Ko 'slab dan' traja več tednov

'Varovalni dejavniki za duševno zdravje so med drugim dobri in pristni medsebojni odnosi ter seveda redni človeški stiki' 

"Stalno katastrofiranje pandemične situacije, preštevanje smrti, negotovost – tudi to vpliva na duševno stanje mladostnikov," opozarja profesorica slovenščine na Gimnaziji Poljane, Katarina Torkar Papež, s katero smo se pogovarjali o duševnih stiskah mladih. 

Po vsem svetu so se – tako po mojih izkušnjah kot po raziskavah – povečale duševne stiske tako odraslih kot mladostnikov, pravi tudi Nataša Grof, profesorica psihologije in svetovalna delavka na poljanski gimnaziji. Pri tem izpostavi duševne stiske v spektru depresije in anksioznosti, "ki nimajo nujno izvora v šolskih težavah". V zadnjem času pa veliko dijakov na gimnaziji poroča tudi o paničnih reakcijah. 

 "Varovalni dejavniki za duševno zdravje so med drugim dobri in pristni medsebojni odnosi ter seveda redni človeški stiki. Kadar so dijaki v šoli, imajo veliko stikov. Za duševno zdravje je pomembno tudi, kako je strukturiran dan, neka predvidljivost, kako bodo dnevi potekali, zmerna in redna telesna aktivnost. Pomaga tudi, če se lahko veselimo prijetnih dogodkov, ki nas čakajo – pri dijakih so to ekskurzije, praznovanje rojstnih dni, maturantski ples in krst, pa še veliko bi jih lahko naštela," pravi Grofova. 

Vsega naštetega zaradi epidemije in vladnih ukrepov za zajezitev širjenja koronavirusa dolgo ni bilo "in posledice so tu", dodaja. "Seveda se lahko potrudimo in določene aktivnosti kompenziramo, ni pa to isto. Nekateri so se bolje prilagodili novim razmeram, drugi žal slabše. Predvsem je težko tistim, ki so se že soočali z duševnimi stiskami, saj so se te zaradi pomanjkanja varovalnih dejavnikov večinoma le še okrepile." 

 Ko lahko 'slab dan' traja več tednov 

Duševne stiske se v praksi pokažejo na različne načine - kot ignoranca, pobeg v neke vrste neproduktiven upor, zmanjšana produktivnost ali pa splošen odpor do učenja. "Kot da bi se dijaki navadili tega, kar so počeli, ko so predolgo ostali doma," pravi Torkar Papeževa. Nekateri učenci pred težavami in stiskami pobegnejo v virtualni svet, "kjer je vse lepo in dobro. Gre za neko Indijo Koromandijo, v kateri ni nobenih težav." 

Opaža tudi, da se dijaki začnejo umikati od sošolcev, ostajajo osamljeni ali pa jih preprosto ni v šolo. Ko se o tem pogovorijo s sošolci, ti potrdijo, da se posamezniki umikajo od njih, "ali pa se pošalijo, da imajo le slab dan. A ta dan lahko traja tudi tedne," opozarja Torkar Papeževa. 

Poudarja, da v času pouka na daljavo učitelji niso mogli videti, kaj učenci počnejo pred svojimi ekrani – o tem so lahko le sklepali na podlagi njihove neverbalne komunikacije. "Marsikdaj se je zdelo, kot da so nekje drugje ... ali pa da enostavno ne poslušajo. Kajti ko so se vrnili v šolo, je bilo znanje mnogih (seveda ne vseh) učencev precej katastrofalno."  Dodaja, da sta v vsakem razredu vsaj dva učenca, ki zelo evidentno kažeta duševno stisko. 

Če učitelj pozorno opazuje dinamiko v razredu ter posameznike, lahko opazi, da se je učenčevo obnašanje spremenilo, da "odstopa od tega, česar smo pri njem navajeni". V tem  primeru se z njim običajno pogovorijo razredniki, lahko pa tudi posamezni učitelji. "Učitelji sicer nismo usposobljeni za psihološko svetovanje, zato za pomoč prosimo svetovalno službo," pove Torkar Papeževa. Sama v teh primerih običajno po koncu ure pristopi k dijaku in ga vpraša, ali ima čas za pogovor. "Vprašam ga, ali ve, zakaj sem ga povabila na pogovor. Običajno odgovorijo, da vedo, zdi se mi, da so tudi kar zadovoljni, da je nekdo opazil, da je nekaj narobe. Potem mu pustim, da poskuša povedati, kaj je narobe. Povprašam, ali bi želel pristopiti k svetovalni službi, k psihologinji. Če odkima, mu poskušam dopovedati, zakaj bi bilo to dobro," pripoveduje Torkar Papeževa. 

