Anica Mikuš Kos: Mi smo se odločili za človeka

Objavljamo celotna pogovora z zdravnicama – prav z njo, ustanoviteljico Anico Mikuš Kos, psihiatrinjo, ter nevrologinjo in psihiatrinjo Vido Drame Orožim, ki danes vodi ambulanto. Sogovornici sta poleg pro bono ambulante na podlagi svojih dolgoletnih izkušenj odkrito spregovorili tudi o vseh tegobah, ki jih je razkril današnji čas. Vabljeni k branju in poslušanju.

Gospa Drame Orožim, kaj se vam zdi, zakaj smo danes tam, kjer smo, da je ta čas naplavil vse gorje, ki se je nabiralo v preteklosti?

Prepričana sem, da je korona razgalila vse razpoke v naših sistemih. Zdaj je trenutek, ko se je pokazalo – družbeni sistem je zelo rigidna struktura in ko ta odpove, potem se dogajajo čudne stvari in takrat priplavajo na površje tiste kvalitete, ki nas kot človeka ovrednotijo. To je humanost, človečnost, to je ljubezen do drugega, kar je ena najvišjih vrednot – naša socialna, čustvena dimenzija. V sistemih tega praktično ni. 

Naša ambulanta naj bi bila namenjena izključno ljudem brez zdravstvenega zavarovanja, vendar je zdaj čas, ko nas vedno pogosteje obiskujejo ljudje, ki imajo zdravstveno zavarovanje, nimajo pa svojega osebnega zdravnika ali pa je ta nedosegljiv. Starejša populacija ni več sposobna v taki meri upravljati digitalnih aparatur, telefonov in preprosto ne dobijo stika z zdravnikom. Ne znajo pisati mailov, težko dobijo koga, ki bi jim te stvari napisal, in v tem času so se taki znašli brez pomoči. Lahko rečem, da je to katastrofa, ki se ne bi smela zgoditi. Sploh za državo, ki se razglaša kot socialna država, pa se pokažejo taki strašni deficiti in napake. 

Hvala bogu se v teh trenutkih pokažejo tiste vrednote – humanost, etika, morala, čustven vzgib, da ko opaziš nekoga v stiski, lahko po neki privatni plati, iniciativi dobi pomoč. Tako je moja spoštovana kolegica Anica Mikuš Kos, ki je bila glavni protagonist pedopsihiatrije v Sloveniji, ki je posvetila svoje življenje otrokom in še danes dela na tem področju kot tudi velika humanitarka, prostovoljka – in je pri svojih 86 letih ostala brez zavarovanja. Šele potem, ko se je razširila ta novica, da potrebuje pomoč, ker je od devetih zdravstvenih domov prejela negativen odgovor, so trije zdravniki sami po svoji človeški plati, torej iz svoje človeškosti, ponudili pomoč in zdaj ima svojega zdravnika. Seveda je prišla ta vest tudi do nas, ona pa je rekla: "To je pa skrajno, da bi se jaz morala poslužiti pomoči pro bono ambulante."

("Osebna zdravnica gospe Anice Mikuš Kos je z delom v ZD Ljubljana prenehala 30. 9. 2021, novo opredelitev pri družinskemu zdravniku v ZD Ljubljana - Bežigrad je omenjena gospa opravila 28. 10. 2021,"so naknadno pojasnili iz ZD Ljubljana, op. ur.)

Pred leti, ko je bila ambulanta ustanovljena – februarja bomo praznovali dvajsetletnico – je bila denimo skupina Romov zelo zastopana; ta skupina je zdaj izzvenela in Romov nimamo več. Potem je prišlo obdobje, ko je bilo kar precej brezdomcev; tudi ti so si našli neko pomoč in jih je danes manj, kot jih je bilo včasih. Lahko rečem, da se je neka posebna kategorija ljudi pokazala, ko je prišlo do drastičnih politično-gospodarskih in družbenih sprememb okoli leta 2008, ko je veliko obrtnikov, ki so bili prej uspešni, propadlo, in niso imeli nobenega zavarovanja – prišli so k nam in smo jih obravnavali. 

Danes pa se dogaja drugačna pripovedka – danes prihajajo k nam upokojenci, ki imajo zelo nizke pokojnine. Dobijo recimo recepte, v lekarno lahko gredo, tam pa jim zaračunajo za zdravilo kakšnih 50 evrov dodatka, česar naši upokojenci s 500–600 evri pokojnine ne premorejo, to je zanje prevelik strošek. Potem pridejo k nam in prosijo, ali jim lahko mi damo ustrezno zdravilo, tako da jim prihranimo nekaj denarja. Mi ta zdravila zbiramo in imamo tako zalogo, da jim lahko mirno to odstopimo.

Pridejo tudi turisti z vsega sveta. Ljudje si ne uredijo zavarovanja, potem pa se kaj zgodi in pridejo k nam. Obravnavali smo tako ameriško družino, Indijce, Japonce, ljudi iz Sirije, to pa je še dodatna kategorija – begunci, ki imajo že neki določen status pri nas in seveda nimajo svojega zdravnika. Bili so tudi povratniki, izseljenci iz Venezuele, ki so sicer imeli potrdilo ministrstva za zdravje, da bo to krilo vse njihove stroške za zdravljenja, vendar jih v zdravstvenih domovih niso hoteli sprejeti, ker niso imeli zdravstvenih kartic. Veste, pri nas vse funkcionira na tak način – vtakneš kartico v računalnik in pokažejo se vsi podatki. Če nimaš kartice, je zelo težko dobiti podatke, tudi tiste realne, aktualne. Z njimi smo imeli precej težav, veliko pa tudi s tistimi begunci, nastanjenimi v begunskih centrih na Viču in v Kotnikovi ulici. Tam imajo komisijo, ki jih pregleda in oceni njihove zdravstvene težave, in če je treba, jih napotijo naprej. Zdi pa se, da to nikakor ne funkcionira, saj se ti ljudje oglašajo tudi pri nas. Imamo pa težavo – ker imajo tam organizirane svoje zdravstvene službe, jim ne smem napisati napotnice ali jih kamor koli poslati. Dam jim lahko nekatera zdravila, na sekundarno ali pa terciarno raven pa jih ne smem poslati, saj nimam teh kompetenc. To je malce neprijetno. Če bi lahko, bi pomagala tudi njim, a sem v svojem delovanju omejena.

