Denar v 'nogavici' bolj tvegana finančna odločitev kot delnice?

Številni se bojijo vlaganja na kapitalske trge zaradi tveganja, ki ga to prinaša. To je seveda realno, borzne tečajnice nihajo, padci so lahko vrtoglavi in nenadni. Pogled na bančni račun je lahko bolj pomirjujoč, če se številka, tako kot ob padcih na borzi, ne spremeni. A to še ne pomeni, da na dolgi rok s tem ne pridelamo izgube, ki je lahko še višja, kot če bi denar razpršili na kapitalske trge.

"Z varčevanjem v denarju ne moremo premagati inflacije. V primeru, ko posameznik večji del svojega premoženja hrani v denarju, njegova realna vrednost z leti upada. To je prikrito, a resnično tveganje. Denar izginja počasi in skoraj neopazno," ponazori svetovalka za osebne finance Kaja Šolinc. "Tisti, ki varčujejo zgolj v denarju, vpliv inflacije občutijo neposredno, saj njihovi prihranki ne sledijo rasti cen. Po drugi strani imajo vlagatelji več možnosti za ohranjanje realne vrednosti premoženja, ker naložbe dolgoročno pogosto presegajo inflacijo in s tem omogočajo ohranitev kupne moči," pojasnjuje.

Številni imajo občutek, da je denar na bančnem računu popolnoma varen. A čeprav znesek na bančnem računu ostaja enak, njegova vrednost z leti pada. To pomeni, da si lahko z istim zneskom čez nekaj let privoščimo manj kot danes. Razlog za to je razlika med obrestnimi merami in inflacijo. Obresti, ki jih banke izplačujejo na vpogledne ali varčevalne vloge, so večino časa zelo nizke, pogosto le med 0,5 % in 1 % letno. Inflacija pa je praviloma višja, v povprečju okoli 2 % do 3 % na leto. Posledično denar, ki leži na računu, izgublja kupno moč, čeprav je na prvi pogled varen, realno prinaša zagotovljeno izgubo vrednosti, pojasnjuje.

Inflacija pomeni postopno izgubo kupne moči denarja, kar se odraža skozi rast cen dobrin in storitev skozi čas. Visoka inflacija pomeni, da cene dobrin hitro rastejo, pri nizki inflaciji pa se zvišujejo počasneje. V obeh primerih velja, da z inflacijo denar postopoma izgublja svojo vrednost. Rast cen pomeni, da lahko z enako vsoto denarja posameznik kupi manj dobrin in storitev kot nekoč. Če smo denimo pred petimi leti za 20 evrov dobili več skodelic kave, jih danes dobimo precej manj, saj je zdaj kava dražja.

Če ima posameznik 10.000 evrov na bančnem računu, potem ob povprečni letni inflaciji v višini 2,2 % vrednost tega zneska po 20 letih realno znaša približno 6.500 evrov, po 30 letih pa le še okoli 5.200 evrov. Pogosto slišimo, da je inflacija v višini 1 % do 2 % dobra, saj spodbuja gospodarsko rast. Ko ljudje vidijo letno inflacijo v razponu med 1 % in 3 %, se jim to zdi zanemarljivo malo, zato pogosto podcenjujejo njen dolgoročni vpliv na premoženje. V resnici pa se tudi nizka inflacija skozi leta močno sešteva in postopoma zmanjšuje kupno moč denarja, razloži Šolinčeva.

Vlaganje denarja drugam kot na bančni račun nam omogoča plemenitenje naših prihrankov. Pri vlaganju denarja seveda vedno obstaja določeno tveganje: "Tveganje pravzaprav pomeni negotovost glede prihodnjih donosov, saj ima vsaka naložba določeno stopnjo tveganja. Posameznik lahko pri določenih naložbah izgubi del vloženih sredstev, a hkrati tveganje omogoča potencial za višje donose," pove Šolinčeva.

Če vlagatelj ni pripravljen sprejeti tveganja, tudi ne more pričakovati visokih donosov, saj sredstva z nizko stopnjo tveganja običajno prinašajo nižji donos. Med take naložbe spadajo bančni depoziti, zakladne menice in državne obveznice, našteje. "Tveganje predstavlja ceno, ki jo plačamo za možnost rasti premoženja," izpostavi.

