'Nihče ni znal odgovoriti, kaj bi se zgodilo, če bi se eden od nas vrnil v vreči'

Vojna v Afganistanu se po 20 letih prisotnosti mednarodnih vojaških sil končuje. Začela se je z ameriškim odgovorom na napad na stolpnici Svetovnega trgovinskega centra (WTC) 11. septembra 2001. Kljub hitremu strmoglavljenju talibanskega režima in vzpostavitvi prehodne oblasti pa se je zgodilo tisto, pred čemer so že od začetka svarili nekateri poznavalci. Vojna se je debelo zavlekla, nasprotnika ni bilo mogoče izkoreniniti iz "rodne grude" in prišlo je do močne destabilizacije države. Svoj, čeprav majhen delež, so v tej zgodbi odigrali tudi slovenski vojaki.

11. avgusta 2003 je Nato na poziv ZN in afganistanske vlade prevzel poveljevanje silam operacije Isaf (International Security Assistance Force). To je bila prva Natova operacija zunaj njegovega območja. Nato je bil odgovoren za poveljevanje, usklajevanje in načrtovanje sil, vključno z zagotovitvijo poveljnika sil in poveljstva na terenu v Afganistanu.

Prvi pripadniki Slovenske vojske so v operaciji Isaf naloge prevzeli marca 2004. Kot rečeno, je Afganistan obiskalo skoraj 1400 slovenskih vojakov in vojakinj. 21 slovenskih kontingentov v silah Isaf je v 11 letih opravljalo različne naloge, in sicer izvidovanje leta 2004, varovanje od leta 2005, mentoriranje od leta 2010, svetovanje od leta 2012 in specialno delovanje. Misija Isaf se je končala konec leta 2014, nasledila pa jo je zadnja Natova misija Odločna podpora (Resolute Support), katere namen je bil usposabljanje, svetovanje in pomoč afganistanskim varnostnim silam in ustanovam.

Kot smo pisali že včeraj v prispevku o geostrateških implikacijah vojne v Afganistanu, se je Slovenska vojska v Afganistanu soočala s številnimi težavami in pomanjkljivostmi na področju logistike in delovanja. SV je bila v Afganistanu strateško odvisna od drugih, prav tako pa so vojaki imeli slabo politično podporo. Še največ pa se je govorilo o pomanjkljivosti opreme, med drugim tudi o slabi oklepljenosti vozil. 

Pripadniki SV se sicer praktično niso vključevali v nevarnejše naloge, vseeno pa so bili udeleženi v manjše spopade. V sedemnajstih letih prisotnosti v deželi, ki jo nekateri imenujejo "pokopališče imperijev", Slovenija k sreči ni pokopala nikogar. Ranjena sta bila dva pripadnika SV ter civilna strokovnjakinja. Toda lahko bi bilo drugače ...

"V Afganistanu je vojno stanje in ne mirovna operacija. Našim vojakom ni (bilo) jasno, kaj tam počnejo"

O izkušnjah z afganistanskih misij smo govorili z dvema vojakoma, ki sta bila v deželi prisotna v več rotacijah. "V veliki večini smo sledili neki politiki, ki je bila zgrešena že v samem začetku," pove pripadnik SV, ki je želel ostati neimenovan. Govoril je seveda o politiki zaveznikov in kulturnem šoku, ki ga je doživel pri delu z ameriškimi in kanadskimi vojaki. "Govorim o njihovih specialnih silah, ki jih iz filmov dojemamo kot nekakšne superjunake. Oni resnično verjamejo, da branijo demokracijo in svojo domovino toliko tisoč kilometrov stran. To je največja razlika med slovenskim vidikom oz. slovenskim vojakom in vsemi ostalimi, ki smo jim bili podrejeni," nam je zaupal.

Vseeno pa je bilo sodelovanje z Američani in drugimi zavezniki dobro, pove naš drugi sogovornik Gregor Poljanec Kirsch, ki je sodeloval v treh kontingentih, leta 2004, 2010 in 2013/14. "Kot pripadniki specialnih sil smo bili zelo dobro cenjeni. S Kanadčani smo dobro sodelovali, še posebej pa z Američani. Skupaj smo delali, mešano odhajali na akcije. Bili smo v zelo dobrih odnosih." Kot pove Kirsch, je bilo vzdušje med vojaki v bazi zelo dobro.

