'Zdaj je dolar pomembnejši od odnosa, zato smo izgubili kompas'

Pandemija, družbena fragmentacija, kriza duševnega zdravja in nenehni pritiski sodobnega življenja dramatično vplivajo na razvoj in odraščanje otrok. Kanadski razvojni in klinični psiholog dr. Gordon Neufeld, soavtor svetovne uspešnice Otroci nas potrebujejo (Hold On to Your Kids), ki jo je napisal skupaj s kanadskim zdravnikom Gaborjem Matejem, opozarja, da največje tveganje v današnjem času ni tehnologija, ni šola, niti globalna negotovost – temveč izguba navezanosti. Po njegovem so otroci v zahodnem svetu vse pogosteje odmaknjeni od odraslih, ki bi morali skrbeti zanje, medtem ko vrstniki, algoritmi in stres postajajo glavni referenčni okvir njihovega odraščanja. 

Neufeld že več kot 40 let pomaga staršem, učiteljem in strokovnjakom razumeti globlje čustvene potrebe otrok ter osrednjo vlogo navezanosti pri zdravem razvoju. S svetovno znanim strokovnjakom smo se pogovarjali med njegovim nedavnim obiskom v Sloveniji, kjer se je med drugim udeležil sprejema ob ustanovitvi inštituta Neufeld Institute Adria. Cilj inštituta je ozaveščanje in širjenje razumevanja o pogojih za zdrav in optimalen razvoj otrok in mladostnikov.

Mislim, da se odgovor skriva že v vašem vprašanju: zato, ker dajemo tako velik poudarek na dosežke. Človeški možgani imajo naravno sposobnost, da v okoljih, kjer smo ranjeni ali kjer se od nas zahteva doseganje rezultatov, potisnejo čustva na stran, da lahko povečajo učinkovitost. To je vedno bilo del človeških možganov. Čustva so tisto, kar nas naredi v celoti človeške in humane. In to je v določenih situacijah povsem v redu – vendar bi moral obstajati trenutek, ko se dan konča in se čustva lahko vrnejo. Težava v naši družbi je, da ne razumemo, kako pomembna so čustva, zato pogosto ne ustvarimo prostora in varnosti, da bi se ta lahko vrnila. Zato ni možnosti za okrevanje, ni možnosti za gradnjo odpornosti, ni možnosti, da bi se otroci razvijali. Nihče ne more nikogar prisiliti, da odraste. Ne moremo niti sebe prisiliti, da odrastemo. Vse to je v naših čustvih – čustva skrbijo za nas, a mi ne skrbimo za čustva naših otrok. Tako zelo cenimo dosežke, da ne vidimo, da bi to moralo biti le nekaj situacijskega, ne pa, da je to trajno stanje.

Da, ponavadi se precej bojimo vznemirjenja. Ker ne razumemo, kako pomembno je to, in ker nimamo več kulturnih ritualov, zgodb, ki bi v življenje vnašale žalost. Izgubili smo uspavanko, ki je bila glavno orodje za to v vseh kulturah in v vseh časih. In sploh se ne zavedamo, kaj je bila uspavanka v resnici. Šlo je za povabilo žalosti, da opravi svoje delo, da se lahko otrok sprosti in pozabi na dnevne obveznosti. Žalost oziroma – pravzaprav nimamo ustrezne besede za to – ta občutek nemoči, brezizhodnosti. Najbližja izraza sta žalost ali razočaranje, čeprav je žalost postala patologizirana, morda kot nasprotje sreče ... Tako, da nimamo ustrezne terminologije. Nimamo niti pravega termina za ta občutek. A ta občutek je način, kako možgani zaznajo, da nekaj ni uspelo, da se je nekaj končalo, da ne more delovati. To je ... Je zelo čustveno. To je povratna informacija za "animirani" del možganov. Ko nimamo teh občutkov, možgani nimajo povratnih informacij, zaradi česar niso prav zadovoljni in svojega dela ne opravljajo dobro in to nam močno manjka. 

