Ameriški toksični koktajl: neenakost, odtujenost elit, rasizem in politična korektnost

Z izvolitvijo Donalda Trumpa za ameriškega predsednika leta 2016 so ZDA vstopile v obdobje negotovosti. Del družbe, ki je bil sit lepih govoričenj, v celofan zapakiranega komuniciranja, odtujenosti vladajoče politično-ekonomske kaste in družbene liberalizacije, je Trumpa, ki je šokiral z zmago, sprejel kot odrešenika. Na drugi strani pa so se pojavili številni strahovi, saj je Trump, predvsem s svojo retoriko, ostro napadel vrednote liberalne Amerike.

Pa vendar tega filma ne gledamo prvič in ameriške težave niso nastale z Donaldom Trumpom, pač pa vlečejo dolge korenine. O tem je le nekaj dni po umoru Georgea Floyda pronicljivo spregovoril ameriški filozof Cornel West. "Priča smo razmeram, ki dokazujejo, da je Amerika spodletel družbeni eksperiment. Njeno kapitalistično gospodarstvo ne more ustvariti okoliščin, ki bi zagotovile ljudem, da bi živeli spodobno življenje. Prav tako njen pravosodni sistem ne zagotavlja zaščite pravic in svoboščin. Tudi naša kultura, v kateri je vsakdo in vse naprodaj, je postala povsem tržno naravnana. Zato ne more zagotoviti 'duševne prehrane' in dati družbi nek smoter ali smisel. Ko takšne razmere ustvarijo 'popolno nevihto', ki je nastala iz številnih neuspehov na vseh možnih nivojih ameriškega imperija, smo priča temu, kar gledamo danes ... Amerika žanje, kar je sejala."   

West, ki že dlje časa ostro obsoja Trumpovo politiko, je prav tako kritičen do drugega pola. "Kot kaže, se sistem sam ne zmore reformirati. Poskušali smo s 'temnopoltimi obrazi na visokih položajih', vendar se je prevečkrat zgodilo, da so se naši predstavniki in strokovnjaki prepletli s silami, ki poganjajo kolesja nepravice. Na neoliberalnem krilu demokratske stranke pravzaprav sploh ne vedo, kaj storiti." Kot pravi profesor, ki je predaval na več ameriških univerzah, si demokrati prizadevajo le zastopati manjšine, vendar se prepogosto zgodi, da potem predstavniki manjšin izgubijo legitimnost. "Ne pozabimo, da je gibanje Black lives matter (temnopolta življenja štejejo) nastalo ravno zaradi nepravic, ki so se izrazile v času, ko je ZDA vladal temnopolti predsednik, ko sta bila na položaju temnopolti generalni državni tožilec ter temnopolti sekretar za domovinsko varnost. Nikomur izmed njiju ni uspelo izpolniti pričakovanj temnopoltih ljudi. In ko imate množice revnih, delovnih belih, latino, črnih, rumenih in ljudi kakršne koli že barve, ki so izločeni in se počutijo nemočne in obupane, potem se vam zgodi upor." 

Zgodovinska praksa torej dokazuje, da prizori, ki smo jih v zadnjih mesecih spremljali na zaslonih, niso povsem nov fenomen. Ameriška družba je bila razdeljena praktično že od svojih zgodnjih let obstoja, kmalu po vojni za neodvisnost. V 19. stoletju so napetosti kulminirale v državljanski vojni, 20. stoletje pa je bilo polno družbenih premikov in razkolov na podlagi ameriških vojn na drugih celinah (Vietnam), državljanskega gibanja za pravice temnopoltih,  delavcev itd. Politolog na Inštitutu za politični menedžment (IPM) Klemen Balanč današnje pogoje v ameriški družbi, ki so pripeljali do izvolitve Trumpa leta 2016, primerja s tistimi iz 80. let prejšnjega stoletja, ko se je razvila specifična oblika ameriškega populizma. "Nekoč ponosni ameriški kmetje so postali poceni podizvajalci korporacij, kar jih je pahnilo v ekonomsko negotovost. Njihov 'ameriški' način življenja pa je dodatno začela ogrožati urbana liberalna kultura. Če gospodarski krizi, izginjanju služb zaradi globalizacije, ideologiji politične korektnosti prištejemo še politike identitete, večno nerazrešeno rasno vprašanje v ZDA ter odtujenost političnih elit, dobimo toksičen koktajl dejavnikov, ki je belsko večino mobiliziral v smer lika in rešitev, ki jih je predstavljal Donald Trump," razloge za izbruh napetosti pojasnjuje Balanč.

