Trump: Izid volitev bom sprejel le, če bodo poštene

Predsedniška bitka oziroma boj med oslom in slonom 

Ameriški politični prostor oblikujeta dve največji stranki, demokratska in republikanska (sredi 19. stoletja pa vigovska stranka), njuni predstavniki v večini zasedajo tako predstavniški dom ameriškega kongresa kot senat ter guvernerske položaje … Ko je govora o tem, kdo bo novi predsednik ZDA, govorimo o boju med dvema kandidatoma – demokratskim in republikanskim. 

V več kot 230-letni zgodovini ameriških predsedniških volitev je bil namreč le prvi med njimi, George Washington, izvoljen kot neodvisni kandidat. 

Na volitvah sicer lahko kandidirajo tudi predstavniki t.i. tretjih strank ali neodvisni kandidati, a ti praviloma ne prejmejo večjega števila glasov. Se pa na njih pogosto zvali krivdo za izgubo drugega kandidata – tako je na primer na prejšnjih volitvah poleg Hillary Clinton in Donalda Trumpa kot kandidatka zelenih nastopila Jill Stein, ameriška libertarna stranka pa je v boj poslala Garyja Johnsona. Oba se je po volitvah krivilo kot enega izmed razlogov, da je šla končna zmaga v roke Trumpa in ne demokratke Hillary, saj naj bi tako Steinova kot Johnson odžirala glasove demokratov. 

Tudi večina Američanov se tako deli na demokrate in republikance – vmes pa so se znašli t. i. neodvisni volivci, ki ne pripadajo nobeni stranki. In ker lahko običajno kandidat posamezne stranke skorajda samodejno računa na glasove 'svojih' volivcev, se največji boj bije prav za glasove neodvisnih. Ter ključnih zveznih držav. 

Ne rdeče republikanske ali modre demokratske – odločajo 'vijolične' zvezne države 

A ne le prebivalstvo – na rdeče in modre se namreč delijo tudi ameriške zvezne države. V praksi to pomeni, da se prebivalstvo posamezne zvezne države v večini nagiba k eni ali drugi strani oziroma da na volitvah (pri izbiri guvernerja, senatorja, predsednika …) izvoli pretežno kandidate zgolj ene ali druge stranke. Modre države tako veljajo za demokratske, rdeče pa za republikanske. 

A če ima tako republikanski kot demokratski predsedniški kandidat glasove 'svojih' (rdečih ali modrih) zveznih držav že v žepu, to ne velja za tiste neodločene države, ki gredo lahko ali k demokratom ali k republikancem, odvisno od volitev in kandidatov. Poimenovane so'battleground states' oziroma države bojnega polja ter 'swing states' oziroma nihajoče zvezne države, saj nihajo med demokrati in republikanci ter tako pogosto vse do konca ni jasno, kdo bo pobral njihove elektorske glasove. Prav v teh zveznih državah se odvijajo največje predvolilne bitke, sami kandidati pa morajo največ pozornosti za zmago nameniti prav volivcem teh držav.

Bitko leta 2020 bo po mnenju poznavalcev na koncu odločala le peščica zveznih držav,  Arizona, Florida, Georgia, Michigan, Minnesota, Severna Karolina, Pennsylvanija, Ohio, Iowa, Virginija, Teksas in Wisconsin. 

Letos rekordna volilna udeležba? 

Tudi v ZDA se v zadnjih letih soočajo z vse nižjo volilno udeležbo. A v letu, ko naj bi bila na kocki usoda ameriške države in demokracije, pa celo 'duša ZDA', kot prepričujejo predvsem demokrati, se obeta mnogo višja volilna udeležba kot pretekla leta. 

Svoj glas je že oddalo štiri milijonov Američanov oziroma kar 50-krat več v primerjavi z volitvami 2016, kažejo podatki Projekta ameriških volitev (United States Elections Project). Razlog za to je predvsem glasovanje po pošti, ki so ga nekatere zvezne države omogočile že zelo zgodaj. Nekateri poznavalci tako napovedujejo rekordno visoko udeležbo, vodja omenjenega projekta in profesor s floridske univerze Michael McDonald napoveduje skupno oddanih kar 150 milijonov volilnih glasov oziroma 65 odstotkov vseh upravičencev, kar bi pomenilo največjo volilno udeležbo od leta 1908. 

Dolge vrste pred volišči so se vile predvsem v dneh po smrti vrhovne sodnice Ruth Bader Ginsburg in ko je postalo jasno, da bi Trump lahko na vrhovno sodišče imenoval še enega sodnika. Prav imenovanje vrhovnih sodnikov, katerih mandat je dosmrtni, je za mnoge Američane eno ključnih volilnih vprašanj. 

