Direktor URSIKS o ukrepih v zaporih: Zdravje smo postavili na prvo mesto

A izkušnje so jih pripravile na drugi val, ko so ob dovolj velikih zalogah zaščitne opreme okužbe z novim koronavirusom uspešno omejili brez hujših posledic. Prišel je tudi čas za rahljanje ukrepov, saj se – kot pravi – zavedajo, kako pomemben je za zaprte osebe stik z zunanjim svetom. "To je psihološko zdravilo za ljudi, ki smo jih zaradi preprečevanja in zajezitev okužb v zaporu še dodatno omejili." 

Z Bojanom Majcnom smo se pogovarjali o trenutni situaciji v naših zaporih, o zategovanju in sproščanju ukrepov, o tem, kako je vse to vplivalo na obsojence in kako skrbijo za zaščito zaposlenih, ki so v prvi bojni liniji. 

Kakšno je – glede na epidemiološko stanje – trenutno stanje z okužbami z novim koronavirusom v slovenskih zaporih? 

Glede na situacijo zunaj, se kar dobro držimo. V tem trenutku imamo znotraj zaporskega sistema šest aktivnih okužb pri zaposlenih – eno v Celju in pet v Kopru, pri zaprtih osebah pa okužb ni. Lahko torej rečemo, da je epidemiološka slika dobra, se pa zavedamo, da se razmere lahko hitro spremenijo. 

Decembra lani ste imeli žarišče okužb na Dobu, kljub temu, da obiski in izhodi obsojencev že več mesecev niso bili dovoljeni. Kako je torej prišlo do vnosa? 

Res je, največ okužb je bilo v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob, kar je glede na velike skupinske sobe in sobivanje obsojencev logično in je bilo tudi pričakovano. Ni bilo enostavno, a krizo smo prebrodili. Kako je prišlo do vnosa, težko rečem. Tam je prepletenih več dejavnosti. Zaprte osebe delajo v tovarni, ki jo vodi zasebnik, in tam so se pojavile prve okužbe, bile so tudi med zaposlenimi. V drugem valu je prišlo do okužb tudi na polodprtem oddelku, pri obsojencih, ki so imeli namenske izhode. Prostor tam ni velik, tako da je možnih več opcij vnosa virusa. Raziskovali nismo, ker za to niti nismo pristojni. Možno je, da so okužbo vnesli tudi zaposleni. 

Ali drži, da ste v prvem valu epidemije zaustavili delo v podjetju JMW Fire, v drugem valu pa je lastnik zahteval, da se delo nadaljuje. Torej ste nekako postavili denar pred zdravje ljudi? 

Ne, to nikakor ne drži. Razlika med prvim in drugim valom je bila v tem, da je bilo v prvem valu anksioznega strahu veliko več – tako pri nas kot pri zaprtih osebah in nasploh v populaciji. Dejstvo je, da na epidemijo nismo bili dovolj pripravljeni, nismo imeli zadostnih količin zaščitnih sredstev, borili smo se za maske, razkužila, enako kot vsi zunaj. Nekako smo uspeli priti do njih, da je delo lahko nemoteno potekalo. Nismo imeli popolnoma izdelanega načrta ukrepov, veliko odločitev je bilo v novih okoliščinah treba hitro sprejemati. Ali so bile pravilne ali ne, je s časovno distanco veliko lažje ocenjevati kot v trenutku, ko je treba odreagirati, smo pa zdravje vedno postavili na prvo mesto. 

V drugi val smo šli bistveno bolje pripravljeni. Iz izkušenj smo se nekaj naučili, marsikakšen ukrep smo spremenili. Zdaj imamo dovolj zaščitnih sredstev, ki se lahko uporabljajo na delovnih mestih, da je delo varno. Tukaj ne gre samo za interes delodajalca, tudi naš interes je, da zaprte osebe delajo. Njim 5, 10 ali 15 evrov veliko pomeni, s tem denarjem si kupijo primarne stvari, plačujejo denarne kazni, skrbijo za svoje otroke … Tako da smo v okviru napotovanja na delo našli neko sinergijo, spuščamo jih v varno okolje in izkazalo se je, da je bila ta odločitev pravilna. Nikakor pa je ni nihče diktiral, nastala je na podlagi konsenza in dogovora med partnerji. 

Kako pa je trenutno z omejitvami in ukrepi po zaporih? So dovoljeni obiski ali izhodi? 

Poskušamo rahljati ukrepe, ta odločitev je v pristojnosti direktorjev zavodov. Začeli smo postopoma, obiski so dovoljeni na vseh lokacijah, razen v Murski Soboti. Ker poteka prenova oddelka, v tem mesecu obiskov tam še nismo mogli zagotavljati, vendar se ta konec tedna pričnejo tudi tam. Na veliko lokacij tudi že lahko pridejo mladoletni otroci, ne pa povsod. Prostori za obiske se namreč glede na arhitekturne možnosti v zavodih razlikujejo, najbolj sodobni so npr. v Mariboru, kjer so bili v lanskem letu prenovljeni. 

