El Trinche: neki Karlović, boljši od Peleja in Maradone

6. maj 2020. Medtem ko se je svet neumorno prepiral, kdo je najboljši nogometaš vseh časov - Maradona, Pele, Ronaldo ali Messi, je v mestu Rosario, rojstnem kraju Lea Messija, Ernesta Che Guevare in Marcela Bielse, po ulici kolesaril starejši mož boemskega videza in verjetno razmišljal o tem, kaj bi bilo, če bi bilo. Če bi se vendarle bolj resno lotil svojega zvanja oz. poklica. Nato mu je pot prekrižal 32-letni Juan Ariel Maidana in 74-letnemu kolesarju se je pred očmi odvrtelo celo življenje ...

Ime mu je bilo Tomás Felipe Carlovich. Odrasel je v mestni soseski Belgrano. Bil je zadnji izmed sedmih otrok že davno pokojnih Maria Karlovića in Elvire Vege. Bil je deček iz soseske, kjer se življenje vrti okoli žoge in kjer se ne igra nogomet, ampak ustvarja ulična umetnost. Že v mladinskih selekcijah nogometnega kluba Rosario Central je pokazal svojo genialnost in si prislužil številna povabila iz večjih argentinskih klubov.

Toda Karlovića - priimek bomo zapisovali v izvorni obliki - ves glamur, kamere in slava niso zanimali. Bil je upornik, sicer drugačnega kova kot njegov revolucionarni someščan Ernesto, čeprav je s svojim neurejenim in bradatim videzom nekatere spominjal na gverilske borce iz odročnih hribov. Izogibal se je treningom, često je namesto na zelenici treniral v lokalih in ždel ob reki, kjer je lovil ribe. Njegovi soigralci so večkrat prišli k njemu domov in ga zvlekli na igrišče - ne samo za treninge, tudi, ko je bilo treba igrati uradne tekme.

Ker televizija v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ni prenašala tekem argentinske druge lige in regionalne lige, so od Karlovića ostala le pričevanja njegovih navijačev in trenerjev ter občasni časopisni izrezki. Prav to je pomagalo ustvariti legendo o 'najboljšem nogometašu vseh časov'. Dobil je vzdevek El Trinche - vilica, njegove poteze in anekdote pa so z leti dobile mitske razsežnosti.

Iz Rosaria je na posojo prešel v klub Central Córdoba, ki je takrat igral v tretji argentinski nogometni ligi in takoj osvojil srca občinstva. Navijači niso govorili, da gredo na tekmo Central Córdobe, ampak gledat Trincheja. Tribune je zabaval s t. i. 'dvojnimi tuneli'. Potem ko je žogo porinil med nasprotnikove noge, se je obrnil in istemu igralcu žogo z druge strani znova porinil med noge. Ker so v klubih, kjer je igral, vedeli, da ta poteza zagotavlja visoko obiskanost na naslednjih tekmah, so mu za vsak (dvojni) tunel plačali bonus.

Nekdanji trener argentinske reprezentance José Pekerman je priznal, da je Trincheja večkrat videl izvajati to potezo. "Bil sem navdušen, ko sem ga gledal. Moji spomini nanj so neizbrisni. Imel je eleganco in tehniko," je dodal. Med navijači je bil tudi slavni argentinski in čilski selektor Marcelo Bielsa, ki je priznal, da je štiri leta redno obiskoval stadion, da bi užival v genialnosti svojega someščana.

Pisalo se je leto 1974, ko je argentinska nogometna reprezentanca v svoji polni postavi prispela v Rosario na svojo zadnjo pripravljalno tekmo pred odhodom na svetovno prvenstvo v Zahodni Nemčiji. Za Rosario so tekmo odigrali izključno igralci, rojeni v tem kraju. Med njimi tudi Karlović. Za La Albiceleste je sledil šok in sramota. Ob koncu prvega polčasa je ekipa iz Rosaria vodila s 3:0. Žrtev dvojnega tunela je postal reprezentančni branilec Francisco Sa. Premoč domače ekipe je bila tako velika, da je argentinski selektor Vladislao Cap prosil svojega kolega iz lokalnega kluba, naj pošlje Karlovića z igrišča. "Mojim fantom odvzema pogum," je dejal. Ta je v skrbeh za moralo nacionalnega moštva to tudi storil in Karlović je pred drugim polčasom ostal v garderobi. Kljub vsemu je Rosario s 3:1 ponižal reprezentanco, ki se je nato na svetovnem prvenstvu prebila do četrtfinala.

Dve leti pozneje ga je novi selektor César Menotti povabil na zbor reprezentance, a se na treningu ni pojavil. To je potrdil tudi sam trener, ki je Argentino leta 1978 popeljal do naslova svetovnega prvaka. "Ne spomnim se, ali je šel na ribolov ali na kakšen otok. Povedal mi je, da se ne more vrniti v mesto, ker je reka narasla."

Na eni izmed tekem argentinske lige si je v prvem polčasu namenoma prislužil rdeči karton, da je lahko ujel odhod avtobusa v ljubljeni domači Rosario.