"Po mojih izkušnjah so se stvari po navadi odvile tako, da so dijaki poskušali ubesediti, kaj je narobe, zakaj se tako počutijo. Velikokrat se jim vse zdi – kot sami pravijo – 'brez zveze, zakaj bi se torej trudili v šoli, ko pa šola tako ali tako ni njihovo bistvo'. Izgubljajo tla pod nogami," poudarja. 

Če gre za polnoletnega dijaka, prosi tudi za njegovo dovoljenje, da o težavah pove staršem, "če je mlajši, po navadi nekako presodim, ali naj kontaktiram starše, a odločati se je treba glede na posamezni primer, pri vsakem je drugače. Pri mladostnikih je treba ravnati previdno."  Starši se po njenih izkušnjah običajno odzovejo pozitivno, ko jih kontaktirajo in opozorijo na določene probleme. "Zdi se, da so starši kar dobro ozaveščeni. Tudi v času epidemije so se udeležili individualnih pogovorov prek Zooma." 

'Večina staršev razume, da ni nič narobe, če kakšna neškodljiva 'skrivnost' ostane med mano in dijakom'

Na srečo veliko dijakov pristopi do učiteljev ali svetovalne službe samoiniciativno, pogosto nas tudi kontaktirajo starši, pa poudarja Grofova. "Poročajo o neprijetnih in nekoristnih mislih, tiščanju v prsih ali grlu, glavobolih, težko se zberejo, oteženo je pomnjenje. Motivacija je nižja. Nekateri tudi slabše spijo, so razdražljivi in opazimo lahko tudi zapiranje vase in poslabšanje šolskega uspeha. Pojavljajo se lahko tudi moteča vedenja." 

V svetovalni službi jim nudi predvsem psihološko podporo ter v primeru hujših stisk pomaga pri iskanju strokovne pomoči izven šole. "Na srečo imam tudi znanje s področja psihoterapije in jim tako pomagam pri razvijanju strategij, s katerimi se lahko bolj učinkovito soočijo s trenutnimi stiskami." Dobrodošlo je sodelovanje s starši, s katerimi poskuša biti v rednem stiku, in sodelovanje razrednika. Obravnava dijaka je tako vedno v timu s starši, razrednikom in po potrebi ostalimi učitelji ter zunanjim strokovnjakom, če ga dijak obiskuje. 

Obravnava dijaka v šolski svetovalni službi namreč ni možna brez soglasja staršev, ti imajo pravico vedeti, o čem se svetovalne delavke pogovarjajo z dijaki. "Dijaki so najstniki, ki imajo razumljivo določene skrivnosti pred starši in glede na pravilnike jim popolne zaupnosti v smislu "ničesar ne bom povedala staršem" ne morem omogočiti. Vseeno pa večina staršev razume, da ni nič narobe, če kakšna neškodljiva "skrivnost" ostane med mano in dijakom in je za dober svetovalni odnos to le koristno. Hkrati pa mi tudi zaupajo (vsaj upam), da jih bom obvestila, v kolikor bom izvedela kaj takega, kar je zelo pomembno tudi za njihovo vzgojno delovanje in odnos z mladostnikom," dodaja Grofova. 

Samomorilske misli 

Strokovnjake v zadnjem času, času epidemijo, skrbijo  tudi samomorilske misli pri mladostnikih. Te se pojavljajo tudi izven izrednih razmer in žal niso tako redke, kot si morda predstavljamo, opozarja Grofova. "Misel na samomor še ne pomeni, da bo nekdo samomor tudi izvedel, vseeno pa vzamem zelo resno vsako namigovanje na samomor, ki ga zaznam pri mladostniku. V takem primeru preverim varovalne dejavnike ter se o samomoru neobsojajoče pogovarjam. Preverim pogostost misli o samomoru, resnost samomorilnega namena ter ali ima morda že izdelan načrt. Mladostnike tudi opremim s številkami zaupnih telefonov in za nujno pomoč in jih spodbudim, da si poiščejo zunanjo strokovno pomoč. V kolikor ocenim, da mladostnik ogroža svoje življenje, sem dolžna obvestiti pristojne organe." 

Družinsko okolje 

Na omenjene občutke mladostnikov, da je "vse brez smisla", lahko vpliva tudi družinsko okolje, na primer nesoglasja v družini, bodisi z očetom bodisi z materjo, "da je otrok v stalnem konfliktu z enim od njih, da se ne more z nikomer pogovoriti, da ima morda celo občutje nezaželenosti", opozori Torkar Papeževa. 

