V kraju, kjer se je sprehajal Karl May, propada najpomembnejši zgodovinski zdraviliški objekt

Točnega podatka o tem, kdaj so na Dobrni odkrili termalno vodo, s katero je ta mali zeleni kraj zaslovel doma in po svetu, ni, so jo pa verjetno izkoriščali že Rimljani. Toplice pa se kot kopališče prvič navajajo v listini iz leta 1582, pojasnjuje sogovornica iz Zgodovinskega arhiva Celje Sonja Jazbec. Termalni vrelec, ki je še danes srce zdravilišča Dobrna, je bil sprva ograjen z leseno ograjo in pokrit, poleg vrelca pa je bila lesena hišica, namenjena prenočevanju gostov. Neurejen izvir so takrat uporabljali predvsem kmetje, leta 1624 pa je Matija Gačnik zgradil jedro kasnejšega Zdraviliškega doma – kamnit bazen, nad njim pa zidano kopališko poslopje s sobami za goste. 

Rojstna letnica zdravilišča sega torej v leto 1624, tako bazen kot poslopje pa so ohranili svojo podobo vse do 19. stoletja. Pred prvo svetovno vojno je v zdravilišče letno prihajalo okrog 1000 gostov, po večini so bili iz avstrijskih dežel, zlasti Dunaja in drugih mest, prevladovale pa so ženske, saj je zdravilišče Dobrna veljalo za 'žensko zdravilišče'. Dunajski profesorji – ginekologi so svoje pacientke najraje pošiljali v zdravilišče Dobrna, saj so pri zdravljenju opažali zdravilne uspehe.  

Biser Dobrne, ki izgublja sijaj

Vrelec, ki še vedno velja za vir zdravja, se danes nahaja v srednjem delu Zdraviliškega doma, ki danes kaže povsem drugo podobo kot iz svojih zlatih časov. Termalni vrelec, ki ga na Občini Dobrna označujejo za srce zdraviliškega kraja, najdemo v stavbi, ki velja za biser Dobrne. Ta biser pa je do danes izgubil večino svojega sijaja. Stavba namreč že dlje časa čaka na temeljito prenovo in kaže vedno bolj žalostno podobo. 

Na stavbi se trenutno izvajajo samo najnujnejša vzdrževalna dela, da se prepreči njeno nadaljnje propadanje, so povedali na Zavodu za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS): "Zdraviliški dom je najpomembnejši historični zdraviliški objekt in osrednja stavba zdravilišča Dobrna. Zdraviliški dom je kulturni spomenik lokalnega pomena in predstavlja najodličnejši del zdravilišča z izjemno arhitekturno – likovno in prostorsko – ambientalno vrednostjo. Zgrajen je bil leta 1815 na temeljih starejše arhitekture iz leta 1624. Po letu 1847 je bil temeljito prezidan."

Za celotni stavbni kompleks Zdraviliškega doma je značilna organska rast s prezidavami in dozidavami skozi zgodovino. Zdraviliški dom ima kot celotni stavbni kompleks ohranjene vse avtentične likovne lastnosti in originalne arhitekturne sestavine. V zadnjem desetletju so postale tipološko prepoznane tudi kasnejše faze prezidave in dozidave Zdraviliškega doma, zato je treba pri njegovi prenovi upoštevati tudi nov koncept vrednotenja, pojasnjujejo na ZVKDS. 

Stavba izjemnega pomena je torej v vedno slabšem stanju. Ali država v takšnih primerih lahko pomaga pri obnovi, če ima stavba zasebnega lastnika? Kot odgovarjajo na ZVKDS, lahko lastnik oziroma investitor obnove stavbe z izdelanim projektom kandidira za sofinanciranje obnove kulturnega spomenika pri Ministrstvu za kulturo RS ali na morebitnih drugih ustreznih razpisih ministrstev za pridobitev evropskih sredstev. Seveda pa sta obnova in prenova Zdraviliškega doma finančno in arhitekturno izredno zahteven projekt, poudarjajo. 

