Desetnik Wojtek: medved po rodu, vojak po poklicu

Spomladi 1942 je novoustanovljena Andersova armada, sestavljena iz nekdanjih pripadnikov poljske vojske, zapustila Sovjetsko zvezo in se odpravila v Iran, skupaj s tisoči poljskih civilistov, ki so bili deportirani v Sovjetsko zvezo po invaziji na vzhodno Poljsko leta 1939.

Na poti v Teheran v Iranu so poljski vojaki 8. aprila 1942 srečali mladega iranskega fanta, ki ga je spremljal medvedji mladič. Ta je tako očaral 18-letno Ireno Bokiewicz, da je prosila poročnika Anatola Tarnowieckega, da je mladiča od fanta odkupil. Medved je nato tri mesece preživel v poljskem begunskem taborišču blizu Teherana. Nato so ga podarili 2. transportni četi, ki je kasneje postala 22. artilerijska podporna četa, vojaki pa so mu dali ime Wojtek.

Wojtek je imel na začetku težave s požiranjem, hranili pa so ga s kondenziranim mlekom. Iz steklenice vodke. Ko si je opomogel, so na jedilnik prišli sadje, marmelada, med in sirup. Medved je kasneje začel posegati po pivu, ki je postalo njegova najljubša pijača. Užival je tudi v konzumiranju cigaret. Dobesedno. Ni jih kadil, ampak jih je jedel. Zjutraj se mu je, tako kot vojakom, prilegla kava.

Spal je tudi z drugimi vojaki, če jim je bilo ponoči hladno. Užival je v rokoborbi in se celo naučil salutirati, ko so ga pozdravili. Postal je atrakcija tako za vojake kot za civiliste in kmalu neuradna maskota enote. Z 22. četo se je sprva premestil v Irak, nato pa skozi Sirijo v Egipt in na koncu v Italijo. Ko je prispel tja, je tehtal že preko 90 kilogramov. Ravno prav, saj je njega in njegove soborce čakala velika preizkušnja - bitka pri Monte Cassinu.

Poljski 2. korpus so pred odhodom v Italijo priključili britanski 8. armadi, ki se je pred tem proslavila v severnoafriških bitkah. Predpisi za britansko transportno ladjo, ki naj bi jih prepeljala v Italijo, so prepovedovali maskote in hišne ljubljenčke. Da bi se izognili tej omejitvi, je bil Wojtek uradno vpoklican v poljsko vojsko kot vojak 22. artilerijske oskrbovalne čete in napoten proti čvrsti nemški obrambni liniji pred Rimom.

Bitke za Monte Cassino so bile brutalne. 15. februarja 1944 so zavezniški bombniki odvrgli stotine ton bomb na zgodovinski benediktinski samostan na vrhu hriba in ga spremenili v ruševine, saj so zmotno verjeli, da ga uporabljajo nemške čete. Te so se tam utrdile šele v ruševniah samostanah, ki so nudile dobro zavetje. 

Wojtek se je prvič udeležil bojev v četrti bitki za Monte Cassino, v kateri je 22. četa 18. maja 1944 odigrala pomembno vlogo pri osvojitvi samostana na strateško pomembnem vrhu in preboju nemške obrambne linije. Medved je posnemal vojake: ko je videl moške, ki so dvigovali zaboje, je to storil tudi on. Naučil se je pomagati svojim tovarišem pri razkladanju 100-kilogramskih zabojev s 25-kilogramskimi granatami.

"Jasno se spominjam, ker je bil moj dvajseti rojstni dan. Prebijali smo se skozi zapuščena polja in iskali potepuške kokoši in jajca, ko je bližnja topniška enota odprla ogenj. Šli smo pogledat in našli baterijo poljskih topničarjev, ki so se pripravljali na baražno obstreljevanje. Topniško mesto je bilo skrito na jasi v velikem gozdu. Medtem ko smo opazovali, je iz gozda nenadoma prišel velik medved, ki je hodil po zadnjih nogah. Zdelo se je, da nekaj nosi. Z Vincentom sva topničarjem zakričala opozorilo, da gre proti njim medved, a se nihče ni odzval. Medved je šel do topa in na tla odložil granato. Nato se je vrnil v gozd in se spet pojavil z drugo granato. Nato je splezal na drevo in zdelo se je, kot da opazuje, kam letijo granate. Bilo je neverjetno. Res neverjetno," je pred leti v intervjuju za BBC pripovedoval Britanec John Clark, ki se je udeležil bojev pri Monte Cassinu.

Zavezniki so v bitki utrpeli od 54.000 do 55.000 žrtev, medtem ko so nemške izgube znašale približno 20.000. Zavzetje položaja je zaveznikom omogočilo, da so 4. junija 1944 zavzeli Rim.

Drugi vojaki so pripovedovali, da je bil zadnje v težkih bitkah velika moralna spodbuda. "Pomagal nam je, da smo se prebili naprej," je dejal poročnik Andrzej Gasior. Po bitki je 22. četa dobila dovoljenje, da na svoji uniformi in vozilih prevzame oznako Wojtka, ki nosi granato. 

Wojtek in tovariši so prodirali proti severu in osvobodili številna mesta na italijanski strani jadranske obale. Sodeloval je v operaciji Olive, ko so zavezniške enote septembra 1944 prebile Gotsko linijo ter v operaciji Grapeshot, s katero so aprila 1945 zasedli Bologno.

Andersova armada je ostala v Italiji do leta 1946, preden so jo premestili v Veliko Britanijo. Večina pripadnikov 22. čete se ni mogla (ali želela) vrniti domov na Poljsko, ker je oblast prevzela komunistična partija pod nadzorom Moskve. Nekaj časa so bili v poljskem centru za preselitev v taborišču Winfield na škotski meji. Mnogi vojaki so se po demobilizaciji novembra 1945 naselili v Veliki Britaniji, vključno z Wojtekom.

Ta je bil predan v oskrbo živalskemu vrtu v Edinburghu, kjer je preživel preostanek svojega življenja. Pogosto so ga obiskovali novinarji in nekdanji poljski vojaki, nekateri od njih so mu metali cigarete, da bi jih jedel, tako kot je to počel že med služenjem v vojski. Še vedno se je z veseljem odzival na pogovore v poljščini in prepoznal mnoge člane svoje nekdanje enote. Medijska pozornost je prispevala k Wojtekovi priljubljenosti. Bil je pogost gost v otroški oddaji Blue Peter na televiziji BBC. Umrl je 2. decembra 1963, star 21 let.

Njemu v čast so bili v različnih mestih v Italiji, Veliki Britaniji in na Poljskem postavljeni številni kipi in spomeniki. Najdemo jih lahko v britanskem Imperialnem vojnem muzeju v Londonu, v Grimsbyju, Edinburghu, Dunsu, v italijanskem Cassinu ter v poljskih mestih Krakov, Szczecin, Sopot in Poznan, kjer je po medvedu tudi poimenovana ulica, ki vodi do živalskega vrta.

Leta 2024 je izšel 28-minutni animirani kratki film Medved po imenu Wojtek (2023) v režiji Iaina Gardnerja, ki je bil nominiran za 17 nagrad, vključno z nominacijo za oskarja v kategoriji animiranih kratkih filmov.