V grobnici odkrili staroegipčanski sir, v Luksorju 300 kipov: kaj vse še skriva Egipt?

Tarek Tawfik je eden vidnejših sodobnih egiptologov, arheologov in strokovnjakov za muzeologijo, ki pomembno prispeva k raziskovanju, ohranjanju in predstavljanju staroegipčanske dediščine. Velja za enega pomembnejših strokovnjakov, ki skrbijo, da zakladi ene najstarejših civilizacij sveta ohranjajo svoje mesto tudi v sodobnem svetu. Posebno pozornost namenja temu, kako bogato dediščino starega Egipta približati sodobnemu občinstvu ter jo ohraniti za prihodnje generacije.

Med letoma 2014 in 2019 je bil generalni direktor projekta Velikega egipčanskega muzeja v Gizi, enega najpomembnejših kulturnih projektov v Egiptu. Muzej se je po dveh desetletjih uradno odprl novembra lani. Razprostira se na 470.000 kvadratnih metrih površine. Je dvakrat večji od znamenitega pariškega muzeja Louvre in newyorškega Metropolitanskega muzeja ter dvainpolkrat večji od Britanskega muzeja v Londonu. V njem je razstavljenih več kot 100.000 eksponatov, ki pričajo o sedmih tisočletjih egipčanske zgodovine. Prvič je na enem mestu na ogled tudi zbirka približno 5000 predmetov iz Tutankamonove grobnice.

Danes je Tawfik profesor egiptologije na Univerzi v Kairu, sodeluje pri arheoloških izkopavanjih v Sakari, leta 2023 pa je bil izvoljen za predsednika Mednarodnega združenja egiptologov. Z vrhunskim strokovnjakom na področju starega Egipta smo se pogovarjali med njegovim nedavnim obiskom v Ljubljani, kjer se je udeležil mednarodnega strokovnega kolokvija SloveNile V Colloquium. Kolokvij je organizirala Slovensko-egiptovska platforma za dediščinsko znanost SloveNile v sodelovanju s članicami Univerze v Ljubljani, Univerzo na Primorskem, slovenskimi muzeji in dediščinskimi ustanovami ter mednarodnimi partnerji.

Bolj ko se poglabljam v egiptologijo, bolj cenim stvari, ki niso tako očitne. Pri tem mislim na to, da s pomočjo sodelovanja z drugimi znanstveniki zdaj pridobivamo dragocene podatke o podrobnostih iz življenja starih Egipčanov. To pomeni, da lahko na podlagi analize usedlin ali sledi v posodi, ki na prvi pogled ni videti prav nič posebnega, pridobimo natančne podatke o tem, kaj je človek jedel, kakšna žita so takrat uporabljali ali kakšno vino je v tistem času prihajalo v Egipt. Gre torej za dragocene informacije, ki jih pridobimo iz nečesa, kar se na prvi pogled ne zdi tako zanimivo. Mislim, da to zdaj predstavlja dodano vrednost k fascinaciji nad starim Egiptom – poleg vsega blišča kipov in pozlačenih predmetov, ki sicer prevladujejo v naši predstavi o starem Egiptu. Zdaj imamo na voljo tudi bogate dodatne informacije o načinu življenja ljudi, ki so živeli pred tisočletji. To je nekaj posebnega in nekaj, česar ne najdete nikjer drugje kot v Egiptu.

Izkopavali smo v Sakari, blizu stopničaste piramide – natančneje v grobnicah visokih dostojanstvenikov iz časa Ramzesa II. – in bili smo presenečeni, ko smo v zadnjem delu grobnice v tleh odkrili ogromne vrče. Ko smo te velike lončene posode izkopali iz zemlje, smo bili presenečeni, da smo v njih našli neko belo snov. In ko smo to snov analizirali, se je izkazalo, da gre za staroegipčanski sir. Zelo zanimivo ... Zakaj so ga zakopali v grobnici? Zakaj v tako ogromnih posodah, kakšen je bil namen? Prav tako je zelo zanimivo, da so ta dognanja rezultat trenutno razpoložljivih analiz in sredstev. Povsem možno je, da se bo v prihodnosti, ko bomo imeli na voljo boljše analitične metode, izkazalo, da to ni bil sir, ampak mogoče mleko ali kakšna vrsta zgoščenega mleka. Z vsako dodatno analizo torej razumemo več in se bolje zavedamo globine staroegipčanskega kulta.