Prenove si želijo, zaradi 'trenutnih razmer v svetu se te še ne bodo lotili'

V Termah Dobrna zagotavljajo, da je želja po obnovi Zdraviliškega doma prisotna že nekaj časa: "Pridobili smo tudi idejno zasnovo obnove, vendar zaradi trenutnih razmer v svetu in še posebej prizadetem gostinsko-turističnem sektorju se le-te trenutno še ne bomo lotili. Je pa vsekakor v načrtih prihodnosti."

Za oceno situacije smo zaprosili tudi Zavod za kulturno dediščino, kjer odgovarjajo: "Kot je razbrati iz dosedanjega sodelovanja z lastnikom, imajo Terme Dobrna namen prenoviti Zdraviliški dom. Za prenovo stavbe Zdraviliškega doma je bila sicer leta 2007 izdelana projektna dokumentacija, pripravljena na podlagi kulturnovarstvenih pogojev, vendar je le-ta že zastarala. Pripravljen je nov konceptualni pristop za arhitekturni projekt prenove stavbnega kompleksa. Za celovito obnovo in prenovo Zdraviliškega doma lastnik še ni podal vloge za izdajo kulturnovarstvenih pogojev. Celjska območna enota Zavoda v okviru izvajanja državne javne službe redno opravlja monitoring kulturnega spomenika."

Načrti za prenovo drugih stavb v sklopu zdraviliškega kompleksa v nastanitvene kapacitete višje bivanjske kvalitete

Povedali so še, da je Podjetje Terme Dobrna v zadnjih letih pristopilo k celostnemu urejanju celotnega zdraviliškega kompleksa, predvsem njegove originalne stavbne substance, Občina Dobrna pa k urejanju zdraviliškega parka, pri čemer Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje, tvorno sodeluje in tudi podpira vizijo razvoja butičnega termalnega turizma v njegovem historičnem delu ter urejanja in vzdrževanja zdraviliškega parka: "Stremimo tudi k čimprejšnjemu pristopu k obnovi Zdraviliškega doma, ki naj bi se zgodila v bližnji prihodnosti. Podjetje Terme Dobrna in Občina Dobrna pri vseh gradbenih in vzdrževalnih delih v varovanih območjih zdravilišča in zdraviliških objektih z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije zgledno in aktivno sodelujeta."

Kot dodajajo, lahko  obiskovalci prepoznavajo nekajletno kontinuirano vzdrževanje in obnovo zdraviliškega parka kot tudi obnovo posameznih zdraviliških stavb: "V zadnjih letih je bila v butični hotel prenovljena stavba uprave (t. i. Gosposka hiša), v izvedbi je prenova apartmajskih enot v nekdanjem pomožnem zdraviliškem objektu za stavbo uprave. V izdelavi so načrti za prenovo nekdanje konjušnice in vrtnarije s steklenjakom ter kavarne Mlečna Marjanca, oboje v nastanitvene kapacitete višje bivanjske kvalitete."

Namestitvene kapacitete v Zdraviliškem domu ne obratujejo skoraj 20 let

Ponudba namestitvenih kapacitet v stavbi Zdraviliškega doma pa ne obratuje od leta 2002. Kot so pojasnili v Termah Dobrna, je vrelec termalne vode v stavbi sicer v dobrem stanju, saj se ga kontinuirano nadzira in vzdržuje. Stavbo vzdržujejo v delih, ki še obratujejo, so pojasnili: "V Zdraviliškem domu, nekoč imenovanem Kurhausu, se nahaja termalni vrelec, ki ga lahko še danes občudujemo v mnogokotnem kamnitem obodu s steklenim pokrovom. Prav tako deluje tudi ponudba 12 individualnih kabin s kopelmi v naravni termalni vodi za eno ali dve osebi, ki so jih uvedli v sredini 19. stoletja kot antipol skupnim bazenom. Kabine so postavljene zrcalno, v polkrogu in razporejene ob rotondni centralni čakalnici. Prav tako v zgradbi delujejo velika poročna dvorana ter ostale manjše dvorane/sobe ob njej, ki jih je mogoče najeti za organizacijo porok, srečanj, seminarjev, delavnic in drugih tematskih dogodkov." 

