Spektakularni neuspeh Cie: pijani agenti v rokah albanske tajne službe

Časnik Foreign Policy razkriva nekatere podrobnosti v ozadju operacije Valuable (Dragoceno) v poznih štiridesetih in ranih petdesetih letih prejšnjega stoletja, ki sta jo v Albaniji izvajali CIA in MI6. Šlo je za več infiltracijskih misij, v katerih je v Albaniji s padalom pristalo več sto agentov, katerih naloga je bila destabilizirati in posledično strmoglaviti komunistično vlado Enverja Hodže.

Dolga leta je veljalo prepričanje, da je za neslavni propad večletne operacije in številne žrtve med agenti ameriške in britanske tajne službe odgovoren nihče drug kot legendarni obveščevalni častnik Kim Philby, član t. i. cambriške peterice, skupine dvojnih sovjetskih agentov, ki so Moskvo oskrbovali z izjemno pomembnimi tajnimi informacijami.

Toda, čeprav je Philby verjetno res odigral vlogo v propadu operacije, neuspeha le-te ne gre pripisati njemu, temveč "poporodnim krčem" mladih obveščevalnih služb, ki so naredile več katastrofalnih napak v načrtovanju in izvedbi, zaradi katerih je življenje izgubilo več kot 1000 agentov Cie in MI6 ter članov paravojaških formacij. Neuspehi so bili zaznamovani z zgrešenimi pristanki, uhajanjem informacij zaradi nepazljivosti agentov ter tudi pijančevanjem in drugimi razvadami. In ne samo to, albanska komunistična obveščevalna služba Sigurimi se je izkazala kot izjemno kompetentna in je večkrat izigrala Američane in Angleže, čeprav so jo ti vztrajno podcenjevali.

Britanski načrti za strmoglavljenje Hodže in komunističnega režima v Albaniji so obstajali že od leta 1946. Ruski odbor, ki ga je leta 1946 ustanovilo britansko zunanje ministrstvo, je bil ustanovljen z namenom nasprotovanja širjenju sovjetskega nadzora s spodbujanjem sporov, nezadovoljstva in nemirov v obmejnih državah Sovjetske zveze in njenih zaveznicah, kamor je, kljub geografski oddaljenosti, spadala tudi Albanija.

Nekje v začetku septembra 1949 so se začeli pogovori med zunanjim ministrom Združenega kraljestva Ernestom Bevinom in ameriškim državnim sekretarjem Deanom Achesonom o začetku "kontrarevolucije" v Albaniji. ZDA in Združeno kraljestvo so se skupaj z zaveznicama Italijo in Grčijo dogovorile, da bodo podprle strmoglavljenje Hodžinega režima v Albaniji in odpravile sovjetski vpliv v sredozemski regiji. Bevin je želel po Hodžinem strmoglavljenju na prestol postaviti kralja Zoga kot voditelja Albanije.

Načrt je predvideval padalski desant rojalistov v regiji Mati v osrednji Albaniji. Ta je bila znana kot trdnjava albanskega tradicionalizma, sam Zog pa je bil potomec enega od lokalnih klanov. Agenti bi na območju organizirali množičen ljudski upor, ki bi ga zahod z orožjem in drugimi potrebščinami oskrboval iz zraka. Načrt je bil, da upor preraste v državljansko vojno. Britanci so menili, da so težave, ki bi jih to povzročilo Sovjetski zvezi, vredne tveganja, in če bi uspelo, bi to lahko bilo izhodišče verižne reakcije protirevolucij po celem vzhodnem bloku.

Britanci so Američane prepričali v finančno, materialno in operativno sodelovanje. Z ameriškimi načrtovalci in Cio jih je uspešno povezal nihče drug kot prej omenjeni sovjetski agent Kim Philby. Toda, kot navaja Foreign Policy, ki se sklicuje na najnovejšo knjigo politologa Stephena Longa Bogata žetev grenkih plodov, se vloga Philbyja precenjuje.