Stari Egipčani so bili fascinirani nad ponovnim rojstvom in so ga častili. Ljudje pogosto mislijo, da so bili obsedeni s smrtjo. Ne, ne gre za fascinacijo nad smrtjo, saj je smrt konec. Gre pravzaprav za fascinacijo nad tem, kar pride po smrti. Za stare Egipčane je bil ključen sončni cikel: Sonce zaide, a nato znova vzide. In tako kot Sonce se bo tudi človek ponovno rodil. Za drugo življenje po smrti bo torej potreboval vse, kar je imel v svojem trenutnem življenju. V skladu s tem številne stvari, ki smo jih sprva razlagali na določen način, zdaj terjajo ponovno interpretacijo ob upoštevanju dodatnih informacij.

Zato ker stari Egipt vedno znova preseneča. Pred le nekaj leti smo v Luksorju odkrili več kot 300 kipov boginje Sekhmet – vsak kip je bil v naravni velikosti ter izdelan iz granita in trdih kamnin. Kje na svetu še lahko nenadoma naletiš na 300 kipov v naravni velikosti na kraju, ki ga ljudje običajno obiskujejo vsak dan – v bližini mogočnih Memnonovih kolosov v Tebah? Nemška odprava je tam odkrila teh tristo fantastičnih kipov boginje Sekhmet. Danes je v Velikem egipčanskem muzeju, ki je bil nedavno odprt, na ogled le nekaj teh stoječih ali sedečih kipov boginje Sekhmet. To je izjemno, res nekaj neverjetnega. In ko pomislimo, da to niso najdbe, ki so jih odkrili pred desetletji, pač pa so bile odkrite nedavno, se moramo vprašati: kaj vse bomo v Egiptu še odkrili?

Piramide so bile grobnice in pravzaprav ne smemo podcenjevati, kaj je grobnica pomenila za stare Egipčane. Gradnja teh veličastnih grobnic, ki kljubujejo času, je sama po sebi nekaj izjemnega. Ideja, da bi te piramide razlagali kot nekaj več, je povezana s fascinacijo glede njihove velikosti in trikotne oblike. Toda v resnici tisti, ki skušajo piramide interpretirati na drugačen način, jih običajno povsem iztrgajo iz njihovega konteksta, zato da podprejo te svoje drugačne interpretacije. Če pa jih obravnavamo v njihovem kontekstu, se povsem skladajo z razvojem arhitekture kraljevih grobnic. Zgrajene so zelo trdno. Zgrajene so z jasnim namenom, da nudijo varno lupino za kraljevo truplo. Zamišljene so kot simbol, ki predstavlja močno povezavo takratnih kraljev s kultom Sonca. Je simbol Sončevega kulta. Je simbol, ki se ponavlja. Ta simbol pozneje najdemo tudi na vrhu obeliskov v obliki piramidiona. Še nekaj govori proti ideji, da bi piramidam pripisovali nek drug namen, kot zgolj ta, da so to grobnice. Stari Egipčani so namreč vse svoje izjemne dosežke beležili. In če bi te piramide bile kaj več kot le grobnice, bi se hvalili s tem. Zapisali in prikazovali bi to v templjih in na stenah svojih grobnic. Ampak tega niso počeli. To ni bilo nič posebnega, nič nenavadnega. Gre za grobnice.

