Dallas zamenjal za Ljubljano: 'Prvič v življenju sem se peljal z javnim avtobusom'

Z mladim Američanom se srečava na topel jesenski dan, ko se po meglenem jutru nad Ljubljano pokažejo prvi sončni žarki. Usedeva se v bližnjo kavarno in si naročiva kavo. Ritual, ki ga Aaron Arnold naravnost obožuje, vse odkar se je pred dobrim letom dni preselil v Slovenijo. 

"Kava tukaj je popolnoma drugačna. Na eni strani zaradi intenzitete in načina priprave, po drugi strani pa tudi zaradi tega, kdaj se pije. Navajen sem pitja kave zjutraj, ampak še nikoli v življenju nisem slišal, da bi kdo pripravljal kavo po kosilu," pove. 

V njegovi domovini je pitje kave navada oz. nuja pred odhodom v službo in ne ritual, ki bi vključeval tudi socializacijo. "V Ameriki ne dobiš kave v restavraciji, greš v kavarno," pojasni. 

Arnold je odraščal v majhnem mestu Macon v ameriški zvezni državi Georgia, a se je zaradi študija in dela kasneje preselil v Teksas, v predmestje Dallasa. Delo v računovodstvu ga ni več navduševalo in zaželel si je spremembe, zato je poleti 2023 začel raziskovati evropske države. V ožjem izboru so se znašle Madžarska, Avstrija, Slovenija, Hrvaška in Srbija. Še istega leta je obiskal vseh pet prestolnic, največji vtis nanj pa sta naredili Budimpešta in Ljubljana. Izbral je slednjo. 

Če mnogi Američani celo življenje sanjajo o življenju v Parizu ali pa nekje pod vročim španskim soncem, je mladi Američan, ki v Sloveniji študira ekonomijo, razmišljal povsem drugače. "Nisem se želel preseliti v zahodnoevropsko državo, ker bi bila to potem v marsičem enaka selitvi v drugi del ZDA. Z jezikom bi bilo seveda drugače, vendar ne bi bila tako velika kulturna sprememba, kot sem si želel," mi zaupa. 

V Ljubljano se je zaljubil, ko jo je prvič obiskal s svojo družino."Šli smo na kavo ob reki in opazoval sem ljudi, ki so se sprehajali mimo in tiho pogovarjali. Bilo je res sproščeno. Spomnim se, da sem si predstavljal, kako sedim tam in berem knjigo, ko moje družine ne bo tukaj," razkrije. 

Za Slovenijo je sicer prvič, čeprav bežno, slišal v srednji šoli, pri pouku svetovne geografije. Kasneje pa se mu je vtisnila v spomin predvsem zaradi dveh znanih Slovencev, ki prebivata v ZDA, Melanie Trump in Luke Dončića. "Dve resnično znani osebi sta postali slavni hkrati in obe sta bili slučajno iz Slovenije. In tako sem nekje v tem času izvedel za Slovenijo."

Ob prihodu v našo državo je moral opustiti nekatere ameriške navade in se prilagoditi slovenskim. Vprašam ga, kaj mu je bilo najtežje. Na moje presenečenje izpostavi javni prevoz. "Nikoli v življenju se nisem peljal z javnim avtobusom. In tako sem se priučil tega življenjskega sloga in kulture kolesarjenja, ki pri nas ne obstaja. Tam, od koder prihajam, se nihče ne vozi z avtobusom," pove. 

Javna prevozna sredstva, kot sta denimo avtobus in podzemna železnica, imajo v ZDA pogosto negativen prizvok, poudarja Arnold, navada Američanov pa je, da se povsod peljejo z avtomobilom. 

Prav tako je bil začuden, ko je pri nas prvič zagledal osnovnošolske otroke, ki se sami prevažajo po mestu. "To me je resnično presenetilo, ker kot otrok v Ameriki, razen če si iz velikega mesta, ki ima res varen in dober javni prevoz, se nikoli ne pelješ sam z vlakom, avtobusom ali čim drugim. Ko si se želel družiti s prijatelji, so te morali peljati starši. Nisem mogel reči, hej, gremo v center z avtobusom," pojasni. 