Kakšno pa je do obnove te prepoznavne stavbe stališče občine Dobrna? Kot poudarjajo, so ponosni na stavbno in kulturno dediščino, ki Dobrni daje dušo in nekaj patine časa: "Vedno znova ugotavljamo, da smo še vedno družba, ki ji je kulturna dediščina bolj v breme kot priložnost in izziv. Vse je povezano s financami za ohranjanje, prenove in oživitev tovrstnih zgodovinskih objektov, ki jih je na Dobrni kar nekaj, sistemskih rešitev in virov za reševanje te problematike pa ni." Stari Zdraviliški dom s termalnim vrelcem in zdraviliško dvorano čaka na resen pregled in potrebno prenovo ter vključitev tega bisera v turistično ponudbo Dobrne. Zagotovo si tega, poleg občine, najbolj želijo tudi lastniki Term Dobrna. Z lastniki  občina sicer ves čas dobro sodeluje in s sprejemom ustreznih prostorskih aktov omogoča  prenove in nove investicije v turizem, so izpostavili na občini. 

Najstarejše delujoče termalno zdravilišče se lahko pohvali s termalno vodo z izjemno blagodejnimi lastnostmi 

Terme Dobrne so najstarejše delujoče slovensko termalno zdravilišče z več kot 610-letno tradicijo in so pomembne za razvoj in promocijo Občine Dobrna. Kot pravijo na Dobrni, so vsi lastniki dobrnske posesti, ki so se zavedali, da ima termalna voda na Dobrni zdravilne učinke, poskrbeli, da je bilo to naravno danost možno izkoriščati in zdravju so namenjene terme še danes.

Površinsko je termalni vrelec danes zajet v mnogokotni kamniti obod, ki ga pokrivajo prosojne ploščice, stikajoče se zgoraj v odrezanem piramidnem vrhu. Skoznje lahko opazujemo rahlo penečo se vodo, ki je brez barve, vonja in okusa, naravni zaklad kraja opisujejo na Občini Dobrna: "Če jo vznemirimo, dobi mlečni videz. Ima stalno temperaturo 36°C in prihaja iz globine 1200 metrov, iz apneniških plasti, na katerih so se v poznejših geoloških dobah sesedale in oblikovale mlajše površinske tvorbe. Iz notranjosti privre voda domnevno v petih žilah. Ena je močnejša, štiri so šibkejše. Iz zbiralnega vrelca je voda napeljana neposredno v bazen in marmornate kabine. Tik pod izlivom v bazen je na cevi zapornica, ki omogoča, da se voda lahko spelje v 12 marmornatih kopalnih kadi. Nekoliko korakov pred izlivom v bazen je jašek, iz katerega s pomočjo črpalke priteka termalna voda za pitje. V zdraviliški bazen se izteka voda še iz štirih vrelcev, srednjega in treh manjših."

Termalni zdraviliški vrelec ima izredne fizikalno kemijske lastnosti, zaradi katerih ga lahko uporabljajo za zdravljenje mnogih obolenj. Termalno vodo na Dobrni, ki je ogljikovo kisla (3,4 % plinastega CO2), akroterma (35,4°C) z blagim radioaktivnim delovanjem in vsebuje vrsto anorganskih snovi, uporabljajo za termalno kopel (kabina, bazen), za smrečne in solne kopeli (2 do 3% NaCL), za močvirne kopeli ter za močvirne in fango obloge. Seveda pa je možno termalno vodo tudi piti in jo celo odnesti s seboj v steklenici. 

Po zdraviliškem parku so se nekoč sprehajali Napoleonov brat, Karl May in dr. Martin Slomšek ... 