Ko govorim o piramidah, sam raje uporabljam nov izraz. Obravnavam jih kot obliko, ki se je že sesedla. V tem tiči skrivnost, zakaj so se ohranile. Kaj se zgodi, ko se stavba sesede? Spremeni se v nekakšno grmado. Če torej pomislimo na piramide – kaj pravzaprav je piramida? Grmada. Zato potresi pravzaprav ne ogrožajo piramid, prav tako jih niso poškodovale topovske krogle in podobno. Piramide v Gizi so ostale nepoškodovane in še vedno stojijo. Piramidam lahko resno škodujejo le ljudje, če premikajo kamnite bloke. Gradnja takšne strukture, ki naravno ne propada, je bila izjemna, genialna zamisel starih Egipčanov.

To je seveda vprašanje, ki še vedno buri duhove pri ljudeh – kako so bile zgrajene piramide. Če o tem razmišljamo praktično in pogledamo, katere predmete smo odkrili iz časa starega Egipta, ter proučimo prizore iz grobnic in templjev, opazimo, da so stari Egipčani uporabljali sani. In to ima smisel. Kajti če bi uporabljali kolesa, bi se ta v pesku vdirala in obtičala. Sani pa – podobno kot na snegu – gladko drsijo po površini peska. Danes prevladuje mnenje, da so kamnite bloke premikali s pomočjo sani. Stari Egipčani so uporabljali človeško delovno silo. In podobno kot ko govorimo o današnjih avtomobilih – več kot je konjskih moči, hitrejši je avtomobil in večjo moč razvije – je bilo tudi v starem Egiptu: težji kot je bil kamen, več mož je bilo potrebnih, da so ga vlekli. Torej je bilo izvedljivo. Menim, da se je v preteklosti napačno razmišljalo o tem, kako so bile zgrajene piramide, ko je bilo govora o zelo strmih rampah. Še vedno se kot najbolj verjetna zdi teorija, da je šlo za nekakšno rampo, ki je potekala okoli celotne piramide. Menim, da ta rampa dejansko ni nikoli presegala višine ene same plasti kamnov. Tako so delavci lahko preprosto polagali kamne plast za plastjo in se povzpeli do vrha.

Ljudje so včasih še vedno presenečeni, ko vidijo mumije in ugotovijo, da so normalne velikosti. Še vedno je namreč prisotna predstava, da so bili Egipčani velikani; ko pa dejansko vidijo njihovo velikost, ugotovijo, da so bili veliki tako kot mi. Stari Egipčani so bili normalne višine, delali so zelo natančno in so spoštovali tradicijo. Zato nas pri vsem, kar je povezano s starodavnim Egiptom, vedno znova navdušuje ta kontinuiteta v umetnosti in arhitekturi, ki je trajala več kot dva tisoč let. To je res nekaj posebnega pri starem Egiptu – ta prepoznavnost.

Druga stvar pa je, da nekateri še vedno verjamejo, da so templje zgradili Nezemljani. In ko nekaj iščeš, običajno najdeš kaj, kar bo potrdilo tvojo iluzijo. V templju v Abidosu so na primer hieroglifi, ki jih je dal izdelati kralj Seti I., nato pa jih je njegov sin Ramzes II. spremenil, zaradi česar so danes popačeni. Zato so jih interpretirali, kot da je eden od njih videti kot letalo, drugi pa kot tank. Nenavadno je, da te pravljice živijo naprej. Kljub temu da o tem veliko govorimo, te zgodbe vztrajajo. In tudi to je del privlačnosti starega Egipta. Vendar menim, da je pri starem Egiptu resnično fascinantno to, da je stari Egipčan kot posameznik lahko svetu podaril to darilo. Tukaj mislim na egiptovske delavce, egiptovske arhitekte in starodavne egiptovske rokodelce – prav oni so namreč tisti, ki so ustvarili vse tisto, kar danes vidimo v muzejih. Bili so res izjemni ljudje. In če pogledamo, kaj še danes Egipčani ustvarjajo, vidimo, da ti geni živijo naprej.