Ko je Enver Hodža pred koncem druge svetovne vojne prevzel oblast, ta ni bila povsem konsolidirana, Albanija pa je bila zelo nestabilna država. Nemiri niso bili omejeni le na nasprotnike novega režima, med katerimi so bili monarhisti in prozahodne skupine ter komunisti, ki so se zavzemali za tesnejše odnose s sosednjo Jugoslavijo. Globoke delitve so obstajale tudi znotraj samega Hodževega režima.

Čistke, aretacije, zrežirana sojenja in lažne obtožbe so zaznamovale zgodnja leta njegove vladavine. Padali so tako odkriti nasprotniki kot navidezni prijatelji. Zunanjim opazovalcem se je Albanija zaradi tega zdela, kot piše Long, "država v nemiru", ki potrebuje le pravo kombinacijo okoliščin, da se celotna oblast zruši.

Takrat sta se vmešali povojni ameriški in britanski obveščevalni službi. Zgodnji povojni MI6 in novo ustanovljena CIA sta delovali skoraj kaotično. Z malo političnega in institucionalnega nadzora, zlasti na ameriški strani, so lahko obveščevalci zasnovali skoraj vsak načrt, ki jim je prišel na pamet. Posledica so bile številne žrtve - ogromna potrata ljudi, denarja in opreme.

Američani in Britanci so le malo vedeli o Albaniji in razmerah v njej, čeprav so nekje na mizi imeli dvomljiv obveščevalni podatek, da naj bi kar 80 odstotkov Albancev nasprotovalo Hodžinemu režimu. Long pa vseeno navaja, da so bili previdni pri načrtih o popolni menjavi režima, saj bi kolaps države lahko pomenil tudi, da bi Italija, Grčija in Jugoslavija sodelovale v razkosanju Albanije.

Zato je bil prvi in osnovni cilj operacije v resnici ugotoviti, kako šibek je Hodžin režim, kakšno podporo uživa med prebivalstvom in kaj bi se zgodilo v primeru njegovega zloma. Da bi pridobili te informacije, so britanski in ameriški uradniki zasnovali načrt, ki je bil vsaj na papirju videti preprost in izvedljiv. Iz begunskih taborišč po vsej Evropi so rekrutirali na desetine albanskih emigrantov, nato pa so jih na Malti in v Zahodni Nemčiji usposabljali za ravnanje z lahkim orožjem, branje zemljevidov, radijsko komunikacijo in "umetnost tihega ubijanja".

V prvi fazi so Britanci organizirali tajna izkrcanja z morja. V kasnejših misijah, ki so jih vodili Američani, so bile angažirane poljske letalske posadke. Agente so v neoznačenem transportnem letalu C-47 prepeljale v albanski zračni prostor, od koder so se s padali spustili na vnaprej določene lokacije. Po pristanku naj bi vzpostavili radijski stik z nadrejenimi, ocenili situacijo na terenu, pridobili lokalne simpatizerje in čakali na nadaljnja navodila. A skoraj od samega začetka ni šlo nič po načrtih.

Priprave na prvi desant leta 1950 so zastale tik pred izvedbo, potem ko je skoraj polovica albanskih agentov odstopila od naloge zaradi (političnih) sporov znotraj skupine. Hkrati jim je močno zagodlo tudi vreme. Teden dni kasneje so poskusili znova.

Toda agenti so bili opremljeni z oblačili, ki so bila zelo tanka in neprimerna za izjemno mrzle in mokre zimske vremenske razmere, piše Long. Nekateri so začeli rezati svoja rezervna padala in se zavijati vanje, da bi se vsaj nekoliko zaščitili pred mrazom. Po tem se je stanje le še poslabšalo. Poljska posadka je agente odvrgla na lokaciji, ki je bila dan hoje oddaljena od predvidenega pristajališča. Vsakršen element tajnosti je skoraj takoj izginil. Eden od agentov se je kasneje spominjal: "Vsi so vedeli, da so padalci pristali, ker so naše stvari padle v bližnji vasi." Agenti so se skoraj teden dni skrivali v gozdu in se poskušali izogniti iskanju komunističnih varnostnih sil. Ko so si končno upali vzpostaviti stik z lokalnim prebivalstvom, so izvedeli, da je albanska tajna policija pripravila zasedo na območju, kjer bi morali najprej pristati.

