Preživel 90 dni v divjini in zmagal: Moj glavni fokus je bila hrana

Sedem dolgih let je trajalo, da je Žiga Ogorelec iz Kočevja dočakal povratno sporočilo, da se je uvrstil na seznam kandidatov za 13. sezono resničnostnega šova Alone (Sam) na televizijskem programu History Channel. Toliko časa, da je najprej pomislil, da gre za pomoto.

"Ta šov je v Severni Ameriki zelo priljubljen. Dobijo več kot 60.000 prijav in iz tega kupa naredijo ožji izbor tekmovalcev. Šele v 13. sezoni so omogočili mednarodno sodelovanje, prej to ni bilo mogoče. Tako da moj glavni uspeh ni zmaga, ampak že to, da je tja prišel a boy from Slovenia, kot so me klicali!" uvodoma pove Ogorelec.

Sledila je stroga selekcija, na podlagi katere so organizatorji naredili končni izbor tekmovalcev. Iskali so ljudi, ki bi zdržali čim dlje. "Takoj, ko sem izvedel, da imam možnost sodelovanja, sem začel s pripravami," pripoveduje 35-letni raziskovalec na Oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo. "Moj cilj je bil izdelati strategijo, gledati prejšnje sezone oddaje in čim več jesti! Najtežje je bilo pri nas sredi poletja dobiti spalno vrečo za minus 40 stopinj Celzija," se smeji.

Dva meseca in 12 kilogramov pozneje je bil že na poti na sever Kanade, v odročno gorovje Richardson. Pot do tja je trajala kar tri dni. Na licu mesta je tekmovalce čakalo še deset dni priprav na ta ekstremni preizkus meja človeške vzdržljivosti. Med drugim so se morali naučiti, kako se zavarovati pred grizliji. S seznama 40 predmetov so jih lahko izbrali deset, ki jih bodo vzeli s seboj. Izbor Slovenca je presenetil vse. "Moj glavni fokus je bila hrana in čeprav je večina tekmovalcev vzela kresilo, sekiro in multifunkcijsko orodje, sem se jaz temu odrekel. Biti brez kresila je bilo res zelo tvegano, ampak vedel sem, da bom ogenj s svojimi izkušnjami in znanjem znal zakuriti. Odločil sem se, da bom tvegal in sem raje izbral ribiško mrežo."

Tekmovalce, med katerimi je bila tudi ena ženska, so opremili s kamerami, prvo pomočjo in telefoni za klic v sili, nato pa so jih s helikopterjem odložili sredi divjine. "Tekmovanje se s tem začne in traja, dokler devet kandidatov ne obupa." Alone je po njegovih besedah eden redkih resničnostnih šovov, kjer ni nobene režije. "Dobiš kamero in poskušaš preživeti." O zadnjih mestih pa najpogosteje odloča prav hrana.

Lokacija, kjer so ga odložili, je bila približno 200 kilometrov severno od arktičnega kroga, v bližini reke in jezer. Ostal je povsem sam, odvisen od lastnega znanja, iznajdljivosti in sposobnosti prilagajanja okolju. Sprva si je za bivališče postavil le cerado, ki jo je imel s seboj, in ker še ni imel ognja, je vodo filtriral s pomočjo ribiškega škornja in majice. "Tega sicer ne priporočam, ampak to sem v preteklosti že počel. Več dni nisem zakuril in sem samega sebe prepričeval, da ognja ne potrebujem. Glavna stvar je bila psihološka," je še razkril.

Kmalu se je premaknil nižje, na drugo lokacijo, ki je bila obrnjena proti jugu in bolje zaščitena pred vetrovi. "Reka prinaša veliko toplotno maso, zaradi česar velik del tal ne zmrzne, permafrost pa je plitko pod površjem. Tam sem si v zemljo vkopal bivak, ki sem ga počasi izdeloval." Kmalu zatem je ugotovil, da je le nekaj deset metrov stran medvedji brlog. Srečala se – k sreči – nista nikoli.

V bližini so bile tudi poljane z jagodičevjem – večinoma brusnice in sibirska črna mahovnica (crowberry), ki so bile zanj pomembna prehrana. Na zanke in pasti je lovil manjše živali. "Bila je jesen in vedel sem, da je ta čas zelo omejen, saj prihaja zima in bo dan vse krajši."