Ko posameznik razmišlja o tem, kakšno stopnjo tveganja je pripravljen sprejeti, je pomembno tudi, da pozna svoj časovni horizont vlaganja, izpostavlja Šolinčeva: "Vlagatelj mora tveganje, povezano z določeno naložbo, razumeti, ga upravljati in osmisliti glede na dolžino obdobja, v katerem namerava investirati. Če ima vlagatelj možnost denar vložiti dolgoročno, mu to omogoča, da se vrednosti na kapitalskem trgu po morebitnih obdobjih izgub ponovno povišajo. Dolgoročni časovni horizont zagotavlja, da je vlagatelj prisoten tudi v obdobjih, ko vrednosti na trgih rastejo, kar povečuje možnosti za dolgoročno rast premoženja." Ko govorimo o kapitalskih trgih in o vlaganju v delnice, je pomembno, da se zavedamo, da kapitalski trgi nihajo, rastejo in tudi padajo, vendar pa je splošen trend eksponentno naraščajoč na dolgi rok, pravi Šolinčeva: "Tako lahko sklepamo iz preteklosti, prihodnosti pa ne moremo napovedati in z gotovostjo trditi, da bo tako tudi v prihodnje. Razpršeno vlaganje na kapitalske trge je torej tvegano na kratek rok, saj lahko trgi na kratek rok padejo za 10, 20 ali celo 40 odstotkov, ne pa tudi na dolgi rok."

Investicije v kapital poganjajo gospodarsko rast. Z vlaganjem v nove tehnologije, opremo, objekte in razvoj produktov podjetja povečujejo svoje proizvodne kapacitete, ustvarjajo nova delovna mesta in omogočajo razvoj inovativnih izdelkov in storitev, našteva: "Gospodarska rast, merjena z bruto domačim proizvodom (BDP), izhaja prav iz povečane proizvodnje dobrin in storitev. Ko podjetja vlagajo v kapital, se povečujejo njihove možnosti za višje dobičke, kar neposredno prispeva k višji gospodarski rasti in splošni blaginji v gospodarstvu."

Inovacije, ki vodijo do razvoja novih tehnologij, zahtevajo investicije v kapital. Brez teh vlaganj razvoj ne bi bil mogoč. Podjetja, ki vlagajo v inovacije ter raziskave in razvoj, lahko ustvarjajo nove produkte, izboljšujejo procese in pridobijo konkurenčno prednost. Primeri pomembnih inovacij so razvoj interneta sredi 90. let prejšnjega stoletja ali razvoj umetne inteligence v zadnjih letih. Takšne investicije poganjajo gospodarsko rast, saj velikim inovacijam pogosto sledijo obdobja visoke ekonomske rasti. Večja operativna učinkovitost pomeni višje dobičke podjetij, kar se dolgoročno odraža tudi v rasti na kapitalskih trgih. Investicije so tako ključne ne le za rast gospodarstva, ampak tudi za ohranjanje konkurenčnosti podjetij in ustvarjanje dolgoročnih donosov.

Pri iskanju odgovora na vprašanje, kako tvegane in dobičkonosne so posamezne naložbe, se finančni analitiki radi zatečejo h krivuljam, ki prikazujejo rast in izgube v daljšem časovnem obdobju. Kaj ta pove za zadnjih 100 let?

Zgodovinsko gledano delniški indeksi dolgoročno rastejo, saj odražajo rast podjetij in gospodarstva kot celote, pojasni Šolinčeva. Na primer, S&P 500 od leta 1928 do danes v povprečju prinaša približno 10 % letnega donosa, čeprav so vmes nastopila obdobja močnih padcev, kot so velika depresija, finančna kriza leta 2008 ali pandemija leta 2020. "Dolgoročna krivulja kaže stalen naraščajoč trend, kljub kratkoročnim nihanjem. To pomeni, da vlagatelji, ki vztrajajo dolgoročno, pogosto premagajo inflacijo in ustvarijo realno rast premoženja," izpostavi.

Nepremičnine dolgoročno pogosto sledijo inflaciji in omogočajo razpršitev portfelja. So manj likvidne in bolj odvisne od lokalnih razmer. V obdobjih gospodarskih kriz se cene lahko znižajo, v Sloveniji na primer med letoma 2008 in 2014, spomni.

"Zlato ohranja vrednost in služi kot zaščita pred inflacijo, a ne prinaša rednega donosa. Kratkoročno so cene zlata volatilne, dolgoročno pa pogosto sledijo inflaciji," ocenjuje.

Pri primerjavi dolgoročnih donosov S&P 500 z obveznicami, nepremičninami, zlatom in denarjem, je v zadnjih približno 100 letih najboljši donos na dolgi rok prinesel S&P 500: "Delniški ETF, ki sledi S&P 500, ima najvišjo dolgoročno rast. Krivulja kaže eksponentno rast skozi desetletja. Del učinka je rezultat reinvestiranja dividend in delovanja obrestno-obrestnega računa, ki dolgoročno močno poveča končno vrednost naložbe. Hkrati pa krivulja razkriva tudi visoko volatilnost, z globokimi recesijami in močnimi kratkoročnimi padci. Krivulja S&P 500 pokaže, da lahko majhni letni premiki na dolgi rok povzročijo ogromne razlike v končni vrednosti portfelja čez desetletja, kar poudarja pomen dolgoročnega vlaganja in vztrajanja v naložbah."