Kulturni boj kot distkracija od razrednega vprašanja

Za moderne družbe, ki so se oblikovale po koncu hladne vojne ter zlomu dotedanje druge supersile Sovjetske zveze in z njo komunizma, sta vprašanje delavcev kot kolektiva in delavska zavest počasi izginjala z radarja. Levica na zahodu pa je svoj ideološki program, tudi s pomočjo univerz, med drugim okrancljala z identitetnimi politikami. Zato, ko govorimo o levici v 21. stoletju, še posebej pa ameriški, težko najdemo paralele z levico, ki smo jo v Evropi poznali do padca berlinskega zidu. Ameriški politični kompas je sicer skoraj nemogoče preslikati v slovenski kontekst.

Tako je denimo program, ki ga je predstavljal Bernie Sanders vsebinsko podoben zmernim evropskim socialnim demokratom, v kontekstu ZDA pa je razumljen kot radikalen (demokratični) socialist, v odgovoru na vprašanje o primerjavi med ameriško in slovensko oz. evropsko levico pojasnjuje Balanč.  

"Raziskave so pokazale, da so bili ameriški volivci na zadnjih volitvah bolj razdeljeni pri kulturnih vprašanjih, manj pa pri ekonomskih. Kulturni boj, ki smo mu priča v zadnjih letih, tudi v Evropi, naj bi tako bil distrakcija od pomembnejših, ekonomskih vprašanj, saj se z ukvarjanjem državljanov s kulturnimi vprašanji ohranja kapitalistične produkcijske odnose in ekonomske neenakosti v družbi," meni Balanč, ki dodaja da obe največji stranki v ZDA, kjer nikoli niso imeli prave ekonomske levice, prisegata na ekonomski (neo)liberalizem. Po njegovem mnenju bosta obe stranki po teh volitvah soočeni z iskanjem nove identitete. 

 Dežela svobodnih, kjer ustava izjemoma (še vedno) dovoljuje suženjstvo 

Če ste mislili, da je suženjstvo po črki zakona v ZDA povsem odpravljeno, ste se motili. Poglejmo najprej, kaj pravi 13. amandma ameriške ustave:

"V Združenih državah Amerike je prepovedano suženjstvo in hlapčevstvo, razen v primeru, ko je stranka v postopku pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja."

Nato pa dodajmo podatek, da prebivalstvo ZDA predstavlja pet odstotkov svetovne populacije, delež zaporniške populacije pa je kar 25-odstoten. Vsak četrti svetovni zapornik je torej Američan. Po letu 1980 se je v ZDA za kar 750 odstotkov povečalo tudi število zaprtih žensk. 

Ameriška zaporniška populacija je skokovito začela naraščati v sedemdesetih letih 20. stoletja, v času predsednika Richarda Nixona, ki je v času množičnih protestov in (oboroženega) upora Črnih panterjev začel pozivati k "zakonu in redu" in razglasil vojno proti kriminalu in drogam. "V ZDA potrebujemo totalno vojno proti zlu, ki ga vidimo v naših mestih," je v televizijskem nagovoru Američanom dejal Nixon. Kaj se je najbolj skrivalo za temi besedami, pove odkrito priznanje predsednikovega svetovalca Johna Elrichmana v enem izmed kasnejših intervjujev. "V Nixonovi kampanji in njegovi administraciji smo imeli dva sovražnika. Protivojno levico in temnopolte ljudi. Vedeli smo, da ni bilo mogoče kriminalizirati nekoga samo zato, ker je proti vojni ali pa ker je temnopolt. Toda, s tem, ko nam je hipije uspelo javnosti predstaviti kot kadilce marihuane in temnopolte kot uporabnike heroina ter oboje skupaj močno kriminalizirati, smo lahko razbili te skupnosti. Lahko smo aretirali njihove voditelje, prekinili njihova zborovanja in jih očrnili vsak večer v poročilih. Ali smo vedeli, da lažemo glede drog? Seveda smo vedeli ..."  

Leta 1970 je bilo za zapahi 357.292 Američanov, število je po množičnih zapiranjih preseglo milijon na sredini osemdesetih v času Ronalda Regana, gospodarske krize, nezaposlenosti in epidemije cracka, ter dva milijona v času demokrata Billa Clintona v devetdesetih. Število ljudi, ki so jim bile zaradi večjih ali manjših protizakonitih dejanj odvzete pravice, se je tako povečevalo v obdobju tako republikanskih kot demokratskih administracij. 

