'Bili so mojstri takšnega mučenja, da si smrt občutil, preden si jo doživel'

Svet se je te dni spomnil holokavsta, njegovih žrtev. Genocid nacistov nad evropskimi Judi je med 1939 in 1945 terjal okoli šest milijonov življenj evropskih Judov. Ali drugače – nacistični morilski stroj je uničil okoli dve tretjini evropskih Judov, sistematično so jih morili v koncentracijskih taboriščih. Samo v taborišču Auschwitz-Birkenau so nacisti od ustanovitve leta 1940 pa do padca taborišča leta 1945 pomorili več kot milijon ljudi. 

Auschwitz je bil kraj razčlovečenja, zlom civilizacije, svet "mrtvih in črvov", kot ga je opisal preživeli italijanski pisatelj in kemik Primo Levi. 

To je bi kraj, kjer so trpeli tudi številni otroci. "Najhuje je bilo ponoči. Otroci so jokali, vpili so, ker so bili lačni, ker jih je zeblo, ker so pogrešali svoje matere. Ampak potem so otroški glasovi počasi potihnili, spoznali so, da ne bo nikogar." Tako se je taboriščne izkušnje v Auschwitzu letos spomnila Zdzislawa Wlodarczy, ki je bila stara le 11 let, ko so njeno družino odpeljali v taborišče. Očeta je tukaj videla zadnjič. 

Preživeli Bogdan Bartnikowski pa je v preteklosti razkril, da so so ujeti otroci nekoč vprašali, kaj neki so storili, da so si zaslužili taborišče in ne svobode: "Smejali so se in rekli: Ali vidite dimnik? To je edina pot v svobodo."

Taborišče je bilo past brez izhoda. In če morda kakšen predstavnik mlade generacije danes razmišlja o tem, kako bi od tam hrabro pobegnil, naj povem, da sem o tem v svoji "taboriščni karieri", ki me je doletela, ko sem bil star 16 let, in je obsegala šest taborišč (Dachau, Sainte Marie Aux Mines, Natzweiler, Mauthausen, Gusen I. in Gusen II.), kdaj razmišljal tudi sam. Ampak realnost je bila pa precej drugačna. Kam boš pa šel? Sestradan, izmučen, na sovražnem ozemlju? Poleg tega je bilo težko pobegniti že zaradi izstopajoče oprave.

Nekateri so vseeno poskusili. S tem – pobegniti ali ne pobegniti, je namreč tako – ko zagotovo veš, da iz situacije, v kateri si, ne boš prišel živ, potem si rečeš, morda pa bom s pobegom le preživel, četudi so možnosti minimalne. 

In tudi dejansko so bili pobegi večinoma neuspešni. 

"Odhod" zaradi odeje, pozabljene hlače in krut obračun

Ključen je bil odnos lokalnih prebivalcev. V Sainte Marie Aux Minesu, v Alzaciji, kjer sem bil nekaj časa, so bile možnosti za pobeg iz samega taborišča še kar dobre, ker domačini niso bili zaslepljeni z ideologijo, ampak težava je bila – kam naprej. Ena možnost je bila Švica, ki pa je imela povsem zastraženo mejo. Lahko bi šel med francoske odpornike, ampak spet je bila težava – kako? Kako priti iz Alzacije, okupirane Francije in vzpostaviti stik? Vem pa za nekaj ljudi, ki so pobegnili iz Sainte Marie Aux Minesa. 

Med bolj zanimivimi pobegi je bil beg Italijana, ki je bil zelo slabe volje, ker ni dobil odeje. Po poklicu je bil kovač. In ta je enkrat ponoči šel do bodeče žice, ki ni bila pod napetostjo, se prebil čez in odkorakal iz taborišča. Ampak zjutraj so ga ujeli, ko je hodil po cesti. Pretepli so ga skoraj do smrti, poslali so ga tudi v taboriščno kaznilnico. Ubili pa ga takrat niso, saj sem ga ponovno srečal v taborišču Natzweiler, ko so me poslali tja. Nosil je posebno oznako, ki je označevala nekoga, ki bi lahko pobegnil. Ampak kot rečeno, imel je res veliko srečo, da ga ob neuspešnem poskusu bega niso ubili, saj se je običajno zgodilo prav to. Ali je preživel tudi vojno, pa ne vem. 

