Sedmega maja, uro pred podpisom "preliminarne" kapitulacije nemške vojske v Reimsu v Franciji, je veliki admiral Karl Dönitz, ki ga je Adolf Hitler določil za svojega naslednika, poslal vrhovnemu poveljstvu "južnega prostora" feldmaršalu Kesselringu ukaz, naj takoj ustavi vse sovražnosti proti Američanom in Britancem, čete, vpletene v spopade z Rdečo in Jugoslovansko armado, pa karseda najhitreje umakne na zahod. Načelnik Kesselringovega štaba je 7. maja zvečer četam po radiu ukazal, naj se vdajo. Za pogajanje z Jugoslovani ni pooblastil nikogar.
Admiral je v razglasu vojakom skupine Jugovzhod, ki ji je poveljeval Alexander Löhr, celo poudaril, da se mora Nemčija sedaj bojevati le še za to, da se bo čim več ljudi rešilo pred "boljševizmom in suženjstvom". Nemci so tako poskušali prebiti v Avstrijo, tesno za petami pa so jim bile partizanske enote, takrat že preoblikovane v Jugoslovansko armado.
Nemci so 5. maja, ko so enote JA dosegle Vrhniko in se približale ljubljanskim predmestjem, še upali, da jim bo uspelo obdržati Ljubljano, saj bi si tako zagotovili organiziran umik iz Slovenije ali pa da jih bodo dohitele britanske in ameriške čete, ki bi se jim nato vdali. Na to karto je igralo tudi vodstvo v Ljubljani, ki je nekaj dni pred tem sklicalo predstavnike predvojnih meščanskih strank in ustanovilo t. i. Narodni odbor, domobranske enote pa preimenovalo v Slovensko narodno vojsko. Tako je 5. maja višji vodja SS in policije v 18. vojnem okrožju in poveljnik zaledja skupine armad E Erwin Rosener predal oblast Leonu Rupniku. Ta pa se je nato oblasti odrekel v korist Narodnega odbora.
Zlom armadne skupine E: Nemci se vdajo
Potem ko je padlo Kočevje, so se Nemci začeli naglo umikati proti Ljubljani. S padcem Ribnice, Velikih Lašč, Suhe krajine, Grosuplja in Višnje Gore je bila presekana pot za umik Nemcev iz Novega mesta. Nemci so se zato obrnili proti Savi. Začeli so se srditi boji pred samo Ljubljano, ki so trajali vse do 9. maja, ko je bilo mesto osvobojeno.
Prodor partizanskih enot proti severu je Nemce potiskal v vse bolj brezupen položaj. Po osvoboditvi Maribora je 3. armada nadaljevala pot proti Dravogradu. Partizanske enote 4. operativne cone so zaprle vse smeri iz Slovenije v Avstrijo. Na Koroško je že 2. maja odšla 14. divizija, ki je poskušala zavzeti Dravograd in Črno, vendar ji to zaradi zagrizene nemške obrambe ni uspelo. Toda s prihodom 14. divizije na območje Železne Kaple so Nemci izgubili vsako možnost za umik proti koroškim jezerom.
Borci koroškega partizanskega odreda in motorizirani odred 4. armade so samo tri ure za britanskimi tanki prispeli v Celovec. Ko se je 9. maja nekaj več kot 100 kilometrov jugovzhodno armada E v okolici Celja znašla v obroču 20 divizij enot NOB, je bilo očitno, da generalpolkovniku Löhru ne preostane nič drugega, kot da položi orožje. Toda izkušeni nemški poveljnik se s tem ni želel sprijazniti, saj za vsako ceno želel svoje divizije izvleči iz Jugoslavije in se predati zahodnim zaveznikom v Avstriji. Četudi je bilo vse skupaj v nasprotju z določili v Berlinu podpisane kapitulacije.
Löhrov štab se je nahajal v Braslovčah, kamor je 9. maja želel na pogovore povabiti "predstavnike Titove vojske". Pismo, ki ga je dostavil nemški major, je prispelo do takratnega političnega komisarja 14. divizije Ivana Dolničarja. Ta je Löhrovo zahtevo zavrnil in predlagal, da se strani sestaneta na pogajanjih v vasi Letuš, kar je na polovici poti med jugoslovanskim in nemškim poveljstvom. Strani sta se srečali v gostilni pri mostu v Letušu ob 13. uri, piše polkovnik Nikola Anić, sicer avtor več knjig o vojnih operacijah na jugoslovanskih tleh v času druge svetovne vojne.
Ko je Dolničar prispel na dogovorjeno mesto sam s prevajalcem, ga je Löhr z ožjim štabom in močnim oboroženim spremstvom že čakal. "Varovali so ga do zob oboroženi vojaki, oklepni avtomobili in v okolici gostilne postavljene strojnice. Nemci so gledali partizanskega komisarja kot na nekakšno čudo, saj je bil oborožen samo s pištolo. Löhrov odposlanec, neki major, je pričakal Dolničarja pri vratih. Po vojaško ga je pozdravil in mu sporočil, da bodo pogovori potekali v gostilni. Löhr, s katerim sta bila dva generala in pet višjih oficirjev, je stoje pričakal Dolničarja ... Predstavil se je kot poveljnik skupine armad Jugovzhod, nato pa zahteval, naj njegov sogovornik pove, kakšen čin in položaj ima. Löhr je bil dokaj živčen in govoril je s precej servilnim tonom. Kljub temu je zahteval podatke o številu partizanskih enot v okolici, zlasti v smereh, ki vodijo iz Slovenije v Avstrijo. Nato je rekel: "Odločil sem se, da bom na voljo maršalu Titu, da vam izročim večjo količino orožja in opreme ter prevzamem vso odgovornost za miren in discipliniran umik svojih enot z jugoslovanskega ozemlja," o pogajanjih piše Anić.