Opaža, da smo Slovenci izjemno samostojni že od malih nog, čeprav se morda tega marsikdo ne zaveda. Všeč mu je, kako se učitelji in učenci sprehajajo skupaj po mestu in hodijo na izlete. Tega v ZDA ni, poudarja. "Pri nas ne zapustiš šole, tukaj pa greš lahko ven na malico. Tak privilegij sem imel le v zadnjem letniku srednje šole, pa še to so me vsakič popisali," razlaga. V ameriških šolah namreč veljajo poostreni varnostni ukrepi.

Po selitvi v Slovenijo se je težko privadil tudi na naš sistem recikliranja odpadkov. "V ZDA vsak košček smeti; bananin olupek, pločevinko kokakole, razbito steklenico, daš v isti koš. Ne recikliramo. Ko sem se preselil, sem se naučil ločevati. Ne vem, zakaj mi je bilo to tako težko."

Nekaj povsem novega zanj so bili tudi copati v hiši in koncept nedeljskega kosila. "Navajen sem bil, da grem do svoje sobe in se tam sezujem. Čevljev si ne sezujemo, ko pridemo v hišo, razen če so blatni," pojasni. Družinska kosila pa so, vse odkar se je preselil v Evropo, njegova najljubša stvar. "Všeč mi je, da je Slovenija ob nedeljah tako tiha in zaprta. To je dan za družino in to resnično cenim."

Kulturne razlike med državama Arnolda ne obremenjujejo več in jih po enem letu bivanja v Sloveniji težje zazna. Meni namreč, da se je v veliki meri že prilagodil na slovenski način življenja.

Je pa ob prihodu v Ljubljano doživel dva kulturna šoka, ki sta se mu vtisnila v spomin. V prvem tednu bivanja v prestolnici ga je na tržnici ujel dež, zato se je ustavil na eni od stojnic, da bi kupil dežnik. "Stal je pet evrov. Sprejemali so samo gotovino, jaz pa pri sebi nisem imel denarja. Prodajalec je nato prodajalca pri sosednji stojnici vprašal, ali lahko plačam pri njih, oni pa mu vrnejo gotovino," se spominja Arnold, ki poudarja, da je plačevanje z gotovino v ZDA bolj redkost kot pravilo. 

V drugem primeru pa je v kavarni želel naročiti kavo, a tudi tam niso sprejemali kartic. "Rekli so mi, naj se vrnem naslednji dan in plačam. Nisem razumel, kako so me pustili, da grem brez plačila. To mi je bilo res tuje. V ZDA moraš nekoga poklicati, da pride plačat namesto tebe," ponazori. 

26-letnik je v ZDA okusil tipičen ameriški delavnik. Po jutranjem obisku fitnesa je sledila približno enourna vožnja v službo, z delom pa je zaključil nekaj čez 17. uro. "Odhod iz službe je bil najslabši del mojega dne. Sliši se smešno, ampak vedel sem, da bom vsaj eno uro stal v zastoju. Vsak dan sem porabil vsaj dve uri za vožnjo in bilo je res izčrpavajoče," pravi. 

Na vprašanje, ali drži rek, da so Američani 'obsedeni' s svojo službo, odgovori, da je Amerika v prvi vrsti polna kontrastov med ljudmi in življenjskimi slogi. "Veliko ljudi je popolnoma obsedenih z delom, saj je v ZDA zelo pomembno, da te nekdo opazi. Torej, če ostanem v službi dlje, bom morda dobil povišico. Če ostanem dlje kot moj sodelavec, bom morda dobil več. Veliko je tekmovalnosti in individualizma. Manj je poudarka na izdelku in več na predanosti. Nekateri pa seveda pridejo v službo in se le pretvarjajo, da delajo," razlaga Arnold. 

Na splošno drži, da Američani preživijo več časa na delovnem mestu kot Evropejci, pravi, in dodaja, da se to kaže tudi v dopustih. "Obstaja veliko spodbud, da delaš več." 