Nekdo drug pa je pobegnil med gradnjo zračnika iz tunela. Zgodilo se je tako, da je stražar pospremil taboriščnika, ki naj bi za grmom opravil potrebo. Ampak očitno je bil stražar še "zelen" in se je obrnil stran. Ko je pogledal nazaj, so bile tam samo še hlače. Seveda je izbruhnil kaos. Na licu mesta so ustrelili deset taboriščnikov. Kakšna je bila usoda pobeglega, pa ne vem. 

Kar nekaj pobegov je bilo uspešnih tudi pri nas na Ljubelju, kjer so lahko ubežniki prav tako računali na pomoč domačinov in partizanov. 

Seveda pa (poskusov) pobegov v taborišču niso trpeli. V Sainte Marie Aux Minesu so v opomin nekega dne prinesli neko truplo, ki smo si ga morali ogledati. Sklenili smo sicer, da to ni bil nihče izmed nas. Sam sem ugibal, ali morda niso ustrelili kakšnega lokalnega človeka, ki sploh ni razumel, kaj vpijejo za njim.

Ampak ne glede na to, kaj je bila resnica o tem truplu, dejstvo je bilo, da so v taboriščih počeli vse, da nam beg ne bi padel na pamet. Še posebej tako, da smo ob kakšnem spodletelem poskusu videli, kako kruto so obračunali s tistim, ki je neuspešno poskusil bežati. Nemci so bili res mojstri takšnega mučenja, da si smrt občutil, preden si jo doživel. Pretepali so te, potem malo pozdravili ter to ponovili spet in spet. Do točke, ko si tako onemogel, da jim ni bilo več zanimivo ali pa so sami rekli, da je dovolj. 

Zato ni presenetljivo, da so ljudem ob osvoboditvi na pamet prihajale zelo krvoločne misli. Ampak potem človek razmisli. Danes ni več koga sovražiti. Težava je samo, da naslednje generacije želijo takšne zgodovinske dogodke "popraviti", pri tem pa samo zakuhajo novo gorje. 

Auschwitz: 928 poskusov – malo uspeha

Ampak – kot rečeno, nekaj pobegov iz taborišč je bilo. Poglejmo samo Auschwitz, kjer se bomo oprli na uradne vire. 

Dokaz o tem, kako ključna je bila vloga domačinov, tukaj najdemo v sporočilu komandanta Auschwitza, ki je julija 1940 poveljniku SS in policije v Wroclawu pisal, da je "lokalno prebivalstvo fanatično poljsko in pripravljeno narediti karkoli proti sovražnemu taborišču". "Vsak zapornik, ki mu uspe pobegniti, lahko računa na vso možno pomoč takoj, ko doseže prvo poljsko domačijo," je mogoče prebrati v obsežnih virih, ki so na razpolago tudi na spletni strani muzeja, posvečenega taborišču v Auschwitzu. 

Sam sicer ocenjujem, da so več pomoči nudili Poljakom kot Judom, kajti na svoji taboriščni poti sem tudi na lastne oči videl, da so Poljaki v taboriščih, pa čeprav smo bili v istem nečloveškem položaju, podcenjevalno gledali na Jude. 

Prvi pobeg iz Auschwitza naj bi se zgodil že 6. julija 1940, na samem začetku obstoja tega taborišča, navaja muzej. Poljak Tadeusz Wiejowski je pobegnil s pomočjo civilnih delavcev, ki so bili zaposleni v taborišču. Pobegnil je tako, da se je preoblekel v enega izmed njih. Pet delavcev so zaprli, ker naj bi mu pomagali. Preživel je le eden.  

Jeseni 1941 je lokalna organizacija poskrbela za sedem pobeglih sovjetskih zapornikov, 29. decembra 1942 pa še za pobeg treh Poljakov in Nemca, pri čemer je eden od njih nosil uniformo SS in se pretvarjal, da je stražar.