Na drugi strani so denar in bančni depoziti povezani s skoraj ravno ali zelo počasi naraščajočo krivuljo, medtem ko v realnih, inflacijskih enotah pogosto upadajo, saj inflacija zmanjšuje kupno moč shranjenega denarja.

Pri zlatu je opazna velika nihajnost cen med posameznimi obdobji, a dolgoročno ohranja vrednost, dodaja. Nepremičnine in obveznice imajo poleg rasti cen tudi tekoče prihodke, ki so najemnine in obrestna izplačila, kar zmanjšuje odvisnost naložb zgolj od sprememb cen. Krivulji teh naložb sta običajno manj strmi in bolj stabilni, z lokalnimi padci in obdobji stagnacije.

"Dolgoročno vlaganje v različne naložbene razrede omogoča razpršitev tveganja in večjo stabilnost portfelja. Medtem ko delniški indeksi ponujajo najvišji potencialni donos, državne obveznice pomagajo zmanjšati volatilnost in zaščititi kapital v obdobjih tržnih padcev," izpostavi.

Kako pa lahko vendarle obvladujemo tveganje oziroma ga zmanjšujemo, razpršimo? Kaj svetuje?

Tveganje je mogoče obvladovati oziroma zmanjšati z razpršitvijo naložb. To pomeni, da posameznik svoja sredstva razporedi med različne naložbene razrede, pri čemer upošteva svojo pripravljenost na tveganje, finančne cilje, časovni horizont in pričakovane donose.

- Razpršitev med različne naložbene razrede. Posameznik svoja sredstva razporedi med delnice, obveznice, nepremičnine, zlato in gotovino, s čimer zmanjšuje tveganje izgube celotnega kapitala.

- Razpršitev znotraj posameznega razreda. Pomembno je vlaganje v različne panoge in geografske regije, da se tveganje ne koncentrira na eno področje ali državo.

- Poznavanje časovnega horizonta. Daljši časovni horizont omogoča, da naložbe prebrodijo kratkoročne padce in dolgoročno zrastejo. Pri krajšem časovnem horizontu so primernejše varnejše naložbe, kot so vezane vloge in kratkoročne obveznice.

- Oblikovanje varnostne rezerve. Posameznik naj ima na voljo sredstva za nepredvidene situacije, da ni treba naložb prodajati ob neugodnem času.

- Poznavanje naložb. Velja pravilo: ne vlagaj v nekaj, česar ne razumeš. Razumevanje naložbe omogoča boljše odločitve in manjše tveganje napak.

- Ustrezen pristop do padcev na trgu. Panika ob padcih predstavlja dodatno tveganje napačnih odločitev. Pomembno je ohraniti mirnost in slediti dolgoročni strategiji.

- Uravnavanje tveganja glede na osebno toleranco. Vsak vlagatelj mora poznati svojo sprejemljivo raven tveganja. Prevelika izpostavljenost nihajem lahko povzroči stres in impulzivne odločitve.

- Razumevanje potencialnih izgub. Vlagatelj mora vedeti, koliko svojega kapitala si lahko privošči izgubiti, in kako bi to vplivalo na njegove prihodnje cilje ali poplačilo dolgov.

- Uporaba konservativnih naložb za stabilnost. Varnejši instrumenti, kot so obveznice, depoziti ali drugi stabilni produkti, zmanjšujejo skupno tveganje portfelja in stabilizirajo donos.

Kdaj je torej varčevanje na bančnem računu vendarle smiselno? "Varčevanje denarja na bančnem računu je smiselno, ko gre za kratkoročne cilje. Kadar posameznik denar potrebuje v bližnji prihodnosti ali ga hrani kot del nujnega sklada (t. i. emergency fund), namenjenega za nepredvidene situacije," svetuje sogovornica. Kadar pa je namen varčevanja dolgoročen, na primer prihranki za nakup nepremičnine ali za pokojnino, predolgo zadrževanje denarja na bančnem računu ni primerno.