Kot računovodja je imel 23 dni letnega plačanega dopusta, a si Američani le redko privoščijo počitnice, daljše od enega tedna. "Tukaj v Sloveniji je normalno, da si vzameš dva tedna dopusta v kosu, pri nas ne. Če si odsoten z dela več kot en teden, si v zaostanku in morda ne boš dobil povišice. Ves čas je prisoten ta pritisk," o ameriški delovni miselnosti razmišlja Arnold. 

Posledica celodnevnega preživljanja časa v službi je tudi zatekanje k hitri prehrani, meni mladi Američan. "Če delaš devet ur in se moraš potem še dve uri peljati domov, si 11 ur od doma. Ali si res želim priti domov ob 19. uri in kuhati večerjo? Verjetno ne. No, vsaj ne vsak dan. In tako se hitra prehrana prikrade v tvoje življenje, ves čas te nagovarja." 

Manj prostega časa pomeni tudi manj časa za družino, zato Arnold še posebej ceni prizore slovenskih staršev in otrok, ki se ob koncu dneva igrajo v parku. "Pri nas to ni nekaj običajnega, kajti če greš v park, se moraš voziti. Vsepovsod se moraš peljati. Starši se večinoma ob večerih sproščajo ob gledanju televizije, otroci pa počnejo svoje stvari."

Američan v Sloveniji obiskuje magistrski študij na Ekonomski fakulteti, v svojem prostem času pa se ukvarja z družbenimi omrežji, kot sta TikTok in Youtube, in dokumentira svoje življenje pri nas. Po eni strani se je za ta korak odločil, da bi Američanom predstavil majhno državico, za katero večina še nikoli ni slišala, po drugi strani pa z objavljanjem posnetkov ostaja povezan s svojo družino, ki je zdaj točno 8000 kilometrov stran, onkraj Atlantika. 

"Ko sem se lani preselil sem, sem že šest let preživel stran od doma. Tako sem lahko ostal prisoten v njihovem življenju in oni v mojem. Pokazal sem jim, kaj počnem, kako se počutim," pove Arnold, ki sicer prihaja iz velike družine. Ima sedem bratov in sester, njegovi starši pa so ga, odkar se je preselil v Ljubljano, obiskali že petkrat. 

Čeprav je daleč stran od doma v povsem novem okolju, pravi, da ne čuti domotožja. "Nisem želel biti blizu doma, ker sem želel odrasti. Sam sem se želel učiti. Mislim, da se moraš sam boriti, najti svojo pot," dodaja. 

Slovence mi opiše s tremi besedami: zaščitniški, zadržani in prijazni. "Vedno mi bodo dali vedeti, da se motim, če tako mislijo, zagotovo mi bodo povedali svoje mnenje. Na splošno ste tudi veliko bolj introvertirani kot mi. Na ulici bo redko kdo pristopil do tebe in te ogovoril. Pa tudi zelo prijazni ste. Ne vem, ali sem imel le srečo, ampak tukaj sem spoznal toliko prijaznih ljudi in nikoli nimam težav," pove. 

Po drugi strani meni, da imajo Slovenci precej stereotipno mnenje o Američanih. "Glasni in neumni," se pošali. Vzrok za to vidi predvsem v količini negativnih novic, ki prihajajo v Evropo iz ZDA, in ki po njegovem mnenju prikazujejo "skrajnosti na obeh straneh - neverjetno pametni ali pa neverjetno neumni." 

Čeprav lahko s Slovenci večinoma brez večjih težav komunicira v domači angleščini, je cilj Američana, da se nauči slovenščine. Pri učenju jezika mu pomagajo njegovo dekle, Slovenka, in njena družina. 

"Poslušam jih, ko govorijo, in vsak dan razumem več. Najtežje mi je spreganje glagolov. To je res težko in mi je popolnoma tuje," pove. 

Učenje jezika države, v kateri živiš, se mu zdi izjemno pomembno. "Tukaj vidim svojo prihodnost, želim si ustvariti družino in želim biti del te kulture. Velik del kulture je jezik, saj je neka povezovalna točka. Morda bi bilo od mene sebično, če bi rekel, naj z mano govorijo v angleščini. Mislim, da moram vsaj poskusiti in dati vse od sebe," zaključi vedno nasmejani Američan.