Napaka poljske posadke jim je tako verjetno rešila življenje. Ker niso imeli zalog, podpore in ker so bili razkrinkani, so misijo opustili. Prebili so se do jugoslovanske meje in vstopili v sosednjo državo, ki po sporu z Informbirojem ni bila v dobrih odnosih s Hodžo in je njegovim nasprotnikom nudila zatočišče. Jugoslavija je sprejela več agentov po njihovih spodletelih misijah.

Neki agent, ki je sodeloval v kasnejši misiji, se je spominjal, da je njegova ekipa zgrešila predvideno pristajalno območje za približno pet kilometrov. Po pristanku so odkrili, da je njihov vodja ekipe tik pred vzletom spil toliko viskija, domnevno zato, da bi pomiril živce, da je bil med operacijo povsem pijan. Po pristanku so se znova skrivali pred komunistično policijo in vojsko ter tavali po vaseh in gozdovih. Dva tedna so preživeli skoraj izključno na surovi koruzi. Tudi njim je uspelo pobegniti čez mejo - tokrat v Grčijo. Imeli so srečo, česar ne bi mogli reči za naslednjo ekipo, ki je pristala v Albaniji. Ameriški in britanski vodja operacije nista nikoli več slišala zanje. V samo nekaj letih je bilo izgubljenih na desetine agentov.

Albanska varnostna služba Sigurimi je imela ključno prednost - pogosto je vedela, kje natančno se bodo zgodili zračni desanti in izkrcanja. Lokacije so poznali že dolgo preden so letala sploh vzletela proti Albaniji. Posledično so agenti prepogosto padali v zasede in nato odšli v ujetništvo ali tudi smrt. Rezultati so bili leto za letom enako katastrofalni.

V Washington in London je prišlo zelo malo koristnih informacij, medtem ko so celotne skupine albanskih protikomunističnih agentov izginile brez sledu. Po Longovih besedah je šestletna operacija, ki se je končala leta 1955, imela kar 36-odstotno stopnjo smrtnosti. To je bila osupljiva številka tako po takratnih kot današnjih obveščevalnih standardih. Hodža pa je v Albaniji ostal na oblasti še tri desetletja, vse do smrti leta 1985.

Long v knjigi pravi, da teorija, po kateri so za propad operacije krivi Kim Philby in njegovi pomočniki, ni prepričljiva. Ta interpretacija zgodbe je po njegovih navedbah desetletja služila kot priročen način za iskanje izgovorov za neuspehe zahodnih obveščevalnih služb in vseh ostalih, ki so bili vpleteni v operacijo.

Albanija ni imela velikega geopolitičnega pomena. Bila je sovjetska satelitska država, vendar ni bila osrednji interes Moskve. Sovjeti verjetno ne bi bili pripravljeni tvegati, da bi zaradi stabilnosti režima v Tirani ogrozili svojega najpomembnejšega agenta v britanskem obveščevalnem sistemu. Neki ameriški uradnik je to kasneje povzel s preprostim vprašanjem: Zakaj bi kdorkoli pri zdravi pameti tvegal človeka, kot je Philby, za takšno operacijo? Philby je verjetno sam razmišljal podobno. Preprosto povedano, Albanija ni bila vredna tveganja lastne kože, piše Long.

