'Doma ima dva jogurta, s katerima želi počakati do penzije'

Najboljši prostovoljski projekt leta 2019 je #ProjektVida. Prvo ime mariborskega prostovoljnega društva Humanitarček in projekta Vida je Ninna Kozorog, zdravnica in humanitarka. Namen projekta, ki je zaživel lansko leto, je, da dajo glas starostnikom, ki nimajo svojega glasu, saj nimajo Facebooka, Instagrama in jih ne vabijo v radijske oddaje in opozarjajo, da jesen življenja za marsikoga mineva v samoti in revščini.

Ob tem visokem priznanju, ki so ga prejeli, smo gonilni sili projekta Ninni Kozorog zastavili nekaj vprašanj, tudi o tem, kako je epidemija covida-19 vplivala na projekt ter na kakšen način se večina ljudi odloči pomagati. Starostniki namreč redko sami prosijo za pomoč, saj je revščina še vedno stigma. Pa tudi o tem, da znajo biti "zoprni", ko zahtevajo rešitve. In tudi o zgodbah, ki pretresejo. 

Projekt Vida se je, kot ste enkrat dejali za naš medij, rodil spontano, saj so se skozi leta nabrale mnoge zgodbe, ki režejo in bolijo, pri tem pa ste se vprašali – koliko jih je še, ki na jesen življenja životarijo. Zdaj je Vida tukaj že eno leto, dobili pa ste tudi priznanje za Naj prostovoljski projekt leta 2019. Kaj ste v tem letu ugotovili, koliko starostnikov je tam zunaj, za katere ne vemo? 

Že sama statistika, da 90.000 starostnikov živi pod pragom revščine, je zame katastrofalna. V tej enormni številki so skrite zgodbe, ki si jih ljudje niti ne predstavljajo ali pa mislijo, da so del nekega filmskega scenarija. Ampak videti, da se nekdo pri 80 letih poskuša ogreti s čajem in odejami, ker nima niti za ogrevanje, je zame grozljivo. 

Ravno danes smo, nekaj minut pred tem intervjujem, vključili gospo A, za katero nas je klicala patronažna. Gospa živi v sobici, doma ima dva jogurta, s katerima želi "počakati do penzije", elektriki grozi izklop. 

 Koliko ljudi se poslužuje Čvekifona, kakšen odziv je dobil ta brezplačni klepetalnik?

Čvekifon, ki smo ga vzpostavili skupaj s Simbiozo in ob podpori A1 ter ostalih partnerjev, je star dobre pol leta. Številka je že davno presegla tisočico. Naši starostniki ga uporabljajo skoraj brez izjeme. In nekatere zgodbe so res simpatične. Ena od gospa si je recimo tako našla psička, zamenjajo si ozimnico, predvsem pa recepte. Veseli smo, da so se nanj navezali. Od ostalih linij ga ločuje to, da ni svetovalna, ampak čvekaška linija. 

Vas starostniki kdaj kontaktirajo sami, prosijo za pomoč? Ali gre pogosteje tako, da za pomoči potrebne izveste od drugih, morda do njih pristopite sami?

Redko prosijo sami. Revščina je se vedno stigma. Najpogosteje nas kontaktirajo patronaža, zdravniki, poštarji. Zelo smo veseli, da smo vzpostavili tudi trdno mrežo s številnimi centri za socialno delo. To ne pomeni, da prevzemamo njihovo delo in včasih smo kar zoprni, ker želimo, da nekdo sprejme pripadajoče sistemske rešitve, ampak nekako skupaj najdemo rešitve. Zelo veliko sodelujemo tudi direktno s ponudniki socialnih stanovanj, ki nas opozorijo na stisko. Tukaj zagotovo kot primer dobre prakse izpostavljam Komunalo Slovenska Bistrica in CSD Slovenska Bistrica. Ogromno nam pomagajo tudi prostovoljci iz raznih svetovalnih linij. 

Včasih se kdo jezi, ker za prijavo preko tretje osebe želimo precej informacij. A to ravno zato, da se izognemo lažnim prijavam. Skrbimo za anonimnost prijavitelja in #vide, a ne sprejemamo prijav brez nekih osnovnih informacij. 

Zakaj se vam zdi, da imamo (če seveda posplošimo) ljudje takšen odnos do starejših, na njih radi kar pozabimo, kot da niso več člani družbe?

Res je. Kaj si, ko si upokojenec in ne prispevaš več k proračunu države? Breme. In žal se tako prepogosto obnašamo, pozabljamo pa, da so ti starostniki pravzaprav omogočili našo sedanjost, da lahko mi gradimo prihodnost. 

Na kakšen način se največ ljudi odloči pomagati? Je to fizična pomoč, morda plačilo položnic, donacije …

Največ je pomoči preko portala Dobrodelko, kjer lahko z materialno stvarjo pomagate ciljno in ciljano. Sledijo neposredna plačila položnic. Nove fizične pomoči pa zaradi epidemije zdaj ne moremo rekrutirati. Marsikdo reče, zakaj nimamo SMS-linij itd., ker ne želimo zbirati denarja. Skoraj 10 let že "furamo svojo špuro" in pomagamo direktno, brez denarnega naborništva. 

Kako je pri tem projektu covid-19 vse postavil na glavo in kako pomagati zdaj, ko so starostniki najbolj ogrožena skupina, še vedno pa sta tu osamljenost in revščina?

Prvi val nas je presenetil. A smo imeli na srečo zaloge razkužil zaradi vsakoletne gripe. Na drugi val smo se pripravljali in vsaj hrano pravočasno pripravili. Je pa problem večplasten. Zapiranje gostinskih obratov je zmanjšalo število ponudnikov toplih obrokov. Starostniki imajo svoje diete, predvsem sladkorno, potrebe po mehkejši hrani, pogosto pasirani, kašasti. Zato marsikateri drug ponudnik ni ustrezen. Ljudje se potem jezijo - pa saj če si lačen, bos pojedel. Kako? Če nimaš zob? Problem je tudi pomoč na domu. Marsikateri zasebni ponudnik ne deluje. V prvem valu so ljudi preprosto obračali na nas. Ob tem pa pozabili, da smo mi prostovoljci. Nege na domu v resnici ne moremo početi, sploh ne za vso Slovenijo. 

Že od razglasitve epidemije spomladi se strogo držimo priporočil NIJZ, poskušamo delati čim več brezkontaktno. Nekaj prenov smo uredili čez poletje. Nekaj bo počakalo na umiritev situacije.

Ampak ostaja pa osamljenost. Poskušamo jo reševati s Čvekifonom, križankami. Od prvega vala jih spodbujamo k peki. Ko je zmanjkalo kvasa, smo namreč od Anite Šumer dobili droži Rudla in jih spodbujamo k skrbi za droži (dobesedno), peki. Starejše pletejo za gospode ... Predvsem pa vsi čakamo, da bo tega konec in da se znova družimo. 

Glas sta starostnikom posodila tudi reper Amo socialec in Tinkara Kovač v albumu #projektVida.