Po prvi svetovni vojni so goste iz Avstrije zamenjali gostje iz bivše Jugoslavije. Razcvet je zdravilišče Dobrna doživljalo v času med prvo in drugo svetovno vojno, ko ga je letno obiskalo od 1500 do 4000 domačih in tujih gostov. Po drugi svetovni vojni pa je število gostov še naraščalo, saj je zdravilišče postajalo dostopno tudi širšim slojem prebivalstva, do leta 1962 pa so med gosti prevladovali zdravstveni zavarovanci. Leta 1927 je povprečno zdravljenje v zdravilišču trajalo 22,2 dneva, leta 1951 pa 14,7 dneva, dodaja Jazbečeva. 

Butični zdraviliški kraj Dobrna je skozi čas pritegnil številne zgodovinske osebnosti. Seznam znanih in petičnih gostov, ki so ga obiskali, je precej dolg. Leta 1579 se je v toplicah zdravil ljubljanski škof Baltazar Radlič, leta 1852 sta bila med gosti hrvaški ban Josip Jelačić z ženo in lavantinski škof dr. Anton Martin Slomšek, leta 1861 pa srbska kneginja Julija Obrenović, našteva Sonja Jazbec iz Zgodovinskega arhiva Celje. Verjetno najbolj slaven obisk je Dobrna dobila leta 1907, ko se je tam mudil nemški pisatelj Karl May, leta 1905 pa je kraj obiskal avstrijski nadvodja Rainer. Leta 1810 se je na Dobrni dlje časa zadrževal Louis Bonaparte, brat francoskega cesarja Napoleona I., ki je dal v bazenu poravnati kamnita tla.

Kot razlaga Jazbečeva, so v začetku 19. stoletja v termalni vodi iskali zdravja in si lajšali bolečine številni ranjeni oficirji. Na Dobrni se je mudila tudi kneginja Klementina Metternich, ki je leta 1899 prisostvovala odprtju novega vrelca, poimenovanega po njej. Zdravilišče nosi tudi številne zanimive zgodbe gostov. Znana gostja zdravilišča Dobrna je bila v letih 1825 in 1826 Anna Plochl, ki je leta 1829 postala žena avstrijskega nadvojvode Janeza Habsburškega. 

Spoznala sta se že v letih 1821/22, vendar poroke, ki bi morala biti leta 1823, ni bilo zaradi razlike v stanu in pritiskov brata, cesarja Franca I. Zato je Anna na zdravljenje na Dobrno prihajala sama, v njeni družbi pa je bilo več dobrih prijateljev in znancev. Nadvojvoda Janez je želel, da Anna o svojem bivanju na Dobrni piše dnevnik, poleg tega pa mu je pisala številna pisma, v katerih je poročala o svojih doživetjih in skrbeh v zdravilišču. 

V začetku 19. stoletja je imelo zdravilišče letno 250 gostov, ki so bili po večini iz višjega sloja, prevladovale pa so ženske. Še okoli leta 1820 je bilo povsem normalno, da so se zdraviliški gostje v termalni vodi kopali tudi do šest ur, čas kopanja pa se je že čez nekaj let skrajšal na dve uri in 15 minut. Okolje v zdravilišču je bilo tradicionalno in skromno, brez zabav, gostje so se v prostem času večinoma sprehajali, brali, igrali karte in ukvarjali z ročnimi deli. 

Več o bogati zgodovini kraja Dobrna lahko obiskovalci izvedo v zelenem objemu Zdraviliškega parka Dobrna, še enem biseru tega kraja, kjer je od 17. junija 2021 na ogled razstava Dobrna v dokumentih Zgodovinskega arhiva Celje. Ob omembi imena Dobrna večina najprej pomisli na zdravilišče in zdraviliški turizem.