Skoraj vsak sindrom, ki ga lahko diagnosticirajo pri otrocih, nastane zaradi odsotnosti solza. Pa tu ne gre za solze zaradi bolečine, rezanja čebule ali podobnih stvari ... Temveč v smislu solz, ki spolzijo iz oči tako kot pri majhnem otroku, ko se sreča z občutkom nemoči. Možgani morajo občutiti nemoč, brezizhodnost, morajo se prebiti skozi ta občutek. Ni dovolj, da nekaj vemo in razumemo. Prilagoditev se zgodi na ravni občutenja, ne na kognitivni ravni. Ko ne naredimo prostora za ta čustva, ko se bojimo vznemirjenja, ko se bojimo lastnih solz, ko izgubimo kulturo, ki se s tem spopada, so naši otroci v težavah.

Obstaja dober razlog za to. V teh naših občutkih je trpljenje. V žalosti je vedno prisotno trpljenje. In to ni nekaj, kar bi si želeli čutiti. Zato sta ritual in igra tako pomembna. Igra pritegne našo pozornost in naredi žalost bolj nežno, bolj "sladko". Ko jo vidimo z nekaj distance – v zgodbi, pesmi, uspavanki ali plesu – postane dovolj sladka, da jo lahko prenesemo. In ko se dogaja v okviru igre, ima svoj začetek in konec. Težava pa nastane, ko izgubimo te kulturne rituale, ko izgubimo svoja čustvena igrišča, ko postanemo popolnoma osredotočeni na dosežke in rezultate. To je prvi občutek, ki izgine.

Seveda to ni lahko, a pomembno je vedeti, da je odnos med otrokom in staršem tisti kontekst, v katerem naj bi otrok odraščal in ki nam omogoča, da lahko sploh dobro vzgajamo. Prav navezanost opravi večino dela – prebudi nagone, zaradi katerih se nam želijo otroci izkazati, se odprejo našemu vplivu in si želijo biti podobni nam ... Vse to izvira iz navezanosti. Zato je pomembno vedeti, da je ta odnos ključen. Težava pri odnosih pa je ta, da so nevidni. Običajno mislimo: "Starševstvo je nekaj, kar počneš." Ali pa: "Gre za to, kako zelo imam svojega otroka rad." Ne pomislimo pa na to, da mora biti otrok navezan na nas, da lahko skrbimo zanj, da lahko sprejme našo ljubezen, da smo lahko mi njegov odgovor. In ravno to v naši družbi jemljemo za samoumevno. Avtohtone družbe, staroselske skupnosti si to lahko privoščijo, ker imajo dolgo evolucijo razvojnih potreb človeka, zato njihova kultura še vedno neguje te navezanosti. Vzemimo na primer sramežljivost – staroselci so pogosto zelo sramežljivi. Sramežljivost je nagonski del navezanosti. V bistvu pomeni: "Rezerviran sem za svoje ljudi." A tega v evropski družbi ne cenimo, prav tako ne v severnoameriški družbi, ker se nam zdi "antisocialno". Zato tega niti ne prepoznamo in ne spoštujemo. In ker naše otroke vzgaja kopica neznancev, je sramežljivost za nas sovražnik. Tako je znova ne spoštujemo in ne razumemo. Medtem ko v staroselskih skupnostih nikoli ne bi pričakovali, da bodo njihovi otroci odprti za to, da bodo z njimi ravnali ali upravljali neznanci. 