Pretekli konec tedna smo podelili ugodnosti obsojencem z Doba, saj so bile razmere tam najtežje. Predvsem zaradi karanten in izolacij so nastajale napetosti, bilo je nekaj nejevolje ... Ta "lockdown" občutimo tudi mi zunaj – le kdo je navajen na policijsko uro ali na omejitve na občine? Še težje je v zaporu, ker je osebam že tako odvzeta prostost, potem pa jim zaradi varovanja zdravja ne moremo zagotoviti vseh pogojev, ki so v običajnih razmerah mogoči. A to ne pomeni, da bomo začeli sproščati ukrepe z ugodnostmi ... Gre za enkratno podelitev ugodnosti prostega izhoda, na podlagi katere bomo videli, kako naprej. Če se bodo pojavile okužbe, ne bomo šli v nadaljnje sproščanje ukrepov. Skratka tipamo, spremljamo, kaj se zunaj dogaja in poskušamo izvajati sorazmerne ukrepe. Vključeni smo tudi v cepilni program v okviru nacionalne strategije. Odstotek prekuženosti in precepljenosti pri zaposlenih je približno 60, pri zaprtih osebah pa 36. Tudi to je ena od varovalk, da lahko ob teh številkah bolj pogumno sprejemamo ukrepe v smeri sproščanja. 

Stik z zunanjim svetom je za zaprte osebe zelo pomemben. To je psihološko zdravilo za ljudi, ki smo jih zaradi epidemije še dodatno omejili. Zato so pomembni ukrepi tudi prekinitve prestajanja kazni, predčasni odpusti, skratka vse, kar smo z namenom omilitve posledic širjenja okužb uredili v interventnih zakonih. Globoko se zavedamo, da posegamo v omejevanje pravic ljudi, ki jim je že po zakonu omejena svoboda gibanja. V PKP5 smo imeli vzvode za suspenz določenih pravic zaprtih, kar je lahko bistveno pripomoglo k preprečevanju in zajezitvi okužb ter na ta način k varnim zaporom. 

V prvem valu epidemije je bilo na prekinitvi prestajanja zaporne kazni 214 obsojencev, 79 jih je šlo na predčasni odpust. Kakšne so te številke danes? 

Predčasnih odpustov je bilo 131, na prekinitvi prestajanja zaporne kazni pa jih je trenutno 79. Največja številka je bila 102, a so se določeni s prekinitev v drugem valu že vrnili. Z 31. marcem namreč ukrep ugasne in se ne bo podaljšal, zato so se obsojenci postopoma že začeli vračati. 

Glavni problem slovenskega zaporskega sistema že leta in leta je prezasedenost. V tej situaciji je ta težava pomenila veliko oviro za zagotavljanje varnih pogojev za prestajanje kazni in za delo zaposlenih, predvsem v moških zaporih. Če smo hoteli vzpostavljati karantene in izolacije, smo potrebovali prostor. In to je bil primarni razlog za uvedbo ukrepa prekinitve. Ni šlo za njihovo veselje ali srečo, marsikdo bi raje prestajal kazen. To smo naredili zaradi varnosti in zdravja. Druge možnosti nismo imeli. Spremljali smo tudi tuje prakse in zapore, ki so se posluževali enakih rešitev. V prvem valu smo bili slabše pripravljeni, a zdi se, da so bili ukrepi pravi in dejansko se je vseh 214 obsojencev vrnilo s prekinitve. Svet Evrope nas je izpostavil kot edino državo, v kateri so se do 15. junija že vsi obsojenci vrnili na nadaljnje prestajanje kazni, drugje po Evropi pa so imeli daljše prekinitve. 

Ukrepi zdaj trajajo do konca meseca, razmišljamo pa, da bi poskusili v PKP9, ki nastaja, učinkovite ukrepe prekinitev in predčasnih odpustov znova urediti na podoben način, če bi se razmere poslabšale. Za vsak tak ukrep namreč potrebujemo zakonsko podlago. O epidemiji prej ni nihče razmišljal, ob spremembi zakona pa bodo zagotovo v njem podlage, ki bodo omogočale učinkovit spopad z zdravstvenimi izzivi. 

Ne vemo torej, v katero smer bomo šli, upamo na najboljše in ves čas tehtamo sorazmernost ukrepov. Sam sem vsak dan v stikih z direktorji, v najtežjem obdobju smo se dvakrat tedensko srečevali preko AVK, da smo izmenjavali izkušnje in iskali optimalne skupne rešitve. Razširjenost okužb na Dobu smo uspešno omejili in zaustavili, k sreči ni bilo nobenih hujših posledic zaradi obolelosti, imeli smo nekaj krajših hospitalizacij za zaprte, a se je vse srečno izteklo. 

Torej bi rekli, da je vzdušje med obsojenci zdaj, ob sproščanju ukrepov, boljše? 