Löhr se je sicer močno bal, da bi se njegove močno demoralizirane in zdesetkane enote, ki že več dni niso jedle, povsem zlomile in začele ropati civilno prebivalstvo. To je veljalo predvsem za Čerkeze, četnike in ustaše, ki so bili v njegovi skupini. Poveljnik uničene armade E je tudi zahteval, da vsakemu desetemu vojaku pustijo puško, vsem podoficirjem pištole, vsem oficirjem pa njihovo osebno oborožitev.
Dolničar je vse to gladko zavrnil in zahteval nemško postopanje v skladu s podpisano brezpogojno kapitulacijo. Löhru je predlagal, da odide z njim v štab 4. operativne cone, ki je bil v Topolščici in Šoštanju. Nemški poveljnik je po dolgem omahovanju in posvetu s svojim štabom vendarle pristal, da tja odide s svojim spremstvom.
Pot do Šoštanja je bila zatrpana s tanki, tovornjaki in drugimi vozili. Zato so morali del poti prepešačiti, oklepni avtomobili in tovornjaki iz spremstva pa so morali ostati ob cesti. Nemce je bilo vidno strah, zato se niti za hip niso ločili od Dolničarja, navajajo viri. Bali so se namreč, da bi lahko padli v partizansko zasedo. V Topolščico so prispeli okrog 17. ure. Pogovori so stekli takoj, Nemci pa so zahtevali, da jim dovolijo umik iz Jugoslavije ter trdili, da se morajo vdati podpisnikom brezpogojne kapitulacije. V štabu so njihovo tolmačenje kapitulacije smatrali za povsem neutemeljeno, zato so vztrajali pri brezpogojni vdaji.
Löhr je popustil, njegov načrt o preboju v Avstrijo se je dokončno izjalovil. 10. maja je podpisal kapitulacijo svojih enot in jim ukazal, naj položijo orožje pred jugoslovansko armado. Kljub temu, da je postal vojni ujetnik, se mu je nekako uspelo prebiti na Koroško in se predati britanskim vojnim oblastem. Toda te so ga 15. maja poslale nazaj na jugoslovansko ozemlje kot jugoslovanskega vojnega ujetnika. Vojaško sodišče ga je obsodilo na smrt zaradi vojnih zločinov. Usmrtili so ga 16. februarja 1947 v Beogradu.
Kljub Löhrovem ukazu pa so se nekatere enote še vedno želele prebiti na avstrijsko stran, kar pa so jim sile JA večinoma preprečile. Na koroško so se prebili le deli nemške 369. legionarske divizije. Takrat so bili obkoljeni še ustaši, četniki in nerazorožena nemška 4. divizija. Mejo je zaprl štab 51. vojvodinske divizije in 12. maja ustaško-četniški skupini pri Dravogradu poslal ultimat. Ker niso želeli položiti orožja, so enote 51. divizije, z deli slovenske 14. in vojvodinske 36., krenile v napad proti Slovenj Gradcu. Razvneli so se ostri boji z obojestranskimi protinapadi, navajajo tako nemški kot jugoslovanski viri.
Enote JA so se umaknile na levi breg Drave, na območju Pliberka in Poljan pa so pripadniki 14. in 51. divizije razorožili nemško 104. divizijo. Ustašem in četnikom pri Slovenj Gradcu so se približale še tri divizije.
Zadnje dejanje: Bitka na Poljani
Nekaj minut pred 9. uro zjutraj 14. maja, so se številčno močne enote, sestavljene iz ustaških, četniških in domobranskih enot, približale položajem JA pri Poljani in zahtevale prost prehod na zahod. Ker so partizanske enote zahtevo zavrnile, je izbruhnil spopad, ki se je razvlekel v noč in naslednje jutro, ko je na bojišče prispelo 20 britanskih tankov. Sledila so prekinitev ognja in ostra pogajanja. Britanci o sprejetju vdaje in zaščiti kolaboracijskih enot niso želeli slišati ničesar in so zahtevali, da se Nemci in vsi njihovi zavezniki vdajo JA. Ob 16. uri 15. maja 1945 so dvignili belo zastavo. V zadnji bitki na slovenskih tleh je padlo 100 pripadnikov JA ter približno 310 na strani Nemcev in njihovih domačih zaveznikov. Še 250 je bilo ranjenih.
Vse skupine pri Dravogradu – okoli 20.000 ustašev in četnikov ter 4000 beguncev – so prešle v ujetništvo. Ostala je samo še ustaško-četniška skupina, ki se je skušala prek Pliberka prebiti v Celovec. Ta skupina se je vdala 15. maja zvečer, ko so nanjo pritisnile enote 3. armade. Zajeli so približno 30.000 pripadnikov kolaboracijskih enot, med njimi tudi 12 generalov, četniški štab ter tudi 20.000 beguncev.
Poveljnik 3. armade Kosta Nađ je nato Titu sporočil, da je pred njegovo armado prenehal vsakršen organiziran sovražnikov odpor. V poslednjem vojnem sporočilu je generalštab JA 16. maja obvestil jugoslovansko in svetovno javnost, da se je v Jugoslaviji končala vojna. S tem se je na današnji dan pred 75 leti (zares) končala druga svetovna vojna v Evropi.
KOMENTARJI (383)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.