Po zadnjih podatkih iz leta 2016 je zaprtih 2,2 milijona Američanov. V veliki večini gre za prebivalce iz revnih in delavskih okolij, kjer pa velik delež predstavljajo temnopolti in Latinoameričani, zato je tudi njihov delež med zaporniki največji. Da gre za rasno, ampak hkrati tudi za ekonomsko vprašanje, priča zvočni zapis Reganovega svetovalca Leeja Awaterja iz leta 1981, v katerem pojasnjuje t. i. južno strategijo. "Ne citirajte me. Začnete v letu 1954 in govorite 'nigger, nigger, nigger'. Do leta 1968 te besede več ne smete uporabiti, saj vam lahko škoduje. Zato začnete govoriti stvari, kot so desegregacija, državljanske pravice in podobne zadeve. Nato postanete zelo abstraktni. Začnete govoriti o zmanjšanju davkov za bogate in vseh ostalih ekonomskih zadevah, stranski produkt tega pa je, da nam uspe zagotoviti, da črnci bolj trpijo od belcev."

Po zakonodajnih akrobacijah, izkoriščanju lukenj v zakonih, zapiranju na dolge kazni številnih, ki so zakrivili manjše prekrške in povečevanju neenakosti na podlagi barve kože in razreda, je v ZDA v tem trenutku več kot dva milijona ljudi, ki predstavlja "zaporniško industrijsko armado", poceni delovno silo, za katero več kot 150 let star amandma o odpravi suženjstva ne velja. Zato ni nič čudnega, da se jeza v depriviligiranem delu ameriške družbe kopiči iz leta v leto. 

Za tiste, ki poznajo razmere v ZDA, odprtje pandorine skrinjice ob policijskem umoru Georgea Floyda tako ni bilo nobeno presenečenje. O tem smo se pogovarjali tudi s Slovenko Klavdijo Dragičevič, ki že 20 let živi v Minneapolisu, nedaleč od kraja, kjer se je zgodil povod za množične demonstracije v ZDA. Kot pojasnjuje, sta bila napetost in jeza prisotna že od nekdaj, Floydov umor pa je bil le kaplja čez rob. "O večini umorov temnopoltih državljanov je javnost vedela že prej, kar se je zgodilo s Floydom, je bil le povod za demonstracije in obsežnejše izbruhe nasilja."

Slednje je bilo v obstoječih razmerah, kjer prebivalci nimajo enakih zaposlitvenih možnosti, posedujejo šibak finančni in socialni kapital, kjer je za nameček v času epidemije še močno narasla brezposelnost, kjer so ljudje soočeni tudi z načrtnim sistemskim nasiljem (zgoraj omenjeni priznanji predsedniških svetovalcev), kjer nimajo dostopa do učinkovite pravne pomoči in zdravstvene oskrbe, edina pričakovana posledica. Klavdija upore v njenem mestu in po vsej državi razume kot enega od načinov za poskus rešitve razmer, predvsem takrat, ko ljudje ne vidijo več druge možnosti za rešitev dolgotrajnega problema. "Vsak pa lahko sam zase presodi, ali je primeren ali uspešen. V nobenem primeru ne zagovarjam nasilja, ampak za posameznike je to zadnji poskus pritegnitve pozornosti. Mnogi mogoče ne razumejo, da so demonstracije v večini bile mirne. Seveda pa sta nasilje in požiganje tisto, o čemer mediji največ poročajo." 

Tudi v primeru 'nasilnih odzivov na nasilje' pa zgodovinska praksa narekuje, da so tovrstne manifestacije jeze brez politične artikulacije neučinkovite, saj relativno hitro izzvenijo, po možnosti pa so tisti, ki se odzivajo, na koncu preko političnih in medijskih "spinov" označeni kot vzrok za vse gorje. Zato tudi naša sogovornica poudarja, da prava rešitev leži v kandidiranju in sodelovanju v volilnem procesu, in to že na lokalni ravni. Seveda pa se neka ideja lahko oblikuje tudi zunaj volilnega procesa, na ravni civilne družbe. Tako smo v zadnjem desetletju priča številnim novim poskusom uravnoteženja ameriške družbe preko množičnih iniciativ, kot sta na primer gibanje za pravice ženske in spolno enakopravnost Me too (Tudi jaz) ter gibanje za rasno enakopravnost Black lives matter.