Negativno na duševno zdravje mladostnikov lahko vplivajo tudi prevelika pričakovanja staršev, predvsem glede šolskega uspeha. "Ne le v času epidemije, to je konstantni problem, zlasti v nižjih letnikih. Prvi letniki so običajno soočeni s padcem uspeha za eno ali dve oceni. In ko jim poskušamo dopovedati, da je ocena tri dobra, dijaki pravijo, "to morate povedati mojim staršem, oni tega ne razumejo"."

Pričakovanja staršev so lahko prehudo ambiciozna, še opozarja Torkar Papeževa. "Marsikdo je na šoli višjezahtevnostne stopnje na želje staršev. In ta želja mu stalno spodbija samopodobo, ker ne more uspešno opravljati tega, kar od njega pričakujejo drugi. Tak otrok se mi zelo smili, staršem pa je težko dopovedati, naj spustijo ambicije, da bi bili morda otroci na kakšni drugi šoli, morda tudi poklicni,  lahko uspešni, predvsem pa srečni in zadovoljni."  Kot razredničarka je bila tako v preteklosti soočena s primerom anoreksije pri dekletu, ki si je postavila zelo visoke kriterije glede uspešnosti in tekmovalnosti, kar je sicer značilno za anoreksična dekleta. 

Duševne stiske se pri predšolskih otrocih pogosteje kažejo s telesnimi simptomi

"Na srečo je duševnih stisk pri predšolskih otrocih manj kot pri mladostnikih, so pa bolj vezane na slabe družinske razmere in tudi na razvojne posebnosti, ki jih opazimo pri določenih otrocih. Večji otroci, štiri- petletniki, imajo lahko strahove, kar smo videli tudi v pandemiji – strah, da bi zbolel kdo od bližnjih ali pa celo sami. Pri teh otrocih je veliko odvisno tudi od tega, kako družina, mama in oče, doživljajo vse skupaj, ker se to zagotovo prenese na otroka," pripoveduje Denis Baš, predstojnik sekcije za primarno pediatrijo. To se pokaže s čustvenimi izbruhi, kot so izbruhi jeze in agresije, z nespečnostjo. Pa tudi s čisto telesnimi znaki, kot so bolečina v trebuhu, okončinah, glavoboli ... "Mlajši otroci velikokrat reagirajo bolj s telesnimi simptomi. Vemo, da je pri otroku, ki je v stisku, slabši imunski sistem, pogosteje zbolevajo za virusnimi okužbami. To je glavna razlika med mladostniki in predšolskimi otroki." 

In kako lahko tako majhnemu otroku pomagamo? "Zelo pomembno je, da se z otrokom na njemu razumljiv način pogovarjamo, da mu predstavimo stvari, da ne strašimo, da dajemo občutek, da imamo stvari pod kontrolo, da bomo to rešili," poudari Baš. Za otroka je najhujša negotovost, strah, da starši nečesa ne bodo zmogli. Z njimi se moramo tako pogovarjati tudi o stvareh, ki se dogajajo v družbi, a seveda na njemu razumljiv način, ter predvsem z nekimi rešitvami, spodbudo. 

Pomemben je tudi stik z otrokom, poudarja Baš. "Pomembno je, da mu namenimo čas. Da takrat, ko smo z njim izklopimo druge stvari. Iz prakse lahko povem, da to resnično zelo pomaga." 

Če se starši v času, ko so z otrokom, ne morejo odklopiti, potem to otrok jemlje kot nekaj normalnega

Strokovnjaki opozarjajo tudi na problemov otrok, ki predolgo časa preživijo za zasloni - ta problem se je morda še najbolje pokazal prav v času epidemije, ko so starši delali od doma, prav tako so doma ostajali otroci. Preveč preživetega časa za zasloni, torej za televizijo, računalnikom, pametnim telefonom in podobno, ima dolgoročne učinke na razvoj govora, komunikacije, pa tudi na čustveni razvoj. 

"V tem obdobju imamo nastavke,  da si gradimo zdrave navade," pravi pediater Baš. Tukaj pa je tudi ta past, da se ujamemo v neko bližnjico, da je otrok pred televizijo lahko več ur. "Opažamo, da pridejo potem tudi otroci, stari dve ali tri leta, ki imajo že kar hude primanjkljaje, predvsem na govorno-komunikacijskem področju."

Te težave se v zadnjih letih povečujejo. "Tehnologija je zelo dosegljiva, pametni telefoni z dostopnostjo interneta so povsod. In v tem starostnem obdobju se malčki učijo z zgledom. In če se starši v času, ko so z otrokom, ne morejo odklopiti, potem to otrok jemlje kot nekaj normalnega. In potem se lahko razvijejo težave." 

Na problem so maja letos opozorili slovenski pediatri in predstavili tudi prve nacionalne smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih. "Otroka ne smemo tolažiti, ga uspavati, hraniti ob ekranu. To nikakor ni dobra izbira," poudarja Baš.