Dojemanje tveganja je izjemno osebno, poudari Šolinčeva. Med vlagatelji obstajajo velike razlike v tem, koliko so pripravljeni sprejemati nihanja vrednosti naložb. Tisti z nižjo naklonjenostjo tveganju pogosto sčasoma ugotovijo, da pretirana konzervativnost ni optimalna, saj lahko denar zaradi inflacije in nizkih donosov izgublja vrednost. "Če vlagatelj ugotovi, da ima zelo nizko toleranco do tveganja, se lahko postopno opogumi z manjšimi zneski in z vlaganjem v bolj razpršene portfelje, kjer se tveganje porazdeli med različne naložbe. Tako pridobi izkušnje, zaupanje in občutek nadzora. Ključno je, da tveganja ne razumemo kot ovire, temveč kot orodje za doseganje dolgoročnih finančnih ciljev, če ga znamo pravilno upravljati," svetuje.

Pomembno je, da vsak vlagatelj realno oceni svojo toleranco do tveganja, izpostavlja: "Koliko nihanj vrednosti naložb lahko psihološko in finančno prenese, ne da bi pri tem sprejemal impulzivne odločitve. Vlagatelji, ki so bolj nagnjeni k tveganju, svojo resnično mejo pogosto spoznajo šele v obdobjih večjih padcev na trgih, ko se soočijo z začasnimi izgubami v portfelju. Prav v takšnih trenutkih mnogi ugotovijo, da so v resnici manj naklonjeni tveganju, kot so sprva mislili. Razumevanje lastne odzivnosti na tržna nihanja je zato ključni del uspešnega vlaganja."

Osebno dojemanje tveganja je odvisno od številnih dejavnikov, med najpomembnejšimi sta starost in časovni horizont vlaganja, našteva. Mlajši vlagatelji imajo praviloma več časa do upokojitve in zato lažje prenesejo večja nihanja na trgih: "Ko se posameznik približuje upokojitvi ali drugim finančnim ciljem, pa je smiselno, da tveganje postopno zmanjšuje. Na toleranco do tveganja vplivajo višina prihrankov, stabilnost dohodka, osebnostne lastnosti, življenjske izkušnje, finančno znanje, druge obveznosti in pretekle izkušnje z izgubami. Nekdo, ki je v preteklosti doživel večjo finančno izgubo, bo verjetno previdnejši, medtem ko je nekdo z več zaupanja v dolgoročno rast trgov pripravljen sprejeti več nihanj."

Bolj donosne naložbe na dolgi rok običajno pomenijo tudi višjo stopnjo tveganja. A pri vlaganju je treba razumeti, da ljudje pogosto ne delujemo povsem racionalno, še posebej v obdobjih, ko se trgi soočajo s padci, opozarja.

Strah pred izgubami lahko vlagatelje hitro premami, da prodajo svoje naložbe ravno takrat, ko je njihova vrednost najnižja, čeprav so bili njihovi cilji zastavljeni dolgoročno, svari in svetuje: "Če ima naložba še vedno potencial za rast, je takšno odločitev pogosto bolje odložiti. Padci na trgih so običajen del investicijskega cikla, zato je ključno imeti dovolj znanja, mirnosti in zaupanja, da zdržimo tudi skozi obdobja začasnih izgub. Dokler naložbe ne prodamo, je izguba le teoretična, razen v primeru, ko podjetje, v katerega vlagamo, propade. Enako pa velja tudi za dobičke, dokler jih ne realiziramo. Mnogi vlagatelji, ki v paniki prodajo in nato čez nekaj mesecev ali let opazujejo, kako se vrednosti naložb ponovno dvignejo, svoje odločitve kasneje obžalujejo. Dolgoročno uspešni vlagatelji zato ne poskušajo premagati trga, temveč premagati lastna čustva."

Posameznik, ki želi stabilen dohodek, bo izbral varnejše naložbe in prevzel manj tveganja. Kdor pa cilja na dolgoročno rast kapitala, bo moral sprejeti tudi večja kratkoročna nihanja. Meje si posameznik lahko postavi z analizo svojih ciljev in časovnega okvira. V primeru, ko denarja ne bo potreboval več let, si lahko privošči več tveganja. Če bo sredstva potreboval prej, je smiselno izbrati bolj stabilne naložbe, poudarja Šolinčeva.

In kot sklene: "Pri vlaganju je pomembno razumeti, da bo v času, ko bo imel posameznik določeno naložbo v lasti, veliko stvari šlo narobe. Trgi bodo nihali, novice bodo zaskrbljujoče, vlagatelj bo včasih dvomil v svoje odločitve. A dolgoročno se vlaganje pogosto izplača. Donosi so praviloma visoki, čeprav pot do njih ni vedno mirna. Občutki negotovosti, dvoma in obžalovanja so naraven del vlagateljske poti. Uspešni vlagatelji jih ne skušajo izničiti. Naučijo se jih sprejeti in ostati dosledni svoji strategiji."