V drugi polovici sedemdesetih se je legenda o El Trincheju razširila preko meja Argentine. Na eni od tekem Central Córdobe naj bi bil izključen, vendar je nato sodnik zaradi besnenja navijačev spremenil svojo odločitev. Na drugi pa je Karlović izvedel potezo, ki se je še danes mnogi spominjajo. Od sredine igrišča je 'vozil slalom' med nasprotnikovimi igralci, preigral vratarja, prišel do golove črte, tam ustavil žogo in nadaljeval z driblingom nazaj proti sredini igrišča. "Kakšen bi bil smisel potiskanja žoge v mrežo? To je že bil gol! Zame je bil gol, čeprav ga ni bilo na semaforju," je za časopise svojo šokantno potezo komentiral Karlović.

Njegove ekipe so v prijateljskih tekmah premagovale evropske velikane, kot sta AC Milan in Inter Milan. Snubili so ga v evropske klube - poleg milanskih velikanov tudi PSG - Karlović jih je zavračal. Namesto milijonov na stari celini so ga zadovoljevale ure s prijatelji v gostilnah in čas z ribiško palico ob reki v domačem kraju. "Zrasel je v simbol romantičnega nogometa, ki ga skoraj ni več," ga je opisal legendarni igralec in trener Jorge Valdano. Trener Carlos Timoteo Griguol je dejal: "Ima izjemne tehnične sposobnosti. Ko ga skušaš pokriti, izgine povsod in žoga izgine z njim."

Ko je veliki Diego Armando Maradona leta 1993 iz španske Seville prestopil v Newell's Old Boys iz Rosaria, so mu na konferenci za medije novinarji dejali, da so ponosni, da bo v Rosariu igral največji vseh časov. Na kar jim je Maradona odgovoril: "Največji je tukaj že igral, in to je Trinche Karlović."

Prestižna športna revija El Grafico ga je opisala takole: "Imel je svoj slog: bil je eleganten in kreposten osrednji vezist. Hodil je počasi, a z razmišljanjem, ki je bilo obratno sorazmerno z njegovo hojo. Carlovich je največji predstavnik liričnega loka argentinskega nogometa." GloboEsporte.com ga je opredelil kot "najboljšega argentinskega igralca, ki ga svet ni videl".

Februarja 2020, ko je Gimnasia y Esgrima La Plata odšla v Rosario na tekmo proti Rosario Centralu, se je Maradona srečal s Karlovićem in mu ponovno izrazil občudovanje, rekoč: "Bil si boljši od mene".

Takole se je njunega srečanja spominjal Karlović: "Ko je Diego prišel v Rosario, so nekateri direktorji Central Córdobe tako zelo poudarjali, naj grem k njemu v hotel, da sem rekel 'no, gremo'. Bil sem 20 metrov stran od Diega, ki je bil obkrožen s 15 ali 20 ljudmi. Nenadoma se je pojavil pred mano, me objel in začel neprekinjeno govoriti. Celo podpisal mi je majico in jo oblekel z napisom 'Trinche, edini, ki je večji od mene'. Edino, kar sem lahko odgovoril, je bilo: 'Diego, zdaj lahko v miru zapustim ta svet, bil si največji igralec, kar sem jih videl v življenju. Dogajajo se mi nenavadne stvari'."

"Veliko stvari se je govorilo o meni, a večina ni bila resnična," je o sebi govoril skromni Karlović. "Pravzaprav mi ni bilo nikoli všeč biti tako daleč od soseske, hiše staršev, bara, kamor sem hodil, prijateljev in 'Vaska' Artole, ki me je kot dečka naučil udarjati žogo. Včasih sem med tekmami 'stal' na žogi, ampak to sem počel samo zato, da bi si odpočil in ne zato, da bi se norčeval iz tekmecev na igrišču. Moj slog igranja nogometa je bil zelo skromen, tako kot moje lastno življenje."

Potem ko je pri 41 letih obesil kopačke na klin, se je zaposlil kot gradbeni delavec. Ob upokojitvi je bil na robu revščine. Leta 2002 ga je občina Rosario imenovala za 'slavnega športnika', kar mu je omogočilo, da je prejemal mesečni dodatek, s katerim je preživljal svojo štiričlansko družino. Dodaten denar je služil s polaganjem parketa v bratovem podjetju, a je moral z delom prenehati, ko ga je začelo izdajati zdravje. Diagnosticirali so mu koksofemoralno osteoporozo. Prijatelji in sorodniki so se zbrali in s sodelovanjem župana Rosaria Miguela Lifschitza mu je oktobra 2005 uspelo dobiti protezo na desnem kolku.

Film 74-letnega kolesarja se je odvrtel, zaustavljalo se je tudi kolo. Juan Ariel Maidana je s pestmi krenil nad Karlovića. Ta je padel in z glavo udaril ob tla. Maidana je skočil na njegovo kolo in pobegnil. Karlovića so odpeljali v bolnišnico, kjer je dva dni pozneje, 8. maja 2020, umrl. Maidano so našli, mu odvzeli prostost in ga zaradi kaznivega dejanja umora obsodili na 33 let zapora.

Novica je povzročila izbruh žalosti v Argentini. 10. maja se je od njega na stadionu Central Córdoba poslovila množica navijačev, ki se ni zmenila za proticovidne ukrepe.

Zgodba o Trincheju odmeva skozi niz anekdot, pripovedi o njegovih dosežkih pa se še danes prenašajo od ust do ust in veličajo romantično predstavo o čarovniku iz Rosaria. Tomás Karlović si morda ni želel nič drugega kot mir in tišino ob reki v družbi najboljših prijateljev, vendar je vseeno odšel v legendo.