Del krivde počiva tudi na albanskih agentih samih. Ti kljub usposabljanju niso bili najbolj disciplinirani. V enem poročilu je bilo navedeno, da nekateri agenti "niso znali ločiti tanka od traktorja". Mnogi tudi niso znali 'držati jezika za zobmi', zlasti pri komuniciranju v politično razdeljenih albanskih izseljenskih skupnostih. Takšni "kavarniški pogovori", kot jih je poimenoval ameriški uradnik, so hitro dosegli komunistične oblasti v Tirani. Ker so agente pogosto odlagali v bližini vasi, kjer so odraščali ali imeli sorodnike, albanskim varnostnim službam ni bilo treba opraviti veliko napornega detektivskega dela, da bi ugotovile, kje bi se lahko zgodila naslednja misija.

Na drugi strani pa tudi častniki Cie niso obvladali svoje obveščevalne obrti. Neki uradnik agencije je kasneje o nekaterih svojih kolegih dejal, da so bili "zelo bahavi". Misijo je prežemala vseprisotna aroganca. Ameriški obveščevalci so bili tako prepričani v svoje sposobnosti, da niso hoteli sprejeti možnosti, da jih je albanska obveščevalna služba prelisičila.

V enem primeru se ekipi agentov sedemkrat zapored ni uspelo pravilno odzvati na vnaprej dogovorjeni varnostni poziv oz. tajni signal, ki naj bi potrdil pristnost radijske komunikacije. Kljub temu so se ameriški voditelji še naprej obnašali, kot da se ni zgodilo nič nenavadnega, saj se niso zavedali – ali pa niso bili pripravljeni priznati –, da je bila ekipa verjetno ujeta in da sovražnik nadzoruje njihovo radijsko postajo. Sčasoma so Američani začeli vseeno sumiti, da je bila komunikacija kompromitirana. Namesto da bi ustavili operacijo in ponovno preučili celotno omrežje, so še naprej pošiljali nove agente neposredno v roke albanske obveščevalne službe. Tako, zaključuje Long, so "začetni neuspeh" spremenili v "nepopravljivo katastrofo".

Po tem porazu so zahodne službe spoznale, da je režim v Tirani premočan, Albanija pa je bila poligon, kjer sta se CIA in MI6 učila obrti tajnih operacij, ki sta jih kasneje med hladno vojno uporabljali po vsem svetu.

ZDA in zahodne sile so namreč podobne operacije v tistem času izvajale tudi v drugih državah vzhodnega bloka - Bolgariji, Romuniji, na Poljskem ter tudi znotraj same Sovjetske zveze - v zahodni Ukrajini ter baltskih državah. Vse precej neuspešno.

Delovanje jugoslovanske tajne službe (OZNA/UDBA) v Albaniji je potekalo predvsem med drugo svetovno vojno in po njej, še posebej pa se je okrepilo po resoluciji Informbiroja leta 1948, ko je režim Enverja Hodže postal sovražen do Jugoslavije. Te dejavnosti so vključevale obveščevalno delo, podporo projugoslovanskim kadrom, vstavljanje saboterjev in delo z albansko politično emigracijo.

Zanimivo je, da je prav Jugoslavija med vojno in v prvih letih po njej vzpostavila albansko tajno službo Sigurimi in cel obveščevalni sistem po vzoru OZNE in sovjetske NKVD, zato je dobro poznala njen ustroj. Toda po sporu z Informbirojem je bila v Albaniji sprožena obsežna čistka projugoslovanskih elementov v družbi, politiki in obveščevalnih strukturah, zato je Beograd izgubil dobršen del vpliva.

UDBA je pri izvajanju operacije Dragoceno zahodnim službam nudila predvsem logistično podporo. Zagotavljala jim je logistične objekte, koridorje za prehod agentov in informacije s terena. Povezava med UDBO in zahodnimi operativci je potekala po diplomatskih in obveščevalnih kanalih v Beogradu in Atenah.

Jugoslovanska tajna služba je delila obveščevalne podatke o namestitvi Hodžove vojske in Sigurimi. Ob tem je UDBA predvsem na severu Albanije izvajala svoje operacije poskusa vplivanja na lokalno prebivalstvo in destabilizacijo režima. V teh operacijah je bilo ubitih več kot 90 agentov, povezanih z jugoslovansko tajno službo.