Obstaja veliko načinov, kako ohraniti občutek povezanosti tudi takrat, ko smo narazen. Še pred internetom so zaljubljenci to znali početi na nešteto načinov ... Poznamo veliko načinov, kako ohranjati to povezanost. To znamo, to počnemo že tisoče in tisoče let. Le zavedati se moramo, da je to pomembno. Povezanost lahko ohraniš, lahko ohraniš tisti iskriv pogled v očeh, občutek igrivosti. Vsi vemo, kako delati na odnosu, kako odnos negovati, vsi vemo, kako dvoriti. Vse to znamo. Ne vemo pa, da je za naše otroke najpomembnejše to, da znamo negovati dobro navezanost. Da znamo ohraniti občutek povezanosti tudi, ko smo narazen. Moramo le globlje seči vase, da najdemo načine, kako to narediti. Poleg tega vemo, kako ohraniti povezanost, celo po smrti. Osredotočimo se na odnos. Tvoja mati je tvoja mati – živa ali mrtva, v dobrem ali slabem. Tvoj oče je tvoj oče – živ ali mrtev. Dedki, predniki ... Vse staroselske kulture vključujejo svoje prednike, jih ohranjajo "žive", zato da lahko še naprej služijo skupnosti. Tega v naši kulturi ne počnemo. Vse to smo izgubili. A vse to je še vedno tam, globoko zapisano v našem DNK. Vemo, kako to početi, le zavedati se moramo, da je to pomembno. Če bi res vedeli, da je odnos med otrokom in odraslim, ki je zanj odgovoren, tisto, kar poganja razvoj ... Vemo, da je to pomembno že pri zarodku, ki je navezan v maternici, ker ga sicer mati ne bi mogla varovati. Če bi to res razumeli, bi lahko nekaj naredili s tem. A ta povezava je nevidna. To modrost smo nekoč imeli tudi v naši kulturi. A smo to kulturo izgubili. Zdaj je dolar pomembnejši od odnosa. Dosežki so pomembnejši. Zato smo izgubili kompas, izgubili smo občutek za vse to.

No, prva stvar je industrijska revolucija, saj so se ljudje odmaknili od svojih družin, od svoje razširjene družine, od vasi – in odšli tja, kjer je bilo delo. To je bilo pogubno. Naslednja stvar je bila šola. Otrok se mora avtomatsko ločiti od družine, da gre v šolo ... Vse te stvari danes razbijajo družino. Če pomislimo na atom, na vso to energijo navezanosti, ki je v atomu – ugotovili smo, da če razbijemo atom, dobimo ogromno atomsko energijo, ki jo lahko uporabimo za uničevanje. Zdaj z razbijanjem družine sicer ne poskušamo ničesar uničiti, toda civilizacija se vseeno uničuje, ker dejansko motimo to energijo navezanosti, ki je namenjena temu, da ohranja družino skupaj. In ne mislim le jedrne družine, temveč razširjeno družino in vas okoli nje, saj je to tisti kontekst, v katerem naj bi otroci odraščali. To je edini prostor, kjer je mogoče zagotavljati skrb, za kar skrbi navezanost. Tako imamo zdaj to neverjetno uničevalno energijo, ki se kaže v polarizaciji vsega mogočega. Industralizacija je imela velik vpliv, kolonializem je bil ogromen vpliv, izum šole je bil velik premik ... Ker smo začeli predpostavljati, da potrebuješ le pravo vlogo. Da se lahko kdorkoli nauči skrbeti za otroke, da lahko kdorkoli vzgaja otroke. Nismo več spoštovali dejstva, da je za to v resnici potrebna navezanost.

Vrstniška orientacija je izraz, ki se je v psihološki literaturi uporabljal že v 60. letih prejšnjega stoletja, zato sem si ga izposodil. Ne pove sicer celotne zgodbe. Vendar pa je ena glavnih funkcij navezanosti ta, da se po nekom ravnamo – da nam je nekdo vzor pri tem, kako naj izgledamo, kaj naj nosimo, kako naj govorimo, kako naj hodimo ... Pri tem je treba vedeti, da je navezanost prenosljiva. Lahko se navežemo na veliko stvari: na svoje hišne ljubljenčke, na svoje imetje, državo in podobno. Težava nastane, ko te navezanosti tekmujejo s tistimi, prek katerih se zagotavlja skrb: z navezanostjo na starše, stare starše in tako naprej. Takrat nastane problem. 