Kakšna je vloga gibanja BLM in kakšen je njegov potencial? 

Kot že rečeno, je gibanje Black lives matter (BLM) ustanovljeno v času predsednikovanja temnopoltega predsednika Baracka Obame in pravzaprav naslavlja težave, ki jih niti demokratski administraciji ni uspelo zajeziti, kaj šele odpraviti. Množično zapiranje in kaznovanje ljudi z družbenega dna sta se namreč v njegovem mandatu nemoteno nadaljevala. Gre torej za gibanje, katerega naloga je opolnomočiti najšibkejše člene družbe. Toda mnogi kritiki opozarjajo na kroničen primanjkljaj stika z ljudmi, ki naj bi jih gibanje predstavljajo. Podobno gibanje vidi tudi Klavdija. "BLM gibanje ni gibanje revnih ljudi in načeloma ni prisotno v najrevnejših soseskah. BLM je gibanje srednjega sloja predvsem v mestih in nekaterih predmestjih. Srednji sloj v glavnem zajema prebivalstvo z univerzitetno izobrazbo in v primeru BLM tudi študente." 

Z gibanjem so že povezani številni kontroverzni dogodki, mnogi BLM tudi očitajo, da le spodbuja rasizem druge strani proti belcem. Vendar, kot pravi Klavdija Dragičevič, gibanje nima izrazite povezave z barvo kože, vanj pa so vključeni pripadniki vseh ras. "V Minnesoti je na primer za razliko od večine ostalih zveznih držav delež temnopoltih prebivalcev manjši, zato so tukaj v gibanje BLM vključeni predvsem belci." Prav tako meni, da je cilj gibanja prevečkrat narobe razumljen zaradi napačne interpretacije njegovega imena. "Ljudje začno ponavljati "All lives matter" (vsa življenja štejejo), vendar ob tem pa pozabljajo, da "All lives matter when black lives matter" (vsa življenja štejejo, ko štejejo tudi črna)." 

Ne glede na vse, bo gibanje BLM na prihajajočih volitvah odigralo zelo pomembno vlogo pri večji mobilizaciji temnopoltih volivcev, pri katerih se večinoma pričakuje, da bodo glasovali za Bidna. Klemen Balanč pa ob tem poudarja, da so nekatere radikalne zahteve gibanja uspele mobilizirati tudi dodatne Trumpove podpornike. "Z radikalnimi zahtevami po razpustitvi policije ipd. so sprožili val neodobravanja na drugi strani, kar je izkoristil tudi Trump, ki ignorira rasno vprašanje in se osredotoča na sporočilo "red in zakon", s čimer krepi priljubljenost pri svoji bazi."

Odgovorni urednik portala Homopolitikus tudi dodaja, da bo moral Biden v primeru zmage v svojem mandatu uvesti nekatere spremembe, ki bodo izboljšale položaj temnopoltih. "Če bo neuspešen, bodo demokrati izgubili del glasov temnopoltih na naslednjih volitvah, ti pa bodo, razočarani od obeh političnih strank, začeli iskati alternative za ureditev svojega položaja v ZDA, kar lahko pomeni tudi konec ZDA, kot jih poznamo. Poglavitna stvar, ki se mi zdi, da je belopolti v ZDA ne razumejo, je ta, da družbena integracija temnopoltih ne more potekati enako kot integracija (belih) evropskih priseljencev na začetku 20. stoletja. Črnci nočejo biti belci, želijo biti črnci – s svojo zgodovino, svojo kulturo, svojo košarkaško ligo in za zdaj še pod skupno zastavo."

Lahko loncu odnese pokrov?

Tako so varnostne razmere v ZDA v zadnjih mesecih zagotovo poslabšane. Ob tem ni govora zgolj o samih demonstracijah in Trumpovem poskusu obvladovanja razmer z represivnimi metodami, ki so ponekod še dodatno zaostrile konflikte. Strah vzbujajoč je tudi odkrit pojav t. i. ljudskih milic, mestnih straž in paravojaških formacij na obeh straneh. Kmalu po izbruhu nemirov so se denimo v Atlanti in Louisvilllu pojavili pripadniki črnske milice NFAC, ki so priredili pohod oboroženih formacij skozi mesto. Na drugi strani pa so se pojavili pripadniki skrajno desnih paravojaških skupin, kot na primer Three percenters ('triodstotkarji') in drugi. 