'Zmagovalec pobere vse'

Največ glasov na ameriških volitvah ne pomeni nujno tudi zmage. Kot je spoznala tudi Clintonova leta 2016 (ko je prejela tri milijone več glasov volivcev, a vseeno izgubila), ni pomembno le, koliko glasov prejme posamezni kandidat, ampak predvsem, kje jih prejme.

Tu v igro vstopi t. i. elektorski kolidž oziroma elektorski glasovi ter geslo sistema ameriških volitev 'Zmagovalec pobere vse'. 

Američani predsednika namreč ne volijo neposredno, temveč izbirajo elektorje, ki sestavljajo elektorski kolidž. Ta pa nato uradno izvoli predsednika. Sprva je bil oblikovan z namenom, da bi z njim uravnotežili interese prvotnih 13 zveznih držav in državljanov. Dandanes pa naj bi predvsem omogočal večji in bolj enakopravni položaj manjšim, bolj ruralnim zveznim državam in tistim z manjšim številom prebivalstva. Na drugi strani pa kritiki trdijo, da je nedemokratičen ter da prav manjšim in bolj redko poseljenim zveznim državam daje preveliko moč. 

Vsaka zvezna država ima enako število elektorjev, kot je njenih članov v predstavniškem domu ameriškega kongresa – to je določeno s popisom prebivalstva plus dva senatorja. Skupno elektorski kolidž sestavlja 538 elektorjev, za zmago pa si mora posamezni kandidat pridobiti najmanj 270 elektorskih glasov. Največ, 55, jih ima Kalifornija, po zgolj tri pa najmanj poseljene Severna Dakota, Wyoming in Aljaska. 

Večina zveznih držav odda svoje elektorske glasove na podlagi sistema "zmagovalec pobere vse". Kar pomeni, da tudi če en kandidat prejme 50,1 odstotka volilnih glasov, prejme vse elektorske glasove te zvezne države. Posledično lahko kandidat dobi na nacionalni ravni večino glasov, a kljub temu izgubi volitve. Prav zato si kandidati vedno prizadevajo osvojiti omenjene ključne, še neodločene zvezne države, in ne le splošno čim več glasov. 

In omenjeni primer Clintonove ni edini, ko je manjšina ameriških volivcev izvolila predsednika. To se je zgodilo večkrat v ameriški zgodovini, tudi na prelomu tisočletja, ko je šla končna zmaga v roke Georgea W. Busha, kljub temu da zanj ni volila večina Američanov. Na koncu volilnega dne so bili izidi v Oregonu, Novi Mehiki in na Floridi preveč tesni, da bi lahko razglasili zmagovalca, o glasovnicah na Floridi je na koncu odločalo ameriško vrhovno sodišče. A tudi izid letošnjih volitev lahko konča na vrhovnem sodišču. 

Glasovanje po pošti, preobremenjen poštni sistem, zamujanja in napake 

V ospredju se je v zadnjih mesecih namreč znašlo glasovanje po pošti. Po nekaterih podatkih naj bi na tak način letos volilo okoli 40 odstotkov Američanov. 

Sicer ne gre za nov koncept – nekatere zvezne države imajo že dolgoletno prakso tovrstnega glasovanja, poslužujejo se ga tudi ameriški vojaki. A še nikoli doslej ni pošta odigrala tako velike vloge, razlog za to pa je pandemija koronavirusa. Prav zaradi pandemije so se namreč številne zvezne države odločile razširiti in poenostaviti možnost glasovanja po pošti. S tem pa omogočiti čim večjemu številu ljudi, da lahko varno volijo, oziroma zmanjšati možnost širjenja virusa v času volitev. Da naj volijo po pošti, svetuje tudi Nacionalni center za nadzor nalezljivih bolezni.

Sam način glasovanja je sicer odvisen od posamezne zvezne države – v nekaterih vsak volilni upravičenec avtomatično prejme glasovnico po pošti, v drugih lahko volivci zaprosijo za glasovnico po pošti brez razlogov, v 16 zveznih državah pa morajo za to navesti razlog, kot na primer, da se nahajajo v tujini ali so starejši od 65 let. Pred tem mora biti posameznik registriran kot volivec. 

Glasovanje po pošti je tako letos pod drobnogledom, predvsem zaradi obtožb predsednika Trumpa, ki je že spomladi začel trditi, da gre za "masovno prevaro", da je tovrstno glasovanje neustavno, nezakonito, nevarno. Pa da demokrati pošiljajo na milijone glasovnic naokrog, da bodo "tisoči in tisoči sedeli v dnevni sobi in podpisovali glasovnice vsepovprek". "To bo prevara, kot je še nismo videli," je med drugim dejal na predsedniškem soočenju. 