Do leta 1983 je bilo možno v nekaterih primerih zakonito pridobiti predmete iz starega Egipta. To pomeni, da obstajajo predmeti, ki so Egipt zapustili na zakonit način, njihovi kupci pa so njihovi zakoniti lastniki. Vendar pa je veliko artefaktov Egipt zapustilo na nezakonit način ali v zelo dvomljivih okoliščinah. In v takšnih primerih bi moral Egipt vedno zahtevati njihovo vrnitev. Torej ne gre za to, da bi bilo treba zahtevati, da se vrnejo prav vsi predmeti. Toda tiste predmete, ki so državo zapustili na nezakonit način, ali pa tiste, pri katerih lastnik ne more nedvoumno dokazati, da jih je pridobil na zakonit način, bi morali zahtevati nazaj.

Debate o obsegu repatriacije in sami repatriaciji potekajo že dolgo. In to dokazuje, da ne gre za enostaven in jasen primer. Egipt seveda nenehno uveljavlja pravico do vseh predmetov, ki so državo zapustili na dvomljiv način, in si prizadeva za njihovo repatriacijo. Seveda pa je to vprašanje, ki ga je danes treba rešiti z medsebojnimi dogovori in tudi po pravni poti. In vse dokler ta razprava poteka, ni razloga, da bi ta prerasla v ostre spore med državami. Gre bolj za zelo kultivirane pogovore in pravzaprav za razpravo, v okviru katere bi morda nekoč lahko o tem, kje naj bodo ti predmeti shranjeni, povprašali tudi javnost v teh državah.

Ta argument je povsem padel v vodo z odprtjem Velikega egipčanskega muzeja. Ta muzej je pokazal, da je Egipt zagotovil vrhunske pogoje za hrambo svojih starin – pa tudi vseh tistih, ki bi jih morali vrniti v državo. Podobno je v okolici Akropole dokazala Grčija z izgradnjo Muzeja Akropole. Morda je to bil nekoč tehten argument, a menim, da danes ni več.

Vsekakor je pomembno, da se te predmete ustrezno zavaruje in temeljito preuči ter da se jih razstavi na etičen in primeren način. To je cilj Egipta. In kot sem že dejal, Egipt bo vedno zahteval vrnitev predmetov, ki so državo zapustili na nezakonit način.

To je zapleteno vprašanje. Ker so bili ti predmeti izdelani v Egiptu in so bili sprva namenjeni prebivalcem te države ter so služili njihovemu verovanju in načinu življenja, seveda kulturno pripadajo in bodo vedno pripadali Egiptu. Vendar pa so muzeji, ki so dolgo časa skrbeli zanje, kot nekakšni njihovi začasni varuhi. Poleg tega pa ti predmeti v državah, kjer so na ogled, opravljajo pomembno vlogo ambasadorjev Egipta.

Za zdaj ne. (smeh)

Gre za novo znamenitost, ki – zlasti zaradi bližine piramid v Gizi – dokazuje, da niso le stari Egipčani gradili osupljivih stvari, pač pa da so tudi sodobni Egipčani sposobni ustvariti izjemne nove projekte. Egipt je s tem tudi pokazal, da je sposoben in pripravljen vložiti znatna sredstva, da zagotovi varno in sodobno okolje za arheološke zaklade – da to bogato in veličastno zgodovino deli s svetom ter jo ohrani za prihodnje generacije.

Največji izziv so predstavljale vsakodnevne težave, kako uresničiti načrte. Ko se ukvarjaš s tako obsežnim projektom, vsak dan naletiš na podrobnosti, ki sprva niso bile predvidene. Včasih je bilo treba zamenjati materiale ali na novo razmisliti in preoblikovati zamisli ali koncepte. Že samo financiranje projekta je predstavljalo velik izziv. Imeli smo dolgotrajna pogajanja z Japonsko, ki nam je nato za nadaljevanje projekta zagotovila res velikodušna posojila pod zelo ugodnimi pogoji. Zaradi takšnih izzivov se je projekt občasno skoraj ustavil. Vmes se je zgodila tudi arabska pomlad. Zato je neverjetno, da se projekt dejansko nikoli ni ustavil, pač pa se je nadaljeval. Ko smo pridobili drugo posojilo z Japonske, ki je zagotovilo financiranje projekta, smo imeli obdobja, ko se je gradilo neprekinjeno, 24 ur na dan, vse dni v tednu. Predstavljajte si gradbišče, ki je osvetljeno kot stadion, kjer od pet do šest tisoč delavcev in arhitektov dela neprekinjeno 24 ur na dan, vse dni v tednu ...