Štirje Poljaki so pobegnili 20. junija 1942, potem ko so vdrli v shrambo SS ter ukradli uniforme in orožje. Tako preoblečeni so se odpeljali z ukradenim vozilom. 

Leta 1943 sta pobegnila Josef Prima iz Brna in Srb Vasil Mlavić. V noči s 26. na 27. april 1943 pa je pobegnil Witold Pilecki. 

Ta se je leta 1940 pustil ujeti Nemcem, da bi se prebil v taborišče Auschwitz. Beležil je nacistične grozote v taborišču, da bi jih predal tudi zahodnim zaveznikom. Pilecki je domačim enotam celo predlagal napad na taborišče, ki pa ni bil odobren. Skupaj z njim sta pobegnila še Jan Redzej in Edward Ciesielski. 

Pilecki je tudi po begu nadaljeval svojo podzemno aktivnost. Leta 1944 se je boril v Varšavski vstaji, potem pa spet končal v taborišču Murnau. Po osvoboditvi se je pridružil enotam generala Wladyslawa Andersa v Italiji, nato pa se je konec leta 1945 vrnil na Poljsko. Leta 1947 ga je aretiral komunistični režim in ga zaradi domnevnega vohunjenja obsodil na smrt. 

Kot v muzeju navajajo v nadaljevanju, sta konec julija 1944 pobegnila Juda Josef "Pepi" Meisel iz Avstrije in Szymon Zajdow iz Poljske, in sicer s pomočjo lokalnih odpornikov. Še prej sta pobegnila  Juda iz Slovaške, Rudolf Vrba in Alfred Wetzler – aprila 1944. V Žilini sta se na skrivaj srečala z uradniki iz Slovaškega judovskega sveta in jim predala poročilo o Auschwitzu, ki je bilo sestavljeno tako v slovaščini kot nemščini.

Septembra 1944 je domačin Józef Wrona organiziral pobeg dveh judovskih zapornikov in ju skril doma. Ko je izvedel, da ga išče gestapo, je pobegnil od doma in se skrival, a še prej je pobeglima našel zavetje pri prijateljih v Šleziji, kjer sta ostala na varnem do osvoboditve.

Dve skupini 11 Poljakov pa sta s pomočjo domačinov pobegnili septembra 1944, več ubežnikov je nosilo SS uniforme. 

Če je bilo to nekaj primerov uspešnih pobegov, je treba poudariti, da so bili številni poskusi bega seveda neuspešni.

Med drugim so oktobra 1944 domači uporniki skušali osvoboditi nekaj taboriščnikov, ki so bili prej aktivni v odporniškem gibanju. Podkupili so SS-ovca, da bi jih odpeljal iz taborišča. A ta jih je izdal. SS je nato umoril tiste, ki so nameravali pobegniti, in tiste, ki so zato vedeli, visoko ceno pa so plačali tudi tisti, ki so pomagali na drugi strani ograje. 

Tudi moškega in žensko, ki sta poskusila pobegniti 24. junija 1944, so po desetih dneh ujeli, poslali nazaj v Auschwitz in ju usmrtili po brutalnem zasliševanju. 

Kot poroča muzej v Auschwitzu, naj bi poskusilo pobegniti 928 zapornikov – 878 moških in 50 žensk. Največ med njimi je bilo Poljakov – 439, potem pa še državljanov Sovjetske zveze – 213, okoli 150 Judov ...

Beg se je uspešno končal le za 196 zapornikov. Večina je tudi dočakala konec vojne. Usoda 254 ubežnikov ni znana. Domnevajo, da se je beg tudi za koga izmed njih končal. 

So pa bili vsi ti pobegi pomembni, saj so ti ljudje pogosto spisali poročila o grozotah Auschwitza. 

Morilski stroj, ki ni moril le Judov

Danes se vsako leto še posebej spominjamo judovskih žrtev. Judje so se namreč izjemno združili okoli svoje izkušnje in vložili veliko truda v to, da svet ne pozabi. Toda krog trpečih pod nacisti je veliko večji. Nacisti so imeli dolg seznam "nevrednih življenj". Tako so pomorili na sto tisoče Romov, južnih Slovanov, invalidov, homoseksualcev ... ter več milijonov Sovjetov in več kot milijon Poljakov.  V koncentracijskih taboriščih je trpelo tudi okoli 63.000 slovenskih internirancev. Od tega se jih 12.000 nikoli ni vrnilo. 