Ponekod je zato slišati strahove, da bi razmere v državi, kjer prebivalstvo poseduje velike količine orožja, lahko prišlo do še hujših nemirov in celo državljanske vojne, sploh v primeru, če bi bil ponovno izvoljen Trump ali pa če ta ne bi želel zapustiti Bele hiše, kot iz njegovih izjav ugibajo nekateri (Trump sicer tega ni nikoli izrecno napovedal). Vprašanje je tudi, kako se bodo v primeru zmage Bidna odzvali Trumpovi podporniki. Posledice, ki bi jih prinesel za ZDA najbolj črn scenarij, so v svetovnem merilu nepojmljive. 

O atmosferi v ZDA Dragičevičeva pove, da so zaradi spodbujanja in stopnjevanja napetosti v času Trumpove vladavine razmere veliko bolj napete, kot so bile pred leti. "Sama se od nekdaj izogibam razglabljajo o politiki na delovnem mestu, ker mislim, da ta tja preprosto ne sodi, saj bomo ljudje vedno imeli različna prepričanja in vrednote. V zadnjih letih pa se temu še bolj načrtno izogibam. Tako malo je namreč danes potrebno za sovraštvo, ne samo med sodelavci, prijatelji, tudi med družinskim člani. Ljudje so enostavno tako razdvojeni, kot še nikoli v zadnjih 20 letih, odkar živim v ZDA. Negativizem, poniževanje in sovraštvo do manjšin so se v zadnjih letih normalizirali. Ne pravim, da tega v preteklosti ni bilo, so pa takšne ideje dobile glas, oder je za njih odprt in dostopen."

Balanč pa na drugi strani ocenjuje, da je državljanska vojna, o kateri govorijo nekateri, sicer malo verjetna, saj bo ameriški establišment naredil vse, kar je v njegovi moči, da ZDA ohranijo stabilnost, zdravo ekonomijo in svojo moč po svetu. "Enostavno je preveč na kocki, da bi se ZDA spustile v državljansko vojno. Mogoče lahko pričakujemo manjše, lokalne incidente, nekakšne provokacije, ampak nič več od tega."

Pomesti pred svojim pragom

V času Trumpovega mandata je sicer zanimivo tudi to, da se ZDA, razen nekaterih besednih obmetavanj s Severno Korejo, likvidacije iranskega generala Soleimanija, trgovinske vojne s Kitajsko in nadaljevanja vojaške prisotnosti v Iraku in Afganistanu, niso zapletale v vojne in odkrito menjavanje vladajočih režimov. Se torej zaradi odsotnosti zunanjega problema zares dogaja tisto, kar je že pred desetletji napovedal črnski voditelj Malcom X, da se bodo enkrat "ameriški piščanci vrnili domov" oziroma da se bodo morale ZDA naposled soočiti s svojo politiko?

Balanč meni, da izostanek intervencij ne pomeni zgolj udejanjanje neke strategije, ki si jo je zamislil Trump, ampak gre predvsem za to, da ameriška javnost vojnam v oddaljenih deželah ni naklonjena. "Zunanjepolitični konflikti lahko služijo kot preusmerjanje pozornosti z domačega parketa na mednarodni parket, kjer se ustvari zunanjega sovražnika, boj proti kateremu poenoti državljane. A tukaj ne gre toliko za zunanjepolitično strategijo Trumpa, kot gre za nenaklonjenost vojaškim intervencijam ZDA po svetu večine ameriških volivcev na obeh straneh političnega spektra. Težave doma bi ravno tako obstajale, tudi če bi ZDA začele novo vojno kjerkoli po svetu, vendar javno mnenje v ZDA temu ni naklonjeno. Morda je končno res čas, da pometejo pred svojim pragom," še pravi Balanč.

Preberite še:

Predsednik bi moral dajati zgled, tudi glede odnosa do žensk

Kdo bo drugi najpomembnejši funkcionar v ZDA: zvesti Pence ali progresivna Harrisova?

Ura in pol kaosa: Trumpove pikre opazke in malo 'težkih vprašanj' za Bidna

Izmikanje odgovorom, hvalospevi 'šefom' in zvezda – muha

Bo po 20 letih o zmagovalcu znova odločilo vrhovno sodišče?

Zakaj predsedniškim kandidatom ne diši denar povprečnega Američana?