V današnjem času, ko so otroci na področju navezanosti pod pritiskom, ta navezanost samodejno zdrsne v najmanj ranljiv način – v potrebo "biti enak kot drugi". Tako se jim zdi, da sodijo med vrstnike – zdi se jim, da je to tisto, kjer se morajo vklopiti, komur morajo biti lojalni, komur morajo biti podobni. Vendar nikoli ni bilo namenjeno, da bi otroci skrbeli drug za drugega. To ni kaskadna skrb, kot jo poznamo v družini (od starejših do najmlajših). Težava vrstniške orientacije je v tem, da lahko otroke potegne iz orbite odraslih, ki naj bi skrbeli zanje. Sama po sebi ta sicer ni slaba – otroci lahko imajo veliko prijateljev – vendar, če katerikoli od teh odnosov začne tekmovati z odnosom s starši, se otrok znajde v težavah. Enako je tudi pri zakonu. Soprog ima lahko veliko navezanosti, a če katera od teh navezanosti začne tekmovati s partnerjem ali ga odmika od njega, temu rečemo "afera". Ni nujno spolne narave, lahko je to športna ekipa, pa se vseeno občuti kot afera. In isto se dogaja danes. Težava je, da je tudi veliko odraslih danes vrstniško orientiranih in zato problema sploh ne vidijo. Tudi oni se zanašajo na svoje vrstnike. Tudi Google je neke vrste vrstniška orientacija, umetna inteligenca temelji na vrstniškem znanju. In tako se tudi odrasli obračajo k svojim vrstnikom. Celotna hierarhija kaskadne skrbi je izgubljena. Stari starši v mnogih državah dandanes raje preživljajo čas s svojimi vrstniki kot s svojimi vnuki. To je grozljivo, saj naj bi prav stari starši razbremenili starše. Oni naj bi stopili bliže, pomagali. To je naša razvojna usoda – zato so tam. Razvojno gledano nimajo druge vloge, kot da lahko skrbijo za mlade in razbremenijo starše. Današnji stari starši pa raje iščejo družbo sovrstnikov.

Po vsej zahodni civilizaciji so otroci v težavah. Število diagnoz na področju duševnega zdravja se je povečalo. Depresija, anksiozne težave so se povečale, agresija se je povečala. Vemo, da so v težavah. V knjigi sem, seveda še pred pandemijo in celo pred družbenimi omrežji, opisal, kako imajo težave znotraj posameznika najverjetneje korenine v tem, kar se dogaja med posamezniki, v odnosih in v navezanosti. In ko se zgodi to, da se vrstniki začnejo vrteti drug okoli drugega in so potegnjeni iz orbite odraslih, ki skrbijo zanje, ta skrb ne pride do njih. Ne čutijo, da je za njih poskrbljeno in potem nič ne deluje, nič ne gre prav. To je v jedru težav. Kar pa se je zgodilo med pandemijo je, da se je v mnogih državah razvitega sveta šola za nekaj časa ustavila. In ugotovili so, da se je pri kar 70 odstotkih otrok poslabšalo duševno zdravje, zvišali so se kazalniki duševnih stisk. In zato so predpostavili, da je to zato, ker niso bili s svojimi vrstniki. A niso upoštevali, da je bila prav to že prej težava. Težava je obstajala že pred tem, saj smo vrstniško orientirani. Tistim 20 odstotkom otrok, ki so bili že v osnovi usmerjeni v družino, je šlo zelo dobro. Med pandemijo so napredovali, ker so bili s svojo družino – tam, kjer pravzaprav tudi pripadajo.

To je dobro vprašanje. In spet je odgovor v odnosih. Kako lahko ohranimo svoje otroke varne v svetu, ki nas vse bolj ranjuje? Če ne razumemo moči odnosa pri tem, da ščiti otroka – potem zgrešimo bistvo. Bolj ko sem pomemben svojim otrokom in vnukom, manj jih prizadenejo interakcije z drugimi in z vrstniki tam zunaj v svetu. Prek odnosa jih lahko obdržimo varne. In to je ključ. Tako močan je ta odnos – je zatočišče in oaza v tem neverjetno ranjujočem svetu.