Veliko Judov je bilo poslanih naravnost v plinske celice, medtem ko naj bi bili nekateri drugi – tudi Slovani – sprva uporabni še za širjenje nemške moči, potem pa bi jih prav tako izbrisali z obličja Zemlje. Ko so Nemci ugotovili, kako učinkovita delovna sila so lahko taboriščniki, je veliko Judov končalo tudi v drugih taboriščih, kjer se je uničevalo z delom. 

Sam sem tako v taboriščih srečal več poljskih Judov. Moj prijatelj pa je bil jugoslovanski Jud, Jakob Nahmijaz, a za njega niso nikoli odkrili, da je Jud. Nekoč mi je rekel, veš, imam težavo, ker sem Jud. Pa sem mu rekel, saj vem. Izdal ga je priimek, ki pa je Nemcem na srečo zvenel dovolj grško, da ni vzbudil suma. 

Prijatelj Jakob je taboriščno pot tudi srečno preživel, čeprav je v taborišču v Franciji dejal, da je bolan, kar je bila večinoma kar smrtna obsodba. Ampak on je takrat upal, da bo zaradi te "bolezni" šel kam na boljše. Končal je v Leonbergu. Kot rečeno, pa je na koncu preživel taboriščno obdobje. 

Psihološki profil: kdo so bili tisti, ki so pobegnili?

Je pa po koncu vojne psihiatre zelo zanimalo, kdo so bili ubežniki iz taborišč. Elżbieta Leśniak in Roman Leśniak sta na tem področju opravila zanimivo delo. 

Oblikovala sta vzorec 21 nekdanjih taboriščnikov. Osnovna metoda je bil psihiatrični pregled, kjer sta preverjala otroštvo, osebnosti staršev, kot so jih predstavili sodelujoči, odnose v družini in družinsko ozračje, šolska leta, interese, bolezni, travme, možne primere zastrupitve, atmosfero pri delu, osnovno osebnostno strukturo, izkušnje v taborišču, bolezni in travmatični stres v taborišču, življenjski razvoj po osvoboditvi in sedanje psihosomatsko stanje.

Psihološki pregled je vseboval intervju, opazovanje in testno metodo – Eysenckov osebnostni vprašalnik. Sodelujoči so bili v času bivanja v taborišču stari od 20 do 24 let, le ena oseba je imela 42 let. 

Na podlagi psihiatričnih pregledov ter analize sta opazila naslednje: 

- ubežniki so bili ljudje iz družin, ki so bile čustveno povezane, v njih je vladalo dobro vzdušje. Matere so bile običajno osrednje osebe družine, ki so nudile moralno podporo. Otroke so znale motivirati za delo in zasledovanje svojih interesov. Očetje so bili aktivni in profesionalno spretni. Sodelujoči so jih običajno opisali kot dobre, iskrene  ...

- Ubežniki so bili v večini primerov družabni, priljubljeni, energični, iznajdljivi, aktivni in sposobni narediti razumne načrte za vse svoje dejavnosti. Zlahka so sodelovali z drugimi, bili so vztrajni pri premagovanju težav, globoko so spoštovali življenje in svobodo. Mnogi izmed njih so bili pogumni ali nagnjeni k tveganju.

- Večina oseb je bila v času aretacije mladih, bili so močni, atletski, v dobri psihični in fizični formi. 

- Večinoma so jih aretirali iz političnih razlogov. 

- Ko je šlo za vprašanje, zakaj so se odločili za beg, pa so bili odločilni trije motivi: 12 sodelujočih je dejalo, da so poskusili pobegniti, ker so bili prepričani, da bodo tako ali tako umrli, sedem jih je dejalo, da so bili za svobodo pripravljeni umreti, dva pa sta želela storiti nekaj nemogočega – pobegniti in povedati resnico o Auschwitzu. 

