Covid skozi oči prve frontne linije

Nekateri boste razumeli, nekateri ne, drugi boste to prebrali in rekli, "samo jamrajo, cele dneve kavo pijejo".

Sem zdravstveni tehnik, zaposlen v ljubljanskem UKC, na Kliničnem oddelku za pljučne bolezni in alergijo. Zadnji dve leti zaradi kadrovske podhranjenosti pomagam tudi na internistični prvi pomoči.

Od novembra 2020 sem del covidnega DTS-tima, prve bojne linije. To je bil zame pravi izziv, nekaj novega, obenem pa me je bilo strah, kaj bom prinesel domov. Poslani smo bili v ta nov, neznan totalni kaos. Prva ekipa, ki je prišla novembra 2020, je oddelek praktično postavila na noge. Začetki so bili res težki, kolegice in kolegi so prišli z različnih klinik, vsak na svoj način podkovan z znanjem s svojega področja, treba je bilo vzpostaviti proces dela ipd. Bili so dnevi, ko smo imeli zelo težke delovne razmere na oddelku, dva zdravstvena tehnika za 30 hospitaliziranih pacientov. Dobesedno smo se utapljali v delu ... Negotovost, strah in bolniki, ki nas potrebujejo.  

Kljub temu, da smo bili preobremenjeni in izgoreli, smo odšli domov čiste vesti. Neprecenljiv občutek je uspešno pozdravljen bolnik in na koncu hvaležnost svojcev. Delamo s pokretnimi, nepokretnimi, prestrašenimi, žalostnimi ter zmedenimi pacienti, ampak se zavedamo, da je delo z ljudmi naše poslanstvo. Pod obvezno varovalno zaščitno opremo je zelo vroče, očala oziroma "gas" maska te tišči v nos, čelo, da te glava boli še ves dan. Zaščitni plašč ne diha, zelo se potimo in ni prijetno. 

Bil sem prepričan, da če bomo delali s takšnim tempom ter kadrovsko okrnjeni, da bo kmalu totalni kolaps zdravstvenega sistema. Pogosto se je pripetilo, da smo sprejeli bolnika na minimalni koncentraciji kisika, nato smo morali zaradi naglega poslabšanja zdravstvenega stanja povečati vrednost kisika na sto odstotkov, do jutra pa je bil že v intenzivni enoti na respiratorju. Ključnega pomena za kakovostno in uspešno opravljeno delo je bilo timsko delo.

Vsi imamo občutek, da zunanji svet nikakor ne razume, s čim se spopadamo in kako v resnici je. Vsakomur bi bilo lahko jasno, da covid-19 nikakor ni navadna gripa. Delo s covidnimi pacienti je fizično naporno že samo zaradi zgoraj omenjene obvezne varovalne zaščitne opreme, psihično pa še toliko bolj.  Zadnje čase hospitaliziramo vse več mlajših pacientov, tudi brez kakršnih koli pridruženih bolezni. Jaz jih gledam in si mislim: "Ta gospod je isti letnik kot moj oče, kaj pa, če bi bil to on?" Na trenutke me res zagrabi panika. Še kar nekaj časa mi bo ostal v spominu gospod, ki sem ga sprejel na oddelek. 

Zbolela sta oba z ženo, ona je bila v slabši koži. Gospo smo premestili na polintenzivni oddelek, kjer je bila nekaj dni. Večkrat se je spraševala, zakaj sta bila v restavraciji v zaprtem prostoru brez zaščitne maske. Po nekaj dneh po izboljšanju zdravstvenega stanja smo gospo vrnili na oddelek, znova zraven moža. Pri gospodu so bile vidne solze sreče, ko je spet zagledal svojo ženo.

Drugi dan prideš v službo in te šokira novica, da je bil tisti, ki si ga včeraj sprejel na oddelek, 'intubiran', laično povedano, navaden dodatek kisika po kisikovi maski mu ne zadošča, diha s pomočjo ventilatorja, je v umetni komi – 'sediran'. Takšne stvari so precej stresne za svojce, pa tudi za nas zaposlene. Kljub neštetim informacijam se trudiš pri pacientu narediti vse, narejeno dokumentirati ter izvajati zdravnikova naročila, ki jih je lahko naenkrat več hkrati, obenem pa biti zelo pozoren, da se nikjer ne zmotiš, kljub temu da nenehoma zvoni telefon. 

Žal se še vedno najdejo ljudje, ki ne verjamejo v resnost covida. Na drugi strani smo imeli ogromno pacientov, ki vse do hospitalizacije niso verjeli v virus. Informacija, da mladih covid-19 ne prizadene, je napačna.