Zgodba zadnje ljubljanske dežnikarice: 'Od petih sem ostala samo jaz'

"Včasih so bili dežniki zelo dragi, lahko tudi polovico plače. Si predstavljate, da bi danes za dežnik odšteli polovico plače?" pove dežnikarica Marija Lah.

Dežnik je danes nekaj samoumevnega. Ko začne deževati, ga odpremo in ko ne služi več svojemu namenu, ga pogosto zamenjamo z novim. Toda predmet, ki ga danes razumemo kot poceni in skoraj potrošni izdelek, ima dolgo zgodovino. Prve oblike dežnika so bile sicer namenjene predvsem zaščiti pred soncem. Poznali so jih že v starih vzhodnih civilizacijah, kjer je bil dežnik tudi simbol oblasti in družbenega položaja. V Evropi se je njegova uporaba kot zaščite pred dežjem bolj razširila v 18. stoletju.

Tudi Ljubljana ima svojo zgodbo o dežnikih. O dežnikarski dejavnosti v mestu priča med drugim zgodovina Vidmarjeve tovarne dežnikov in nogavic. Toda industrija in množična proizvodnja sta skozi desetletja spremenili tudi odnos do samega predmeta. Dežnik je postal cenejši, dostopnejši in predvsem bolj zamenljiv.

V njeni delavnici pristanejo najrazličnejši dežniki. Nekateri so poškodovani zaradi vsakodnevne uporabe, druge je premagal veter, tretjim je odpovedal mehanizem. Pri popravljanju ni veliko prostora za improvizacijo. "Pri dežniku lahko pokvariva vse, tako da tudi popravlja se vse", pove. Med zahtevnejšimi so tako imenovani duplo dežniki. "Najbolj zahtevni so dežniki, ki se jim reče duplo. Imajo zakomplicirane mehanizme v palici in so med bolj zahtevnimi," opisuje Marija.

A pot Marije Lah do tega poklica ni bila načrtovana. Pravzaprav dežnikarstvo sprva sploh ni bilo del njenega sveta: "Do tega poklica me je v bistvu pripeljala zgodba. Moj oče je zbolel za sivo mreno in ni mogel več sam delati, tako da je mene prosil za pomoč," pove Marija. Ko je prvič stopila v očetovo delavnico, o dežnikih ni vedela skoraj nič.

"Jaz nisem znala nič. Dežnikarstvo me nikoli ni zanimalo, po poklicu sem vzgojiteljica, čista družboslovka, tako da me tehnika nikoli ni pretirano zanimala," opiše svoje spomine. Oče jo je, kot pripoveduje, hitro postavil v stik z ljudmi. "Ko sem prišla v delavnico, me je oče takoj poslal k strankam, saj se jih je oče po 35 letih dela že malo naveličal."

Potem pa je prišla prelomnica. Očeta je doletela nesreča in Marija je ostala pred vprašanjem, ali zna dovolj, da lahko družinsko obrt nadaljuje sama?

"Oče je imel nesrečo, v kateri je na žalost umrl, jaz pa sem bila postavljena pred težko vprašanje: Ali znaš dovolj, da boš lahko nadaljevala sama?" Ostala je. In sčasoma ugotovila, da jo je delo, ki ga sprva ni načrtovala, vendarle pritegnilo. "Nadaljevala sem. Stranke so mi dnevno dajale spodbudo, da sem ostala, in mi ni žal!"

Danes v njeno delavnico prihajajo ljudje z različnih koncev, vsak s svojim dežnikom in pogosto tudi s svojo zgodbo. "Imava tisoč in eno zgodbo, zakaj dežnike še vedno nosijo na popravilo." Marija pravi, da ljudi o razlogih niti ne sprašuje. Pogosto ji jih povedo sami. "Zgodbe so različne. Jaz ljudi niti ne sprašujem, ampak mi kar sami radi razložijo zgodbo za dežnikom."

Morda je prav v tem eden od razlogov, zakaj se ljudje kljub nizkim cenam novih dežnikov še vedno vračajo k popravilu? Dežnik namreč ni vedno samo dežnik. Lahko je predmet, ki ga nekdo uporablja že desetletja, spomin na človeka ali darilo, ki ga preprosto ne želi zavreči. Tudi zato Marija na svoj poklic gleda širše kot le na popravljanje polomljenih palic in mehanizmov. "Bodimo nežni z dežniki. Čeprav dežnik stane recimo 5 €, moramo vedeti, da ga je nekdo izdelal."

Njena delavnica je lahko majhen opomnik na čas, ko stvari niso bile namenjene temu, da jih ob prvi napaki zavržemo. Popravljanje je bilo nekaj običajnega, obrti pa so bile pomemben del mestnega življenja. Danes je takšnih poklicev vse manj. Tudi dežnikarstvo ni izjema.

"Poklic seveda zamira. Od petih dežnikarjev, ki so bili leta 1966, sem zdaj ostala samo jaz. Počasi so se te stvari zapirale. Starejši ljudje so šli v pokoj, novih generacij pa ni bilo," pove. Mariji pri delu pomaga tudi hčerka.

"Meni je na pomoč prišla hčerka, tako da bomo videli, kaj bo. Saj veste, kaj bo jutri, nihče ne ve, še za pol ure naprej ne," v smehu zaključi Marija.

Morda je prav to najbolj primerna misel za obrt, katere prihodnost je negotova. Nihče ne ve, koliko časa bo v Ljubljani še mogoče odnesti polomljen dežnik na popravilo. Toda dokler bo na Trubarjevi cesti v majhni delavnici gorela luč, bo zgodba dežnikarstva še živela.