- Večina ubežnikov je med pobegom stradala, bila je izpostavljena neugodnim vremenskim razmeram in nenehnemu strahu, da bi jih lahko ujeli. 

- Trpeli so zaradi tesnobe in psihičnih reakcij, vse do psihoz, ki jih spremljajo halucinacije. Zaradi tega, kar so preživeli, so imeli nočne more. 

Gora kovčkov, očal, protez, čevljev, otroških igrač, kupi las

Nočne more so preganjale tudi tiste, ki so dočakali osvoboditev – 27. januar 1945. 

Ko se je to dogajalo, sem bil sam v taborišču Gusen I. in moram reči, da je šel ta "veliki dan" povsem mimo nas. To je razumljivo, kajti taboriščniki z zunanjim svetom nismo imeli nobenega stika.

Dokler sem bil še v Franciji, smo se občasno pogovarjali s civilnimi delavci v taborišču. Sprva je sicer v taborišča prihajal tudi časopis Völkischer Beobachter, so pa to po poskusu atentata na Adolfa Hitlerja ukinili. Časopis, čeprav je bil nacističen, je vseeno razkrival dovolj, da je bilo med vrsticami mogoče prebrati marsikaj. 

V taborišču torej nismo vedeli, kaj se dogaja na frontah, v drugih taboriščih, za nas je bil ta dan kot vsak drug. 

Taboriščniki načeloma niti niso vedeli, da obstajajo še druga taborišča. Z menoj je bilo nekoliko drugače, saj je mamina družina med vojno zelo trpela in sta bili že pred mojim odhodom v taborišče v taborišču v Auschwitzu dve moji teti. 

Vrnila se je samo ena, ki so jo izpustili. In čeprav so ji grozili, kaj vse se ji bo zgodilo, če komu pove, kaj se je tam dogajalo, smo le izvedeli, da je to taborišče, kjer so razmere izjemno hude. Ni pa ničesar vedela o Judih. Prvi ujetniki v Auschwitzu so bili namreč večinoma Poljaki, Judi in množično uničevanje – vse to je prišlo nekoliko kasneje. Takrat pa so prišli transporti, ljudi so poslali v plinsko celico, trupla v krematoriju spremenili v pepel. 

Si pa predstavljam šok sovjetskih vojakov, ko so na dan osvoboditve zagledali goro kovčkov, očal, protez, čevljev, otroških igrač, kupov las ... Čeprav najbrž niti niso vedeli, da so to ostanki lastnine ljudi, kolikor jo je tukaj sploh ostalo. Vrednejše predmete so že prej poslali v Nemčijo, še posebej pa so na varno spravili zlato, ki so ga pogosto spremenili v zlate palice. 

Lov na "zajce" – ubežnike

No, potem ko je bil Auschwitz torej že osvobojen, naše taborišče pa je še delovalo, pa so nas nekega februarskega dne nas zbudili kot običajno. Toda tokrat nas niso postrojili in poslali na delo. Ostali smo v taborišču. Ugibali smo, kaj se dogaja. 

Prva misel je bila – vojne je konec. Ko pa smo videli, da je v taborišču le še več SS-ovcev kot običajno, smo vedeli, da je nekaj narobe. Ampak potem so nas le poslali na delo. 

Smo pa počasi tudi izvedeli, da se je v bližnjem taborišču Mauthausen zgodil velik pobeg. To taborišče je bilo oddaljeno par kilometrov, ampak vseeno veliko informacij ni bilo na razpolago. Še največ bi lahko izvedeli od civilistov, ki so prihajali na delo v taborišče, a s temi se tukaj ni bilo varno pogovarjati. V Franciji je šlo, tukaj pa nikoli nisi vedel, ali je varno. Še posebej, ker so tudi provocirali, čakali, da bomo kaj rekli. Bolje je bilo molčati. 

Na koncu smo izvedeli, da je pobegnilo veliko ujetnikov, nič pa o tem, kdo so bili. Podrobnosti sem izvedel šele po osvoboditvi. Takrat sem se spomnil, da sem v času svojega bivanja v Mauthausnu tudi sam videl barako 22. Nisem pa vedel, da so v njej ljudje za likvidacijo. In tam je prišlo do "vstaje". 

