se je ta azijska država pripravljala na praznovanje 78. dneva neodvisnosti, je ulice zvezne države Zahodna Bengalija zavzelo na tisoče protestnikov, ki so želeli opozoriti na pomanjkanje svobode žensk in na spolno nasilje in nadlegovanje, ki ga trpijo praktično vsakodnevno.
Že pred množičnim protestom ob dnevu neodvisnosti so se sicer odvili tudi drugi, nekoliko manjši shodi – le dva dneva pred tem so na ulicah protestirali zdravniki. A ti so se od tistih prvih, ki sta jih sprožila brutalno posilstvo in umor 31-letne zdravnice pripravnice, le še stopnjevali. Mlada zdravnica je v prestolnici Zahodne Bengalije umrla 9. avgusta.
Zakaj se Indija nikakor ne more izvleči iz primeža kulture posilstev?
A žal to še zdaleč ni edina takšna tragična zgodba, ki prihaja iz Indije. Skupinsko posilstvo in umor 23-letne študentke medicine sta na primer državo pretresla že decembra 2012. Tudi takrat je na tisoče ljudi zahtevalo pravico za žrtev in spremembe na državni ravni, ki bi tovrstna grozodejstva v prihodnje preprečile. Pravica se je odvila – vseh pet storilcev (štirje odrasli in ena mladoletna oseba) so bili spoznani za krive. Leta 2013 so ustanovili poseben sklad, prek katerega indijska vlada vsako leto s sto milijoni financira pobude za izboljšanje varnosti žensk v Indiji.
Piše se leto 2024, minilo je 12 let, sprememb pa ... no, praktično jih ni. Vsako odmevnejšo posilstvo v Indiji sicer še vedno sproži val protestov. "A grozodejstva nad ženskami se kljub temu ne končajo," je na protestu ob dnevu neodvisnosti dejal eden od udeležencev shoda.
Najnovejši statistični podatki indijskega nacionalnega urada za kriminalistične evidence kažejo, da je bilo leta 2022 prijavljenih 31.516 primerov posilstev. Povprečno to pomeni 86 prijav posilstev na dan. A koliko je ob tem tistih, ki niso nikoli prijavljena? Zakaj se Indija nikakor ne more izvleči iz primeža kulture posilstev?
Zamude v postopkih
V dneh po odkritju zdravničinega trupla v bolnišnici, kjer je delala, je vrhovno sodišče sporočilo, da je lokalna policija potrebovala skoraj 14 ur, da je vložila prvo informativno poročilo. Poročilo je ključni prvi korak v indijskem kazenskopravnem postopku. V primerih posilstva indijska zakonodaja zahteva, da policija poročilo vloži takoj po prijavi incidenta. Dokler ni vloženo, se preiskava ne more začeti.
Centralni preiskovalni urad (CBI), Nacionalna komisija za ženske in starši žrtve pa so ob tem navedli tudi druge napake pri preiskavi posilstva iz 9. avgusta. Generalni odvetnik CBI Tušar Mehta je 22. avgusta na sodišču dejal, da je najbolj šokantno dejstvo, da je bilo prvo informativno poročilo vloženo šele po kremaciji žrtve. "Starše dekleta so najprej obvestili, da se zdravnica ne počuti dobro, nato so jim povedali, da je naredila samomor. Šele po vztrajanju prijateljev pokojne so pristojni opravili zdravniški pregled žrtve," je dejal.
Pravni svetovalec vlade Zahodne Bengalije in policije sta medtem na sodišču trdila, da je bila "vsa preiskava opravljena v skladu z zakonom". Policijski komisar Kalkute Vineet Goyal je pozneje za CNN dejal, da se mu ne zdi primerno komentirati primer, ki je trenutno del preiskave, da pa podpirajo CBI, da bi zagotovili pravico za žrtev. Zagotovil je, da so v času od njene smrti opravili strokovno in transparentno preiskavo.
A medij ob tem poudarja, da obstaja tudi več dokazov o dolgih zamudah pri vložitvi informativnih poročil o spolnem nasilju v Indiji. Direktorica neprofitne organizacije Majlis, ki nudi pravno svetovanje ženskam in otrokom, ki se soočajo s spolnim nasiljem in nasiljem v družini, Audrey D'Mello je dejala, da neprestano poslušajo o zamudah pri izdaji teh poročil. V zadnjih 12 letih je bilo v 2500 primerih, na katerih je delala organizacija, odloženih okoli 90 odstotkov poročil.