Vse našteto. Danes urbanizacija ogroža starine, saj se zgradbe vse bolj približujejo tem zgodovinskim ostankom. Poleg tega so grožnja tudi sodoben način življenja ter organiziranje prireditev v bližini antikvitet, ki vključujejo uporabo velikih zvočnikov, glasne glasbe in podobno. Ves svet je politično nestabilen, zato vedno obstaja bojazen pred političnimi spremembami ali nevarnostmi, ki prihajajo celo iz tujine – tudi to predstavlja nenehno grožnjo.

Poleg tihotapljenja prepovedanih drog je nezakonito izkopavanje starin in trgovanje z njimi kaznivo dejanje, za katero je predpisana najstrožja kazen.

Pravzaprav ne veliko, saj v mnogih primerih dejanje ustavijo, še preden se izvrši. Seveda pa v nekaterih primerih žal pridemo prepozno – ko so starine že izropane in najdemo le še kraj, kjer se je zgodilo plenjenje. Edina pozitivna stvar pri tem je, da tako včasih odkrijemo nova najdišča, ki jih nato preučujemo. Vendar gre za nenehno borbo, saj je nezakonito izkopavanje starin za nekatere ljudi prevelika skušnjava. Obenem pa je tudi žalostno, da še vedno obstajajo kupci z vsega sveta, ki za nezakonito izkopane predmete ponujajo visoke zneske.

Na zelo različne načine. Egipt ima dolge meje in dve morji – Sredozemsko in Rdeče morje. Tihotapci tako vedno najdejo načine.

Slovenija ima pravzaprav precej zanimiv odnos s sodobnim Egiptom. Tudi denimo vpliv slovenskih arhitektov je jasno viden v Kairu. Slovenija torej za Egipt ni neznana država, zato je povsem naravno in dobro, da se sodelovanje med državama nadaljuje. Seveda k dejanskemu uresničevanju tega sodelovanja pripomore tudi dejstvo, da so egiptovski raziskovalci zdaj dejavni v Ljubljani. Ta kolokvij tudi jasno kaže, da obstaja obojestranska volja, da bi bilo to sodelovanje uspešno in bi prinašalo pozitivne rezultate.

Pravzaprav so me presenetili tako sami predmeti, ki so tu na ogled, kot tudi način, kako so sem prišli. Zelo je zanimivo. Na staroegipčanske artefakte lahko naletiš na krajih, kjer jih sploh ne bi pričakoval – denimo na dva granitna sarkofaga na pokopališču. Prepričan pa sem, da ti predmeti pri Slovencih vzbujajo zanimanje za zgodovino starega Egipta in morda celo željo po obisku naše države.

Da, brez kančka dvoma. Zaradi tega seveda ne bomo pozabili na bistvo egiptologije, a ko gre za prihodnost – zlasti glede novih podrobnosti, ki jih je mogoče o staroegipčanskih predmetih pridobiti s pomočjo drugih ved, pa tudi glede ohranjanja in varovanja ter zagotavljanja zaposlitvenih možnosti za ljudi, ki jih navdušujeta egiptologija in stari Egipt – je to prava pot naprej.

Vsekakor. Potekajo skupni eksperimenti z materiali, ki bi jih lahko uporabljali pri restavriranju. Izvajajo se tudi skupne študije o etičnih vidikih ravnanja s predmeti in načinih njihovega razstavljanja, pa tudi o tem, kako podaljšati življenjsko dobo artefaktov. To so ključna vprašanja, ki jih v okviru tega sodelovanja poglobljeno raziskujemo in proučujemo.

Lahko bi se od njih učili o radosti življenja, zaupanju v prihodnost ter vztrajnosti in natančnosti pri delu in rokodelstvu.