Frida Kahlo: ženska, ki je kljub bolezni, nesreči in prevaram vztrajala

Razburljivo življenjsko zgodbo Fride Kahlo je s svojim zapisom in interpretacijo oživila avtorica, literarna znanstvenica Tanie Schlie, ki ustvarja pod psevdonimom Caroline Bernard. Prevod je zaživel tudi v slovenščini, kjer je edinstveno zgodbo izdala založba Učila. Pisateljica se je pred pisanjem poglobila v njeno življenje in mehiško zgodovino. Kljub temu pa dodaja, da je pričujoča pripoved tudi subjektivna interpretacija dogodkov, ki so zaznamovali Fridino življenje.

Mehiška slikarka se je rodila leta 1907, umrla pa je pri 47 letih. Imela je težko življenje, ki je bilo prepleteno s strastno ljubeznijo in upanjem. Zelo mlada je prebolela otroško paralizo, ki ji je posledice pustila na desni nogi. To svojo pomanjkljivost je rada skrivala pod dolgimi pisanimi krili, ki so postali njen zaščitni znak. Sledila je nesreča na mestnem avtobusu, ki se je zaletel v tramvaj, poškodbe pa so popolnoma spremenile njeno življenje in ji odvzele svobodo. A vsem je želela dokazati, da je možno vse:"Ima dovolj poguma, da kaj takega poskusi? Tako ali tako je še vedno živa, čeprav se je to vsem zdelo nemogoče. Kaj pa, če je preživela, da bi vsem pokazala, da je kaj takega mogoče? Bo zmogla najti moč še za to, tako kot jo je našla po otroški paralizi?" 

Svojo ljubezen do umetnosti in slikanja je negovala med okrevanjem po nesreči. Čeprav je želela študirati medicino in postati zdravnica, je strast odkrila drugje. Prve izkušnje s slikanjem so v knjigi opisane tako: "Ko je prvič pomočila čopič v barvo in na list narisala črto, je začutila, kako se je v njej dvignil val pristne sreče. Od olajšanja bi skorajda zaihtela. Če se še ni mogla podati v svet, si ga je mogoče lahko vsaj po lastnih predstavah naslikala na platno." 

Najbolj znana je po avtoportretih, na katerih je upodabljala svoje telesne in duševne rane. Kako pa se je videla v resnici?"Orjaške temne oči, črno obrobljene od utrujenosti in bolečine, nad njimi pa črne obrvi, ki so spominjale na ptičja krila in s svojo pojavo vladale celotnemu obrazu. Upadla lica brez barve in koničast nos. Pod njim tanke ustnice, še vedno nekoliko rdeče in svetleče od ostankov šminke. Vrat, ki je ves bel kukal izza ovratnika bluze, ter dlani z dolgimi prti in rdečimi zašiljenimi nohti, s katerimi je lahko elegantno mahala po zraku, a so bili  v tem trenutku sklenjeni kot pri molitvi. /.../ Predstavljala si je, kako bi naslikala ta obraz, in na veliko presenečenje ugotovila, da se ji je predstava takoj spremenila. Pod bolečino se je skrival nasmešek, ki je izražal upanje in zadržno zaupanje v lepše čase."  

Nesreča je pustila posledice, kljub temu da je bil viden ogromen napredek, ki ga številni niso pričakovali. V njeno življenje je prišel precej starejši mehiški slikar Diego Rivera, s katerim sta se tudi poročila, a njun zakon je spremljalo ogromno prevar. Svetovno prepoznavna je slikarka postala šele v 80. letih, ker je v času življenja živela v moževi senci, čeprav se je s svojo edinstvenostjo številnim vtisnila v spomin. Svojeglavost je pokazala na vsakem koraku: "Vsaj v mislih je lahko počela vse, kar je hotela, tega ji ni mogel preprečiti prav nihče. Čemu potrebujem stopala, če pa imam krila in lahko letim, ji je rojilo po glavi." Med drugim je bila tudi revolucionarka, ki je želela doseči pravice za vse, še posebej za tiste, ki so bili zapostavljeni. 

Pisana pripoved, ki ne potrebuje fotografij ali slik, da bi prikazala vso barvitost, ki je predstavljala Fridino življenje, je zaokrožena v knjigi, ki umetnico predstavlja kot optimistično žensko, ki se je kljub težkim preizkušnjam veselila naslednjega dne."Jaz pa živim vsaj na svojih slikah, je žalostno pomislila. Življenje je veliko prelepo in prepolno barvitosti, da bi človek zgolj životaril. Jaz hočem uživati, rada bi občutila veselje in ljubezen!"