Neusposobljenost policistov
Ob tem je D'Mellova opisala tudi sovražnost do žrtev posilstva, ki že sicer potrebujejo veliko poguma in odločnosti, da policiji prijavijo posilstvo. "Ko pa enkrat pridejo do te točke, jih na policiji čaka dodatno ponižanje, prisiljene so čakati in skozi zaslišanja vedno znova podoživeti travmo, medtem ko policija izreka moralne sodbe," je dejala.
Takšen odziv policije bi lahko delno pripisali tudi pomanjkanju ustrezne usposobljenosti. Po mnenju Nairja PM, nekdanjega policista, ki je 10 let služil v Centralnem preiskovalnem uradu, je za obravnavanje primerov spolnih napadov usposobljenih le 20 odstotkov policistov. Tudi on pa poudarja zamude v postopkih, ki so sicer po njegovih besedah pogoste tudi pri drugih kaznivih dejanjih, a so še pogostejše v primerih zločinov zoper ženske in otroke.
Ustanoviteljica organizacije People Against Rapes (op. p. Ljudje proti posilstvom) v Indiji Yogita Bhayana je ob tem dejala, da je v rednih stikih s policijo ugotovila, da "preiskovalni uradnik, ki preiskuje primer, pogosto ne zna odgovoriti na osnovna vprašanja o standardnih operativnih postopkih". Ti narekujejo, kako morajo pristojni ravnati z žrtvijo kaznivega dejanja, zbirati dokaze in zavarovati kraj zločina.
Po posilstvu in umoru izpred 12 let so sicer izobraževanju policistov in državnih tožilcev namenili več pozornosti in financiranja. Razne agencije in neprofitne organizacije so pripravile različne tečaje in delavnice, ki so v večjih mestih prinesli nekaj sprememb. Tako policisti zdaj bolje razumejo težo tovrstnih zločinov. Toda v majhnih mestih in vaseh je policijski odnos še vedno poln mizoginije. Bhayana je poudarila, da je učinek takšnih programov omejen.
A ni dovolj, da se moški policisti učijo biti senzibilnejši. Številni strokovnjaki, s katerimi je govoril CNN, so namreč poudarili, da policijski oddelki potrebujejo tudi več žensk. Tudi zato, ker standardni operativni postopek za preiskovanje in pregon primerov posilstva žensk, ki ga je leta 2020 izdalo ministrstvo za notranje zadeve, pravi, da mora prvo informativno poročilo zabeležiti policistka. A po zadnjih podatkih je teh v Indiji le 15 odstotkov vseh policijskih sil.
Nevarna realnost žensk se ne bo spremenila brez radikalne spremembe v miselnosti ljudi
Do danes po vladnih podatkih po vsej Indiji deluje 765 centrov za pomoč ženskam, program One Stop Center, katerega namen je ženskam, ki so bile žrtve nasilja, zagotoviti začasno zatočišče, pomoč pri soočanju s policijo, medicinsko in pravno pomoč ter svetovanje, ki se je začel leta 2015, pa je pomagal že več kot 900.000 ženskam.
Leta 2022 je na sojenje čakalo 198.285 primerov posilstva, do konca leta je bilo po podatkih druženja Skupnost narodov dokončanih le 18.517 primerov. Več kot 90 odstotkov primerov je torej ob koncu tistega leta še vedno čakalo na zaključek. Ob tem pa je tudi veliko število primerov na sodišču zavrženih. Pred dvema letoma je namreč stopnja oprostilnih obsodb v primerih posilstev znašala kar 65,14 odstotka.
Slednjemu botrujejo tudi odločitve žrtev, da dolgotrajnih sodb ne bodo nadaljevale, slabo delo policije, neustrezna forenzična medicina in slabo zbrani dokazi ter tudi sovražne priče na sodiščih. D'Mellova ob tem meni, da bi lahko negativen učinek na sodni proces imele tudi strožje kazni za posiljevalce, ki so jih uvedli pred kakšnim desetletjem.
Po skupinskem posilstvu in umoru leta 2012 je sicer prišla zahteva po posebnih hitrih sodiščih, trenutno jih je v Indiji 343 (brez sodišč, ki obravnavajo zločine zoper otroke). A strokovnjaki poudarjajo, da je potrebnih še več takšnih sodišč, predlagajo pa tudi, da bi morala zločine zoper ženske obravnavati višja sodišča.
A ne izdatno financiranje organizacij ne morebitna nova zakonodaja za ženske ne bo spremenila nevarne realnosti, če se ob tem ne spremeni tudi miselnost ljudi. Bhayana je pozvala k uvajanju spolne kulture že v šolske kurikulume. "Ne gre le za spoštovanje žensk v družini, matere, sestre, temveč tudi za spoštovanje tujke v sosednji hiši," je poudarila.