Zavedajoč se, da članstvo v Natu terja tudi izpolnjevanje nekaterih zahtev organizacije, naš anonimni sogovornik izpostavlja, da slovenski vojaki v Afganistanu nikoli niso naredili "mentalnega preskoka". "S kakšnim namenom smo odšli v Afganistan? Že fotografije s prvih misij kažejo, da se vojakom ni sanjalo, kaj tam počnejo. V tej državi se je namreč odvijala vojna. V Afganistanu je vojno stanje in ne mirovna operacija. Vojaki pa na to niso bili pripravljeni, predvsem pa so bili neopremljeni, saj smo tam imeli vozila brez protibombne zaščite." Poudarja tudi, da so slovenski vojaki zadnjih deset let uporabljali ameriška vozila, ker so bila slovenska neustrezna. 

Pripadniki specialnih enot sicer niso imeli težav z opremo, pove Kirsch. "Opremo smo imeli dokaj dobro, sicer ne tako dobro kot Američani. Ko sem opravljal zadnjo misijo, smo imeli tudi ameriške oklepnike. Vse je bilo tako, kot mora biti. Kar se tiče oborožitve, bi lahko nosil ameriško avtomatsko puško scar ali M-4, jaz sem več ali manj vseskozi nosil slovensko F-2000."

"Nihče mi ni znal odgovoriti, kaj bi se zgodilo, če bi se eden od nas vrnil v vreči"

Kljub temu da slovenski vojaki niso opravljali najbolj tveganih nalog, pa je njihova izpostavljenost variirala glede na misije. V nekaterih je šlo za varovanje baze. "Pomembno je, kot kaj greš na misijo. Če greš na misijo kot navaden vojak in si v bazi, kot zalednik, je stopnja ogroženosti nizka. Če delaš patrulje okrog baze in po mestu, je mogoče malo večji riziko. Če pa greš na misijo kot pripadnik specialnih sil in delaš visokorizične naloge, je pa povsem druga zadeva," pojasnjuje Kirsch, ki se je v Afganistanu preizkusil v različnih vlogah.

Prvič se je udeležil misije leta 2004 in opravljal naloge pri globinskemu izvidovanju in reševanju pilotov (Combat search and rescue – CSR). "S helikopterjem so nas peljali tudi na 2500 metrov nadmorske višine, kjer smo iskali mesta, kjer so raketirali baze." Ob tem pravi, da so največje nevarnosti predstavljale stare sovjetske mine, ki so jih okrog nekdanjih oporišč natrosili sovjetski helikopterji. Gre za več kot milijon min, t. i. "metuljev", ki so jih Sovjeti posejali, da bi preprečevali dostop do gorskih prelazov. Od leta 1978 je zaradi tega nastradalo skoraj 30.000 afganistanskih civilistov, med njimi veliko otrok.

V drugi afganistanski odpravi je bil bil Kirsch pripadnik medicinskega osebja kot bojiščni reševalec specialnih sil. V tej vlogi je bil seveda bolj na varnem, pridobil pa je veliko izkušenj z ranjenci. V zadnji misiji, v kateri je bil udeležen devet mesecev v letih 2013 in 2014, pa je bila slika drugačna. "Takrat tem delal z ameriškimi specialnimi silami, ko je prišlo do stikov. Bile so visokorizične akcije, ki so se predhodno načrtovale s strani Nata oz. SOF (Special operation forces). V njih sem nastopil v kombinaciji z ameriškimi zelenimi baretkami, s katerimi smo mešano hodili na naloge."

Na drugi strani pa anonimni sogovornik pravi, da generalštab ni bil pripravljen na možni razvoj dogodkov. "Dejstvo je, da mi do danes nihče ni znal odgovoriti, kaj bi se zgodilo, če bi se eden ali več nas vrnilo nazaj v vreči." Ob tem dodaja, da je treba ločiti med vodstvom in vojaki, ki so bili vredni vsega zaupanja. "Z vojaki, s katerimi sem bil na misijah, grem na Mars, če je treba. Enkrat se je minister ob obisku spraševal, kako to, da se v Afganistanu streljajo. Pa mu je ameriški polkovnik dejal, da je to takšna misija, kjer se to pač dogaja vsakodnevno," ponazarja slab stik politike z realnostjo razmer na vojnem območju. "Pred tem si Slovenija in ostali svet zatiskata oči."