Z razstavo pa je poleg zdraviliškega gradiva predstavljeno še arhivsko gradivo iz drugih fondov in zbirk, ki odsevajo značilnosti in zanimivosti iz zgodovine tega kraja: "Razstava je zasnovana kronološko, najstarejši dokument predstavlja listina gospoščine Dobrnica iz leta 1789, s katero baronica Kajetana odstopa lastniku posestva Dobrna lovišče. Najstarejšo slikovno upodobitev Dobrne pa poleg črno-bele grafike Kačjega gradu z Dobrno iz leta 1681 predstavlja še barvna razglednica Dobrne, odposlana leta 1899, na kateri so prikazani posamezni detajli kraja Dobrna. Med zdraviliškimi arhivskimi dokumenti velja omeniti načrt obnove kopališča iz leta 1907, gradbeno dovoljenje in načrt za postavitev svinjakov iz leta 1947, ter načrt gradnje hotela Dobrna iz leta 1964. Od preostalih dokumentov pa velja izpostaviti dokumente društev, šole, načrte individualnih gradenj, kot zanimivost pa je predstavljen dokument, na katerem so navedeni vsi lastniki radioaparatov na Dobrni in v okolici v letu 1947. Z razstavo skušamo prikazati vsebine, ki so vezane na osebne zgodbe posameznikov ali pa zgodbe, vezane na širšo lokalno skupnost," pojasnjuje Sonja Jazbec,  ki je tudi avtorica razstave. 

Zakaj nekoč veličastne stavbe posebnega pomena, kot je zdraviliški dom Dobrna, pri nas propadajo? 

Na ZVKDS ocenjujejo, da gre za kompleksno vprašanje, na splošno je v praksi za obnovo tovrstnih stavb potreben, poleg ustreznega lastništva, predvsem investitorjev precejšen finančni vložek. "Največje ovire pri obnovah propadajočih objektov kulturne dediščine kot služba vidimo v finančni zahtevnosti nekaterih prenov, pri iskanju ustreznih vsebin za objekte ter v neustreznih namerah nekaterih lastnikov nepremičnin, ko le-ti ne vidijo dodane in presežne vrednosti objektov kulturne dediščine, likovnega in estetskega potenciala stavbe, ampak jim ta predstavlja zgolj finančno breme. Žal se pri svojem delu srečujemo tudi s strankami, ki si želijo historične stavbe odstraniti in na njihovem mestu zgraditi instant novogradnje. Ne poskušajo razumeti, zakaj lahko Zavod posega v njihove lastniške pravice in da se v dediščino, s katero se sicer radi identificiramo in jo tudi radi 'tržimo', lahko posega samo na način, ki ohranja in trajno varuje njene varovane vrednote za prihodnje generacije," izpostavljajo na ZVKDS.  

Kako poteka obnova stavbne dediščine v Sloveniji? 

Pri obnovi stavbne dediščine vedno sodeluje pristojna območna enota Zavoda, v okviru svoje redne dejavnosti. Postopki so dvofazni. V primeru, da investitor namerava varovani objekt obnoviti v sklopu vzdrževalnih del, mora na podlagi vložene zahteve najprej zaprositi za kulturnovarstvene pogoje. Izdanim kulturnovarstvenim pogojem prilagodi svojo izvedbeno dokumentacijo, ki vsebuje opis in grafični prikaz posega, iz katerega so razvidni obstoječe stanje ter lokacijske, funkcionalne, oblikovne in tehnične značilnosti nameravanega posega in pridobi kulturnovarstveno soglasje. V primerih, ko gre za kompleksnejše posege, lahko Zavod zahteva pripravo konservatorskega načrta in strokovno usposobljenost izvajalcev specializiranih del, razlagajo na ZVKDS. 

Kadar mora investitor za posege v varovani objekt pridobiti gradbeno dovoljenje, najprej z izdelanim idejnim projektom zaprosi za kulturnovarstvene pogoje. Nato mora k projektni dokumentaciji za pridobitev mnenj in gradbenega dovoljenja, ki upošteva izdane kulturnovarstvene pogoje, pridobiti kulturnovarstveno mnenje. V postopku izvajanja del pristojni Zavod izvaja konservatorski nadzor nad posegi v dediščino in z investitorjem ves čas obnove aktivno sodeluje. Po končanih obnovitvenih delih Zavod potrdi tudi ustreznost izvedenega posega, so postopek opisali na ZVKDS.