Najprej se morate umakniti iz bitke s simptomi, saj ko "izgubite" svojega otroka, ta več ne "diši prav", ni več ... težko ga je imeti rad. Zato morate iti onkraj tega spoznanja in vedeti, da vas potrebuje, da ste njegova najboljša možnost, da vas še vedno potrebuje, tudi če sam tega ne ve. In spet: pomembno je vedeti, da je odnos tisto, kar šteje, ne vedenje. Če začnemo popravljati njihovo vedenje, nimamo nobene moči, da bi resnično kaj rešili. Zato se moramo vrniti k odnosu in ravno zato mi je založnik, ko sem pisal knjigo, rekel, da ne morem imeti knjige brez poglavja z nasveti. Rekli so: "Ne, ne. Ne morete samo opisati problema. Morate nam povedati, kako si lahko svoje otroke pridobimo nazaj." Zato so bila ta poglavja vključena. In so precej očitna – gre za znan "recept": deli in vladaj. Torej, trebaj je najti način, kako jih vsaj malo ločiti od vrstnikov. Mora biti nekaj, kar jih premami, nekaj, kar jih pritegne. V knjigi sem kot primer zapisal zgodbo svojih dveh hčera, kako sem ju "dobil nazaj". Narediti morate nekaj, kar vam res omogoči, da jih pritegnete, zberete okoli sebe, da se igrate skupaj itd.

Obstajata dva osnovna rituala navezanosti v vsaki kulturi. Prvi je pozdravni ritual, ki vključuje pogled v oči, nasmeh, prikimavanje itd. Na to pri svojih otrocih pogosto pozabimo. In pozabimo, da moramo, ko je to težko narediti, najti način, da vseeno vzpostavimo ta stik. To jih pritegne k nam in vzbudi ter aktivira nagone navezanosti. Naslednja pomembna stvar je, da poskrbimo, da premostimo vse, kar nas razdvaja. Vsaka kultura pozna tudi ritual slovesa. Pri slovesu se soočamo z grožnjo za medsebojno povezanost – fizična ločenost, odhod, razdvojenost ... Zato naj bo poudarek na tem, kar ostaja isto, na naslednji točki, ko bomo spet skupaj. Lahko rečemo: "Še vedno sem tvoj oče, veselim se današnje večerje, veselim se, da bova to skupaj počela." Toda, namesto da bi krepili to, kar nas povezuje, pogosto težimo k temu, da opozarjamo na to, kar nas ločuje: "Nesramen si, ne prenesem tega tvojega vedenja, spravi se k sebi." To so vse stvari, ki nas razdvajajo. Otrok pa mora dobiti sporočilo, da nas nič ne more razdvojiti, da nas nič ne more ločiti. Da bomo stali ob njem v dobrem in slabem. Če lahko takšno zaobljubo damo drug drugemu v zakonu, koliko bolj bi jo morali dati svojim otrokom? "Vztrajal bom pri naši povezanosti, ohranil bom to povezanost – ne glede na to, kaj se zgodi, ne glede na tvoj odnos, ne glede na tvoje vedenje." To je bistvo. Gre bolj za vztrajanje, učenje plesa, kot pa za branje priročnika. Tega se ne da narediti s priročnikom, moraš se postaviti v vlogo.

Tisti, ki v svetu dosegajo največ, so skoraj vedno tisti, ki so bili kot otroci najmanj izpolnjeni. Kajti, to ustvari močno kompenzacijsko potrebo: da bi bili pomembni za vse, če niste bili pomembni za ljudi, ki so vam bili najbližje. In naš svet je poln voditeljev, ki poskušajo razrešiti nedokončane zadeve iz svojega otroštva. In to je precej tragično.