A za Trumpove trditve o domnevnih nepravilnostih in prevarah (kot že omenjeno ne gre za nov sistem) ni dokazov. Strokovnjaki ocenjujejo, da so možnosti za volilne prevare v ZDA izredno minimalne, nedavna analiza Brennan Center for Justice je pokazala, da je večja verjetnost, da Američana udari strela, kot pa da zagreši volilno prevaro. Da so možnosti prevar izjemno majhne, da imajo na mestu ustrezne varnostne sisteme, ki preprečujejo prevare, tudi na primer da bi posameznik lahko glasoval dvakrat, zatrjujejo pristojni. 

Se pa dogajajo odmevne napake, ki jih Trump spretno izrablja za dokazovanje svojih trditev. Tako navaja primer iz Pensilvanije, kjer so septembra našli zavrženih devet glasovnic pripadnikov vojske, sedem izmed njih je bilo za Trumpa, dve sta bili neodprti. A preiskava je pokazala, da je glasovnice ponesreči v koš vrgel pogodbeni delavec, ki je v lokalni pisarni pred tem delal le nekaj dni. Uradniki pa so sami takoj o tem obvestili pristojne. Dokazov o načrtni prevari, da so bile glasovnice namerno zavržene, tako ni. 

Na strankarskih volitvah junija letos v New Yorku pa so lahko zmagovalca razglasili šele po več tednih, saj uradniki niso pričakovali kar 10-krat večjega priliva glasovnic po pošti kot običajno. Skoraj vsaka peta glasovnica pa je prišla po pošti prepozno, ni imela pravega poštnega žiga ali podpisa ter je bila tako zavržena kot neustrezna – o čemer je na koncu odločalo celo sodišče. Med nepravilnostmi, ki odmevajo v zadnjih tednih, so tudi glasovnice, ki so jih poslali na napačne naslove, prav tako v New Yorku. 

Pri tem pa se predvsem zastavlja vprašanje zmogljivosti ameriške poštne službe, ki je bila že pred tem močno preobremenjena in finančno podhranjena. 

Glavne težave, ki bi lahko nastale so tako, da bi številne glasovnice lahko prispele prepozno, razglasitev zmagovalca pa bi se teoretično lahko zavlekla dolgo čez 3. november. Posamezne zvezne države imajo tudi različna pravila, do kdaj oddane glasovnice so še veljavne ali do kdaj morajo prispeti po pošti, da se jih upošteva. Federalnih pravil pa ni, kar bo pomembno, če bo o veljavnosti glasovnic moralo na koncu odločati Vrhovno sodišče. 

Mnogi se sprašujejo, kaj se bo zgodilo, če bi v primeru izjemno tesnega izida med Trumpom in Bidnom, izid volitev odločile prav glasovnice po pošti. Eden izmed scenarijev, ki ga napovedujejo poznavalci, je t.i. 'modri val', ko bi na koncu volilnega dne vodil Trump, glasovnice po pošti pa bi rezultat spremenile v prid Bidna – prav demokrati naj bi bili namreč bolj naklonjeni glasovanju po pošti. 

Trump si z obtožbami o nepravilnostih in prevarah tlakuje pot za obstanek v Beli hiši oziroma da v primeru izgube na volitvah le-te razglasi za nepravične in nelegalne, trdijo njegovi nasprotniki in dodajajo, da ne bo odšel zlahka in mirno. Sam Trump pa na številna vprašanja novinarjev, ali bo sprejel rezultate volitev, ne poda jasnega odgovora. "Bomo videli, kaj se bo zgodilo. Glasovnice so katastrofa," odgovarja Trump. Odločitev o naslednjem predsedniku ZDA bi lahko na koncu vodila do Vrhovnega sodišča, na katerem pa imajo večino konzervativci. 

"Edini način, da bomo izgubili te volitve, je, če se bo zgodila prevara," je dejal na enem izmed svojih predvolilnih zborovanj. Njegova tiskovna predstavnica Kaleigh McEnaney pa pravi, da bo Trump sprejel rezultate "poštenih in svobodnih volitev". Torej, če izgubi volitve, so bile te nepravilne, če zmaga, pa poštene. 

Strokovnjaki svarijo, da končnega zmagovalca volitev verjetno ne bo mogoče razglasiti do konca novembra. Predvsem pa bodo kakršnekoli nepravilnosti ali napake v celotnem volilne procesu, na strani poraženca (kdorkoli že to bo) in njegovih podpornikov sprožile jezo, obtožbe o nepravičnih volitvah in dvom v zmagovalca. Razmere v ZDA pa so v tem letu, ob pandemiji in več kot 200.000 mrtvih, protestih Black Lives Matter, vse večjemu nasilju na ulicah ameriških mest in vzponu ekstremizmov ter oboroženih milic, že tako dovolj napete.