Pravila delovanja so bila pod Isaf precej jasna. "Prišli smo inštruirat Afganistance in drugega nismo izvajali. Kljub temu, da je Američanom v operaciji Enduring Freedom primanjkovalo kadra – ostrostrelcev in usmerjevalcev združenih ognjev, je bilo naše sodelovanje vedno zavrnjeno, saj si nihče od nadrejenih ni upal na pladenj dati svojega čina in kariere, saj bi v primeru, da bi šlo nekaj narobe, odgovarjal."

 Afganistanske vojska je v razsulu, talibani se vračajo

Glede na situacijo na terenu je mogoče pričakovati, da bodo talibani po odhodu mednarodnih sil znova prevzeli nadzor nad ključnimi točkami v državi. Že sedaj nadzorujejo velik del zalednega teritorija, afganistanska vojska pa jim ni kos. O stanju v enotah, zvestih vladi v Kabulu, sta govorila tudi naša sogovornika. 

Pri inštruiranju višjega poveljstva Kandakov (Kandak je enota afganistanske vojske v velikosti bataljona op. a.) so naleteli na nekatere nepremostljive težave. "Ko smo prišli dol, ni bilo nič postavljeno, kot je bilo v Sloveniji zamišljeno. Padli smo na taktično-operativni nivo usposabljanja čete. Kader, ki je bil izbran, je mislil, da bodo predavali z računalniških projekcij, ampak to v tistem svetu ne deluje. Kar narediš z njimi, je med sedmo in deveto uro. In to je to. Potem so ti ljudje na hašišu ali pa jih sploh ni. To so misije, kjer si ti lahko še tako razbijaš glavo, pa ne boš spremenil te mentalitete," poudarja prvi sogovornik in dodaja, da je v enem tednu padel v vodo celoten plan, ki so ga imeli častniki pred odhodom na misijo. "Tisti, ki smo že bili dol, smo vedeli, v kaj se spuščamo." 

Kirsch pa med drugim tudi spomni na preprodajalce mamil. Na nekateri področjih niso bili tak problem talibani, ampak proizvajalci in preprodajalci mamil. "Ko sem opravljal svojo zadnjo misijo, so nekje v bližini odkrili 200 kilogramov opija, ko smo prišli tja, ga je ostalo le še nekaj kilogramov. Vse poberejo. Vemo, kako skorumpiran sistem je."

Dober odnos z lokalnim prebivalstvom

Odnos z lokalnim prebivalstvom je bil zelo dober, poudarja Kirsch, ki je v času svoje prve in druge misije imel veliko stika z Afganistanci. "Udeleževali smo se debat, posvetovanj v hribih in šotorih. Vse je bilo zelo prijetno, razen na določenih področjih, kjer pa je šlo bolj za posameznike. Ponekod so na nas metali kamenje." Kirsch ob tem dodaja, da sicer niso opravljali veliko patrulj, ampak so se odpravljali na akcije, zaradi česar so se znašli v povsem drugačnih okoliščinah. 

Tudi v času, ko je opravljal medicinske naloge, so vladali dobri odnosi z domačini. "Bili so zelo hvaležni. Zdravili smo tudi lokalno prebivalstvo. Po eni strani smo pomagali, hkrati sem pa tudi jaz treniral znanje. Dobivali smo veliko pacientov. Tudi z medicinskega stališča – ali je taliban ali ni taliban, zame ni bilo pomembno. Moja naloga je bila, da mu pomagam."   

Slovenska vojaška pomoč Afganistanu pa se tako izteka. 9600 vojakov iz 36 držav naj bi državo simbolično zapustilo do 11. septembra. "Ob tem je treba nujno ohraniti dosežke dveh desetletij na področju vladavine prava in človekovih pravic," so sporočili z obrambnega ministrstva. V 20 letih vojne je umrlo 47.600 civilistov, več kot dvakrat toliko je bilo ranjenih.