Takole o dogodku pišejo v muzeju v Mauthausnu. V noči na 2. februar 1945 je približno 500 tako imenovanih "K" (Kugel/krogla) zapornikov iz barake številka 20 poskušalo pobegniti. To so bili predvsem sovjetski vojni zaporniki, ki so bili obtoženi sabotaže ali politične dejavnosti in bi jih morali v Mauthausnu pomoriti. 

V taborišču jih niso niti zabeležili kot zapornikov, preprosto so jih pustili umirati v baraki, obkroženi z električno bodečo žico in kamnitim zidom. Spati so morali na tleh, dobili so tako malo hrane, da bi umrli že od lakote. 

Glede na brezupno situacijo so se odločili za beg. Oboroženi s kamni, gasilnimi aparati, milom in koščki premoga so napadli stražni stolp in vrgli vlažne odeje čez električno bodečo žico. Kratek stik jim je omogočil beg, toda zaradi slabega fizičnega stanja se jih je več kmalu zgrudilo. Nekaj jih je umrlo sredi toče krogel. 419 pa jih je najprej uspelo pobegniti. 

A pristojni so sprožili lov na ubežnike, imenovan "Mühlviertler Hasenjagd" – le da niso lovili zajcev, ampak ljudi. Skoraj vse so našli in ubili. 

Preživelo jih je le enajst, saj se je peščica lokalnih kmečkih družin uprla morilskemu stroju in jim rešila življenja. 

Kakšne možnosti so imeli, je bilo sicer jasno že od prvega trenutka. Nobenih. Poleg tega je vodja taborišča odredil, da se v taborišče ne sme nihče vrniti živ, za lov na njih pa so angažirali še lovske družine, da so lahko lovci streljali v "velikem lovu na zajce".

Ampak Sovjeti so v taboriščih res trpeli. Stalin je dejal, da "nimajo vojnih ujetnikov". Tako niso imeli podpisane konvencije o vojnih ujetnikih, Nemci pa so to razumeli, kot da je sezona odprtega lova, in so se nad njimi še posebej izživljali. 

Je pa treba izpostaviti ljudi, ki so pomagali peščici. To je bil skrajni pogum. Še posebej, da je kaj takšnega storil Nemec. Skoraj nemogoče! Praviloma je bilo tako, da bi te še dojenček izdal, če bi le znal govoriti. 

Vrnitev v družbo, ki je želela pozabiti. In ki je imela druge junake

Svoboda, ki je prišla, tako ni bila preprosta. Ali kot je zapisal Primo Levi: "Človek je tisti, ki ubija, človek je tisti, ki stori krivico ali  žalost. Toda nekdo, ki je izgubil vse zavore, ki si lahko posteljo deli z mrličem, ki je čakal, da bo bližnji umrl, da mu bo lahko vzel kruh, je od stopnje mislečega človeka oddaljen še bolj kot krut sadist, pa čeprav brez svoje krivde."

In vse to je spremenilo družbo. Preživela Eva Umlauf je na letošnji slovesnosti v Auschwitzu opozorila, da je bilo življenje za preživele taboriščnike težko. "Ko se je mama vrnila iz taborišča, je morala živeti v družbi, ki je želela le pozabiti. To je bilo težko. Velik del družbe je želel zanikati, kaj se je zgodilo Judom. Bila je samska, z dvema otrokoma. Imela je travme, živela je v družbi, ki je bila polna travm," je dejala.

To je do neke mere držalo tudi pri nas. Ni šlo ravno za to, da nas ne bi resno jemali, vendar smo bili manj vredni kot tisti, ki so se borili v gozdovih. 

Osebno me je sicer bolj kot to prizadelo, da sem iz enega režima padel v drug režim, kjer naj bi spet slepo ubogal. Je pa res, da po vsem, kar se je zgodilo, niti nisem vedel, kaj naj pričakujem. Lahko pa danes rečem, da sem si skozi mnogo režimov, ki sem jih preživel, nabral veliko izkušenj.