17. dan se mu je nasmehnila sreča – po nekaj dobro sprejetih odločitvah je z lokom in puščico, ki ju je imel stalno pri sebi, z razdalje 20 metrov ustrelil losa. Ranjeno žival je zasledoval, ta je vmes plavala čez jezero in se vrnila, poginila pa šele naslednji dan. Ogorelec je losu najprej izkazal spoštovanje in se mu zahvalil, nato pa ga je razkosal in tako prišel do kar 600 kilogramov mesa, ki ga je moral posušiti in dobro skriti pred plenilci. Skrbno ga je konzerviral in si ga odmerjal, vendar pa preostanek tekmovanja ni zgolj čakal in porabljal zalog mesa, saj je losovo meso precej pusto in ne nudi dovolj energije, pa tudi kvariti se je začelo. Še naprej je nabiral jagodičevje, lovil zajce in ribe.

Ko je pritisnil mraz in je pokrajino prekril sneg, je Ogorelec svoj bivak še dodatno dodelal in poglobil ter zaščitil z vejami, snegom in slamo. Vrata je naredil šele po 50. dnevu, ko je v njem zgradil tudi nekakšno pečico z dimnikom. "Kos lesa sem oblekel z glino in znotraj zakuril. Funkcioniral je kot pravi gašperček – v luknjo na njem je lepo pasala moja posoda, ob strani pa sem s ploščo reguliral pretok zraka." Ker je bilo hrano v nadaljevanju izziva vse težje najti, je porabil skoraj celega losa, ničesar ni zavrgel. Kosti je kuhal za juho, užival je kostni mozeg, ocvirke z maščobo in notranje organe, da bi zaužil čim več kalorij.

Ogorelec je, kot pravi, imel tri faze preživetja. "V prvi fazi, ki je trajala 42 dni, sem poskusil pojesti čim več jagodičevja, narediti čim več stvari in čim manj spati. Ko je sneg prekril tla in je vse zamrznilo, sem spal normalno, v tretji fazi, po dnevu 80, pa sem imel samo še en cilj – preživi!"

Temperature so se v zadnjih dneh spustile kar do minus 35 stopinj Celzija, njegov bivak pa se je odlično obnesel. Zaspal je ob pepelu v pečici in poskušal vzdrževati temperaturo okrog nič stopinj Celzija. V posodi je celo noč kuhal meso, da je bilo toplo in mehko. "V prejšnjih sezonah so ljudje imeli težave z dlesnimi, ker so žvečili suho losovo meso."

Ko je 87. dan odstopil še zadnji tekmec, Kanadčan Aaron Barnard, Ogorelec sploh ni vedel, da je zmagal. Tri dni pozneje, ko se je že začela polarna noč, ga je obiskala produkcijska ekipa, z njo pa je prišel tudi njegov mlajši brat Miha in mu prenesel vesele novice – povedal mu je, da je postal prvi svetovni prvak! Veselje bratov je bilo nepopisno, Žiga se je izjemno razveselil vrnitve domov.

A po koncu šova tekmovalci niso takoj odpotovali v civilizacijo, pač pa so imeli še deset dni t. i. refeeding programa, ko so se počasi navajali nazaj na normalno hrano.

Na vprašanje, koliko rezerve je še imel v sebi in koliko dni bi še lahko zdržal, svetovni prvak odgovori, da je razmišljal o dnevu 120. "Jagodičevja in maščobe bi mi sicer zmanjkalo, meso pa bi še imel. Po tem pa bi mi verjetno začela padati teža."

Z vsakim dnem je sicer bolj pogrešal svoj dom in družino. Njegova motivacija so bili projekti, ki si jih je stalno zastavljal, delo z glino, nabiranje jagodičevja pred spanjem je nanj vplivalo meditativno. "Na začetku niti nisem imel časa razmišljati, moj notranji boj se je začel nekje pri dnevu 80. Težko je bilo biti stran od družine. Bal sem se, da je še kakšen tekmovalec ujel kaj velikega in da bo še trajalo. Če bi se zavleklo, bi tam ostal še čez božič in novo leto ... Tukaj je spet prevladala ta psihološka trdnost – samega sebe sem prepričal, da je to le nekaj mesecev v celem življenju in se odločil, da grem do konca."

In res je šel! "Odličen občutek je biti prvi znanstvenik, ki je zmagal v oddaji Alone. Lahko sem preizkusil svoje znanje in veščine in se hkrati ogromno naučil," je še dejal Ogorelec, potem ko je izvedel, da je osvojil laskavi naziv in denarno nagrado v višini 500.000 dolarjev. "Biti sam tam zunaj me je definitivno spremenilo. Občutki, ko zapuščam ta kraj, so mešani, v teh 90 dneh sem z naravo našel harmonijo."