Globoko upam. Trudimo se v to smer, razumemo jih. V obeh valih epidemije smo izvajali pilotni projekt uporabe videoklicev preko Skypa, tako da so se prek tabličnih računalnikov lahko povezovali z družinami in bomo to še naprej izvajali – predvsem za tujce in tiste, ki obiskov bližnjih nimajo. To se je izkazalo za zelo dobro možnost. V času "lockdowna" smo jim poskušali ponuditi dodatne koristne vsebine in aktivnosti – literarni in likovni natečaj, posneli smo kratek film o preživljanju epidemije v zaporu in prevzgojnem domu, slikali so, pisali in brali, šivali zaščitne maske iz blaga, priredili smo šahovski turnir, omogočili interaktivna predavanja … poskušali smo jim popestriti "koronski" vsakdanjik. Jaz sem jih še bolj razumel, ker sem tudi sam prebolel koronavirusno bolezen – bil sem zaprt, v samoizolaciji, in potem začneš razmišljati, kako je šele njim, ki so notri iz dneva v dan, sobivajo z ljudmi, ki jih ne poznajo ... Zato moramo razmišljati, kako jim to življenje čim bolj olajšati, obogatiti v okviru možnosti. 

Ne samo obsojencem, težko je tudi zaposlenim, ki so v prvi bojni liniji, vsakodnevno izpostavljeni okužbam. Kako skrbite za njihovo varnost? Imajo testiranja? Kako je s cepljenjem? 

Čeprav smo vložili ogromno truda, da bi bili uvrščeni v nacionalni presejalni program in imeli obvezna testiranja, se to do danes še ni zgodilo. Moram pa pohvaliti zdravstvene domove in NIJZ, s katerimi smo bili v dnevnih stikih, si izmenjavali informacije, zdravstveni domovi so nam prihajali naproti, videli so našo stisko, tako da je bilo hitrih in PCR-testiranj kljub temu veliko – tako za zaposlene kot zaprte. Predvsem tam, kjer so se okužbe dogajale, veliko pa je bilo tudi preventivnih, ki so pokazala več asimptomatskih primerov okuženih. Na račun tega se je preprečilo marsikatero novo okužbo. 

Pri cepljenju smo bili že relativno zgodaj uvrščeni v nacionalno strategijo in prvo cepljenje se je skoraj na vseh lokacijah že izvedlo. Do zdaj je bilo s prvim odmerkom cepljenih 32 % zaposlenih v zaporih in prevzgojnem domu. Zaščitnih sredstev imamo dovolj, skrbimo za ozaveščanje glede razkuževanja in uporabe zaščitnih sredstev, bile so tudi kršitve, pri katerih smo ukrepali … tako da se mi zdi, da smo za zaposlene poskrbeli maksimalno, kolikor smo lahko. Tudi delo od doma je bilo organizirano, kjer je narava dela to omogočala. Predvsem je to mogoče za podporne, administrativne službe in tiste javne uslužbence, ki niso nujno prisotni na lokacijah. Zaporska dejavnost je zelo specifična, pretežni del zaposlenih mora prihajati v službo, kjer imajo vsakodneven stik z zaprtimi osebami. Naš glavni strah je bil, da bi istočasno zbolelo preveliko število ljudi. In na tem mestu moram pohvaliti sodelavce in ekipo, da ni bilo nobene panike. Tam, kjer so se okužbe pojavile, so vodje odigrale pomembno vlogo s pomirjujočim pristopom, ni bilo očitkov in iskanja krivcev za okužbo, ampak se je iskalo rešitve. Na nobeni lokaciji ni bilo tako hudo, da ne bi zmogli izvajati osnovnih operativnih nalog. Šlo nam je dobro in upam, da če ne bo težav z novimi sevi virusa, ki bi vse skupaj postavili na glavo, lahko potrkamo, da smo iz "ta hudega" ven. Cepljenih in prebolelih je toliko, da nas v letošnjem letu ne more kaj bistveno presenetiti. Zato smo nekoliko bolj pogumni in poskušamo loviti to sorazmernost, razumeti zaprte, jim iti nasproti in spraviti stvari čim prej nazaj v čim bolj normalne okvire. 

Omenili ste kršitve – poročali smo o zabavi, ki so jo med epidemijo priredili pravosodni policisti na Dobu. Kakšen je bil epilog te zgodbe?

Dva sodelavca sta dobila ukrep izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pet je bilo pisnih opozoril pred redno odpovedjo zaposlitve iz krivdnih razlogov. Glede kršitev delovnih obveznosti in različnih odklonskih ravnanj zaposlenih je naša toleranca ničelna. Na prvi stopnji je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja potrdila naše odpovedi, torej da so bili ukrepi sorazmerni. Druga inštanca je možnost tožbe na delovnem in socialnem sodišču, kjer sta trenutno ta dva postopka odpovedi pogodb, zato v tem trenutku več ne morem povedati. Ko bodo postopki zaključeni, bom lahko. Tak primer meče slabo luč na celoten zaporski sistem, na vse zaposlene, zato sem bil zaradi tega precej prizadet.