Kako se je spremenilo slovensko zdravstvo po osamosvojitvi? Se vam zdi, da so določene storitve manj dostopne?

Slovensko zdravstvo se je res spremenilo, in sicer predvsem na račun javnega zdravstva. Zagotovo je javno zdravstvo temelj neke državne strukture, brez tega si zdravstva ne morem predstavljati. Pri nas pa je zelo veliko zdravnikov odšlo v privatno prakso – pa ko bi delali samo tam, bi bilo zelo dobro. Ampak poleg tega, da so v javni službi redno zaposleni, mnogi delajo, tudi z dovoljenjem svoje osnovne ustanove, v zasebnih ordinacijah, ambulantah, kar pa ni povsem v redu. Zagotovo zdravnik, ki dela preko določenega časa, zapade v neko izgorelost in dela ne more opravljati kakovostno. Če hočeš že v osnovni službi opravljati delo, ga moraš pošteno oddelati in verjetno marsikdaj tudi preko delovnega časa – če pa imaš nekje še zasebno ambulanto, je vprašanje, kakšna je ta kakovost, tako v redni službi kot v zasebni.

Poudarila bi rada naslednje – zdaj je obdobje, ko se prostovoljno delo lahko zelo obrestuje, saj lahko z njim veliko pripomoremo. Imamo veliko ljudi, ki se doma dolgočasijo – nič ne bi škodovalo, če bi zavrteli telefon, poklicali na filantropijo in tam zagotovo dobili kakšno zaposlitev, za dve, tri ali štiri ure. Morda kakšno družabništvo v domu za upokojence, da jim berejo, z njimi pojejo, jih peljejo na sprehod – da koga, ki ne more hoditi, peljejo z vozičkom, bi bilo čudovito. Takih pomoči res manjka, za to pa ni treba biti posebej izobražen, ni treba biti zdravnik – to lahko počne kdor koli, samo da to počne z dobro voljo.

Gospa Mikuš Kos, kakšni so bili začetki, ko ste ustanovili to ambulanto, in s kakšnimi očitki ste se takrat soočali?

Ambulanto smo ustanovili Slovenska filantropija in Karitas ob pomoči mesta Ljubljana. Prvotni namen je bil, kot ime pove, za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, zanimivo pa je bilo to, da so nam očitali, tudi kolegi iz drugih nevladnih organizacij, da se lotevamo problema, ki ga hoče rešiti država. In pravzaprav smo bili na nekem razpotju, v neki dilemi: ali vztrajati pri neki načelni, socialnoaktivistični poziciji in pritiskati na državo – ali pa narediti kaj konkretnega za ljudi, ki niso bili deležni neke osnovne zdravstvene pomoči. In odločili smo se za človeka. Danes je očitno, da smo se dobro odločili, mislim, da nismo zavrli države, da bi izpolnjevala svoje naloge. Navsezadnje – ne le, da država danes ni poskrbela za tiste brez zavarovanja, ampak celo za tiste z njim ne. Mimogrede naj povem, med njimi sem tudi jaz. 

Vi na ta problem torej lahko gledate kot soustanoviteljica in kot nekdo, ki je ostal brez zdravnika.

Absolutno, iz dveh vlog, da. Druga je ta vloga človeka, ki je ostal brez osebnega zdravnika, in v tem iskanju zdravnika so, gotovo z najboljšim namenom, poslali mojo prošnjo tudi na pro bono ambulanto. Bila bi počaščena, ko bi me zdravili kolegi, ki jih globoko spoštujem, saj delajo kot prostovoljci – a se mi je na drugi strani, kot rečemo v slovenščini, zdelo za malo, da bi šla v našo ambulanto, potem ko sem 62 let ali več plačevala zdravstveno zavarovanje. Zdelo se mi je, da to ambulanto mnogo bolj potrebujejo tisti, ki zares nimajo zdravstvenega zavarovanja.

Se vam zdi, da je ta problem nastopil v devetdesetih letih s spremembo družbeno-politično-gospodarskega sistema, da je vse več ljudi, ki ne morejo plačevati svojega zavarovanja?

Gotovo je to povezano z družbeno-ekonomsko organizacijo, potem pa je še druga skupina ljudi, ki plačujejo zdravstveno zavarovanje – jaz ga plačujem – ampak zaradi organizacijskih posebnosti zdravstva, ki pa se seveda povezujejo s celotno ekonomijo in družbeno ureditvijo, ostaja vse več ljudi, ki imajo zavarovanje, brez zdravnika.

Bi rekli, da se je pogled kolegov, ki so vam očitali, da delate nekaj, kar bi morala država, spremenil, da so sprevideli, da drugače ne bi šlo, da bi ljudje ostali brez pomoči?

Težko rečem za te konkretne osebe, ampak vedno je v zraku ta očitek nevladnim in prostovoljskim organizacijam, da prevzemajo neke naloge, ki bi jih morala država in njene politike, institucije izpolnjevati. V tem je en del resnice, a kot rečeno, to je vedno dilema – človek ali princip.